Avtor v prispevku obravnava pošiljanje prihrankov avstro-ogrskih in slovenskih izseljencev v domovino v obdobju od velikih migracij v devetdesetih letih 19. stoletja do prve svetovne vojne. Na ...podlagi statističnih podatkov finančnega ministrstva in ekspertnih študij predstavi obseg in dinamiko izseljenskih denarnih tokov iz tujine ter oceno deleža, ki je prihajal na Kranjsko. V drugem delu predstavi sisteme pošiljanja denarnih sredstev ter težave in izgube, do katerih je prihajalo zaradi organizacijskih neusklajenosti, tehničnih zagat in namenskih goljufij raznih gospodarskih osebkov, ki so bili soudeleženi pri poslu.
Avtorica v članku izhaja iz teze, da metaprocesi medijatizacije medijsko delovanje definirajo do mere, ko se »medijska logika« prilagodi politični agendi. Tezo preverja s kvalitativno analizo ...novinarskih komentarjev o evropski migracijski politiki, objavljenih v časopisu Delo (avgust–December 2015). Analiza pokaže, da je najbolj razpoznavna značilnost novinarskih komentarjev, da v problematiziranju evropske migracijske politike kot rešitev predlagajo iste migracijske politike (kvotni sistem, schengenski sistem, bilateralne dogovore med državami idr.). Ugotavlja, da se migracijske politike legitimizirajo s pomočjo komentatorstva, ki izpušča refleksijo nevladnih virov in se v veliki meri utemeljuje na evrocentričnem zamišljanju Evrope.
The 14th thematic volume of International Development Policy provides perspectives through case studies from the global Souths focusing on the challenges and opportunities of governing migration on ...the subnational, national, regional and international levels. Bringing together some thirty authors from Africa, Latin America and Asia, the book explores existing and new policies and frameworks in terms of their successes and best practices, and looks at them through the lens of additional challenges, such as those brought on by the COVID-19 pandemic, the rise of nationalisms and an increase in xenophobia. The chapters also take the ‘5 Ps’ approach to sustainable development (people, planet, prosperity, peace and partnerships) and assess how migration policies serve sustainable development in a rapidly evolving context. Contributors are Yousra Abourabi, Gabriela Agosto, Belkis Aracena, Andrea Fernández Benítez, Macarena Chepo, Amanda Coffie, Jonathan Crush, María del Consuelo Dávila Pérez, Dêlidji Eric Degila, Jenny Lind Elmaco, René Leyva Flores, Luisa Feline Freier, Silvia Núñez García, Marcela Pezoa González, Binod Khadria, Ariel González Levaggi, Wei Li, Meixin Liu, Ling Ma, Ratnam Mishra, Daniel Naujoks, Claudia Padilla, Karol Rojas, Fabiana Rubinstein, Yining Tan, Narender Thakur, Gerasimos Tsourapas, Valeria Marina Valle and Jossette Iribarne Wiff.
Expanding Boundaries Laine, Jussi P; Moyo, Inocent; Changwe Nshimbi, Christopher
2021, 20201227, 2020, 2020-12-28, Letnik:
1
eBook
This book challenges the common European notions about African migration to Europe and offers a holistic understanding of the current situation in Africa. It advocates a need to rethink Africa-Europe ...relations and view migration and borders as a resource rather than as sources of a crisis.
Migrant movement from Africa is often misunderstood and misrepresented as invasion caused by displacement due to poverty, violent conflict, and environmental stress. To control this movement and preserve national identities, the EU and its various member states resort to closing borders as a way of reinforcing their migration policies. This book aims to dismantle this stereotypical view of migration from Africa by sharing cutting-edge research from the leading scholars in Africa and Europe. It refutes the flawed narratives that position Africa as a threat to European societies, their economies, and security, and encourages a nuanced understanding of the root causes as well as the socioeconomic factors that guide the migrants’ decision-making. With chapters written in a concise style, this book brings together the migration and border studies in an innovative way to delve into the broader societal impacts of both. It also serves to de-silence the African voices in order to offer fresh insights on African migration – a discourse dominated hitherto by the European perspective.
This book constitutes a valuable resource for research scholars and students of Border Studies, Migration Studies, Conflict and Security Studies, and Development Studies seeking specialisation in these areas. Written in an accessible style, it will also appeal to a more general public interested in gaining a fuller perspective on the African reality.
Prispevek je oris nadzora migracij in migrantov od 18. stoletja do prve svetovne vojne, s poudarki na prelomnicah in značilnostih posameznih zgodovinskih faz. Uvodoma predstavlja nadzorne kriterije ...predmodernega absolutizma, ki si je prizadeval obvladovati migracijska gibanja in jih izkoristiti za krepitev centralne države. Sledi prikaz uveljavljanja liberalnega odnosa do migracij, ki mu je pot odprla francoska revolucija. Ta je v 19. stoletju in obdobju do prve svetovne vojne privedel do režima svobodnih notranjih in meddržavnih migracij, prepuščenih zakonitostim proste ekonomije in mednarodnega delovnega trga. Sledita opisa protekcionizma in intervencionizma, ki sta nastopila po prvi svetovni vojni, ko so države okrepile nadzorne sisteme in z njihovo pomočjo posegale v upravljanje migracij skladno s svojimi nacionalnimi interesi.
Prispevek obravnava nadzor nad migracijami in migranti v cesarski Avstriji od terezijanskih časov do konca prve svetovne vojne. Prikazuje prehod od absolutističnega k liberalnemu migracijskemu režimu ...v drugi polovici 19. stoletja, restrikcije svobode gibanja, odnos do tujcev iz sovražnih držav med prvo svetovno vojno ter povojno institucionalizacijo državnega upravljanja migracijskih procesov. Večji poudarek je na oblikah nadzora in omejevanja migracijske svobode v liberalnem obdobju od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne. Nakazana je potreba po diferenciranem preučevanju migracijskega nadzora zaradi regionalnih in lokalnih razlik v izvajanju zakonodaje.
Število migrantov iz Zahodne Azije in Severne Afrike v Evropo se je leta 2015 zelo povečalo. V Evropi je nastala velika migracijska kriza, ki jo je povzročila preusmeritev migrantskih poti iz južnih ...in zahodnih mediteranskih poti na balkansko pot. Razsežnost krize je pokazala nepripravljenost EU, da bi z ustrezno migracijsko politiko legalno obvladala nastali položaj. V Sloveniji smo v začetku množico migrantov le opazovali. Ko pa je Madžarska zaprla svoje meje, se je njihova pot preusmerila proti Sloveniji. Število migrantov, ki je hitro preseglo kapacitete, ki so omogočale nadzorovanje položaja, se je zmanjšalo šele spomladi 2016 po sprejetju dogovora med EU in Turčijo. Avtor zagovarja tezo, da je migracijska kriza v Evropi del širše krize prebivalstvene politike. Nedokončan demografski prehod v evropski soseščini s hitro rastjo prebivalstva, z vojnami in s političnimi krizami ustvarja vse več potencialnih migrantov. Ker se bodo demografska neravnovesja med temi regijami v prihodnosti še povečala, mora Evropa sprejeti primerno prebivalstveno in migracijsko politiko. Avtorjeve obrise vzdržne migracijske politike v EU bo treba preveriti v širših razpravah.
V prispevku skušam odgovoriti na vprašanja: kako je potekal proces izoblikovanja skupne (kompromisne) politike na ravni EU, katera področja migracijske politike (v širšem pomenu) postavlja politika ...EU državam članicam kot zavezujoča, katera le kot priporočljiva, kakšne so podobnosti in razlike med izbranimi nacionalnimi migracijskimi politikami po drugi svetovni vojni, ali so bila zaradi dogovorov na ravni EU potrebna prilagajanja posameznih nacionalnih politik, katerih in kakšne so bile te spremembe? Pri tem se osredotočam na primerjavo med Nemčijo, Francijo in Švedsko, ki so po drugi svetovni vojni na različne načine urejale migracijsko situacijo, danes pa se zaradi dogovorov na ravni EU v nekaterih vidikih približujejo, medtem ko širša migracijska situacija še vedno ostaja v pristojnosti nacionalnih politik. Na teh področjih se na ravni EU države samo dogovarjajo o smernicah in želenih držah, ki naj bi se uveljavile po posameznih državah, v posameznih (nacionalnih) migracijskih politikah. Dogovori in sporazumi med državami članicami EU, sprejeti in zavezujoči na meddržavni ravni, se navezujejo predvsem na regulacijo novega priseljevanja in gibanja prebivalcev, ki živijo v posameznih članicah, po celotnem prostoru EU. Pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz teh dogovorov, lahko delimo v tri skupine: pravice za državljane članic, dogovori o dotoku nove delovne sile iz držav nečlanic in (ne)pravice ostalih prebivalcev nedržavljanov. To so priseljenci, ki živijo in delajo v državah članicah in v tem času še niso pridobili državljanstva ene od držav EU, torej so državljani nečlanic EU in imajo dovoljenje za bivanje in delo. Temelji schengenskega pravnega reda so se izoblikovali že sredi osemdesetih let. Maastrichtska pogodba, kasneje dopolnjena z Amsterdamsko, uvaja volilno pravico ter vrsto socialnih pravic in pravic iz dela. Amsterdamska pogodba in Evropski svet v Tampereju sta prinesla dogovore, ki so od članic EU zahtevali prilagoditve na področjih, povezanih z državljanskimi pravicami in nacionalno suverenostjo. V EU je od polovice devetdesetih let naprej velik poudarek na vzpostavljanju skupnega prostora in s tem na redefiniciji meja ter postavitvi razlike med t. i. notranjimi in zunanjimi mejami. Koncept evropskega državljanstva je še dodatno poudaril razlike. Kljub poenotenju stališč in državnih strategij držav članic EU na (i)migracijskem področju ključna vprašanja o pogojih življenja priseljencev ostajajo na ravni nacionalnih politik. Zgodovinsko pogojene razlike med državami članicami so še vedno velike, čeprav po drugi strani ne smemo spregledati sprememb, do katerih je prišlo v posameznih državah prav zaradi pritiskov skupnih dogovorov na ravni EU.
V Evropi normativno urejanje migracijskih razmer in zaščita (tuje) delovne sile na nacionalni in mednarodni ravni ni izum obdobja po drugi svetovni vojni ali celo sodobnosti, ampak ga pozna celo ...dvajseto stoletje. Zaposlovanje v tujini je bilo urejeno z bilateralnimi dogovori med državami že pred drugo svetovno vojno. Tudi Jugoslavija je imela sklenjenih kar nekaj takih sporazumov, med drugim tudi z Nemčijo, kjer je v obdobju med dvema svetovnima vojnama delalo in živelo veliko število Slovencev. Po drugi svetovni vojni so morale evropske države izkopati izpod ruševin tudi odnose in medsebojno sodelovanje na različnih področjih in eno od teh je bilo vsekakor urejanje (migracijskih) razmer in zaščite za delavce, ki so se napotili na delo v drugo državo. Namen članka je odgovoriti na vprašanja o položaju in zaščiti delavcev (Slovencev), ki so se po drugi svetovni vojni kot Jugoslovani vključili v mednarodni trg dela, točneje tistih, ki so odšli na delo v Zvezno republiko Nemčijo (v nadaljevanju ZRN). Kakšne so bile razmere, v katere so vstopali Slovenci, ki so odhajali na tako imenovano začasno delo v ZRN? Kakšne so bile normativne razmere, ki jih je ZRN postavljala za tuje delavce? Ali so bili naši ljudje kot Jugoslovani s strani svoje države kakorkoli zaščiteni? Kakšen je bil odnos med Jugoslavijo in ZRN na meddržavni, bilateralni ravni v zvezi z urejanjem razmer in zaščite državljanov na delu v ZRN? Kakšen je bil položaj delavcev v tujini glede na položaj, ki so ga imeli delavci na domačem trgu dela? Ali so sindikati, kot organizacije, katerih poslanstvo naj bi bila prav zaščita pravic delavcev, svoje delo vršili tudi na menarodni ravni? Ali so bili delavci, ki so prihajali na delo v ZRN, tretirani kot ljudje z vsemi razsežnostmi vsakdanjega življenja ali jih je migracijska politika ZRN zreducirala zgolj na delavce – tako na normativni ravni kot v vsakdanjem življenju? Kako so bili normativni dogovori izpeljani v praksi? Pregled mednarodnih konvencij in meddržavnih sporazumov, ki jih je podpisala Jugoslavija kaže, da se je država intenzivno angažirala pri skrbi za zaščito pravic svojih državljanov, ki so vstopali na mednarodni trg dela. Pomemben doprinos na tem področju v preteklosti so imela tudi sindikalna prizadevanja in njihove povezave na mednarodni ravni. Tudi ZRN je na normativni ravni (bilateralno) poskrbela za pravice tujih delavcev, ki so bili zaposleni na njenih tleh. Poleg državnega angažiranja, so se v zaščito in zagovor pravic vpletli tudi nemški sindikati, humanitarne organizacije, regionalne ali občinske strukture, pri čemer ne smemo pozabiti, da je pri implementaciji zakonodaje v prakso prihajalo do pomembnih razlik med posameznimi zveznimi deželami ZRN. Analiza konkretnih odnosov, v katere so vstopali naši delavci kaže, da je bil njihov položaj povezan z meddržavnimi odnosi. V skladu z njihovo urejenostjo je bil urejen tudi položaj v socialno/kulturno stratificirani nemški družbi. Po občutkih, ki jih izražajo Slovenci, ki živijo v ZRN, so cenjeni in ne doživljajo diskriminacije. Tega ne moremo trditi za številne populacije priseljencev, ki so v ZRN prišle iz 'bolj nezaželenih okolji'. Posebno v času gospodarskih kriz, npr. v osemdeseti letih, so bili tuji delavci izpostavljeni težkim razmeram, izkoriščanju, negotovosti, o čemer govori delo Čisto na dnu (1985). Najbolj izpostavljena populacija so bili (nezaposleni) nekvalificirani delavci iz držav, ki niso imele podpisanih pogodb z ZRN o zaščiti svojih delavcev. Analiza razmer v ZRN v primerjavi s situacijo po drugih evropskih državah, v katerih so se znašli tuji delavci, kaže na njihovo ambivalentnost. Po eni strani so bili deležni urejene delovne situacije, ZRN je ves čas veljala za državo, kjer je z vidika delovnih pogojev in pravic relativno dobro poskrbljeno za tuje delavce. Po drugi strani pa so se kot ljudje znašli tudi v brezpravnem prostoru, saj so bili tretirani le kot delavci na začasnem delu v tujini in zgolj kot delavci. Na nek način je bil posameznik s človeka zreduciran na delavca, ki bo delal, dokler ga bo sistem potreboval, potem pa bo odšel nazaj, od kjer je prišel. Tako se ZRN po drugi strani uvršča tudi med države, kjer je bilo za integracijo priseljencev narejeno zelo malo oziroma se je le-to celo načrtno preprečevalo. Pomislimo le na dolgoletni zakon o naturalizaciji, ki ga je ZRN spremenila šele pod 'pritiski' novih sprememb v politiki EU. Podobno velja za ostale dejavnike, ki naj bi vzpostavljali multikulturalne razmere za priseljence, ki so danes postavljeni v ospredje integracijske politike EU.
After a brief historical review of migrations in Europe, the paper focuses on current migration trends and their consequences. At the end of the 1950s, Western Europe began to recruit labour from ...several Mediterranean countries - Italy, Spain, Portugal and former Yugoslavia, and later from Morocco, Algeria, Tunisia and Turkey. Some countries, such as France, Great Britain and the Netherlands, recruited also workers from their former colonies. In 1970 Germany had the highest absolute number of foreigners, followed by France, and then Switzerland and Belgium. The total number of immigrants in Western Europe was twelve million. During the 1970s mass recruitment of foreign workers was abandoned, and only the arrival of their family members was permitted, which led to family reunification in the countries of employment. Europe closed its borders, with the result that clandestine migration increased. The year 1989 was a turning point in the history of international migrations. The political changes in Central and Eastern Europe brought about mass migration to the West, which culminated in the so-called "mass movement of 1989-1990". The arrival of ethnic Germans in Germany, migration inside and outside of the territory of the former Soviet Union, an increase in the number of asylum seekers and displaced persons, due to armed conflicts, are - according to the author - the main traits of current migration. The main part of the paper discusses the causes and effects of this mass wave, as well as trends in labour migration, which is still present. The second part of the paper, after presenting a typology of migrations, deals with the complex processes that brought about the formation of new communities and led to the phenomenon of new ethnic minorities and to corresponding migration policies in Western European countries that had to address these issues.
PDF
