Skupina otrok v nekdanjem vrtcu v Šmihelu 20. junija 1960. Na fotografiji je Boris Hrvatin, tretji z leve zgoraj. Danes se v prostorih nekdanjega vrtca nahaja Zavod Friderika Ireneja Barage, ki ga je ...leta 2007 ustanovila Škofija Novo mesto. Gradivo je prispevala Majda Primc.
Mama Terzija Voršič z otroki Jožico, Paulino, Ivanko in Feliksom. Posneto okoli leta 1915.Terezijo Voršič so vsi poznali kot Namlihovo mamo. Bila je trikrat poročena. S prvim možem osem mesecev, z ...drugim osem let in s tretjim osemnajst let. Prvi mož se je poškodoval pri vojaških vajah in je umrl, drugi je umrl za plučnico, tretjega pa je poškodovala krava z rogom in je tudi umrl.Imela je sedem otrok, kasneje še 8 vnukov in 11 pravnukov. Preživela je dve svetovni vojni in obakrat je bilo vse njeno imetje uničeno. Italjani so jim 1915. leta požgali hišo v Bovcu, drugič pa pa so jim požgali vse v Cvišlerjih pri Kočevju. Večkrat je bila begunka, lačna in ni imela kaj obleči.Med prvo svetovno vojno je bila z otroci v begunskem taborišču Bruck ob Litvi. V taborišču je bilo okoli 52.000 beguncev in vsak dan je pomrlo predvsem od lakote okoli 150 ljudi. Tam je umrla tudi ena izmed njenih hčera.Povzeto po članku “Imela sem tri može”, ki je bil objavljen v časopisu Novice (25. 1. 1963), ko je Namlihova mama praznovala devetinosemdeseti rojstni dan.Fotografijo hrani vnuk Srečko Namlih.
Družina Fink leta 1933 v Irči vasi pri Novem mestu. Od leve proti desni stoji sin Milan, hčer Pavla, sin Jože, ki je umrl kot vojak v drugi svetovni vojni, mati Angela, sin Lojze, ki je ravno tako ...umrl kot vojak v drugi svetovni vojni. Sedi hčerka Zinka. Člani družine so slikani pred družinsko hišo v Irči vasi. Gradivo je prispevala Majda Primc.
Mala Stankica uživa v pomladi in se čudi svetu okoli sebe. V ozadju je stara lesena hiša, ki je bila nekdaj zidanica. Tu sta si dom uredila moja stara starša Genovefa (Efka), roj. Ocepek, in Mihael ...Sevčnikar. Med vojno je stari ata padel v partizanih, stara mama (mami) je nato sama preživljala pet otrok. Čez leta sta si njuna najmlajša hči, Silva, z možem Stanetom Beričnikom, moja mamči in ati, tukaj zgradila svoj dom. Na fotografiji se že vidi prvi dozidani del hiše. Kot je bilo v navadi, se je pred hišo sušilo perilo, ki sta ga mami in mamči prali v bližnjem potoku in po potrebi pred tem še “skuhali” na štedilniku.Svet, v katerega je Stankica pravkar napravila prve korake v življenju, se ji je predstavil v vsej svoji čudežnosti z vonjavami svežih pomladnih trat in cvetlic.Prispevala: Stanka Ledinek
V letu 1943 sem kot 11-mesečni fantiček shodil na nogometnem igrišču Skalna klet, kajti z našo Agreževo hišo ga je ločila samo cesta. Zato je povsem normalno, da sem že od takrat dalje prijateljeval ...z nogometno žogo; najprej izdelano iz krp in nogavice (v celjskem žargonu smo jo imenovali fecka), gumijasto in nato še vrsto let usnjeno kot aktiven nogometaš. Na igrišču stoji zadaj baraka, ki je pred II. svetovno vojno služila kot slačilnica nemškemu klubu SK Athletik. Za njo stoji Krašovčeva hiša (pekarna, špecerija), levo Agreževa (naša) in ob levem robu fotografije je Sovinčeva hiša (mesarija).Prispeval: Rudi Škedelj
Neznan fotograf, najbrž sorodnik, je okrog leta 1935 fotografiral dečka v kratkih hlačah in nogavičkah, kljub temu, da je bila zima. Ob njem stoji njegova odrasla sestrična. Oba sta kljub snegu ...lahkotno oblečena. Fotografija je posneta pred dečkovo domačo hišo v Dekmanci na Kozjanskem, tik ob Sotli. Oba portretiranca sta otroštvo preživljala v tej hiši. Deček je tu živel še pozneje, tudi med 2. svetovno vojno, ko se je hiša znašla tik ob južni meji Tretjega rajha in so iz večjega dela vasi domačine odselili v Nemčijo, v vas pa naselili Nemce s Kočevskega. Takrat so Sotlo kot mejno reko obrobili z žično ograjo, obrečno ozemlje pa minirali.Hiša stoji še danes, a je nenaseljena. Sotla je znova dobila žično ograjo.
Domačiji Kosovih in Binclovih v Škofji vasi mejita druga na drugo in med njima so vedno veljali lepi dobrososedski odnosi. Sredi prejšnjega stoletja sta na sosedovi kmetiji zagospodarila ...mladoporočenca Alojz Bincl, st. in Jožefa, roj Veternik, ki se je primožila s kmetije v Lokrovcu. Po dobrem letu so sosedje dobili prvorojenca Alojza ml. Kasneje sta se mu pridružila še brat Tonči in sestra Sonja. Pri Kosovih smo bile tri odraščajoča dekleta: Anica (pokojna), Marjana in Ivica. Sosedovega novorojenčka smo se vse zelo razveselile, saj v bližnji soseščini takrat že kar nekaj časa ni bilo dojenčka. Želele smo, da bi bil kar pri nas, da bi ga lahko cartale in razvajale ter se igrale z njim. Bile smo kar malo ljubosumne na njegove sorodnike iz Lokrovca, ki so prihajali k Binclovim na obisk in ga nato tudi za kakšen teden odpeljali k sebi. Zelo smo ga pogrešale in čas njegove odsotnosti se nam je neizmerno vlekel. Ko se je sestra Marjana zaposlila, je njemu, seveda, tudi ostalim otrokom, iz mesta prinašala sladkarij. Tako je hitro minil čas našega otroštva in brezskrbnih iger pod našo češnjo, kamor smo se radi postavili tudi pred fotografski objektiv, če je prišel na obisk kakšen fotograf.Lojzi je odraščal in starši so ga kaj kmalu začeli vključevati v delo na kmetiji. Po odsluženi vojaščini se je zaposlil najprej v Emu, nato pa je vrsto let vse do upokojitve delal v bližnjem Etolu. Fantič s klobučkom je danes izredno požrtvovalen gasilec v domačem kraju in aktiven pri kulturnem društvu, kjer s predanostjo predaja svoja znanja o ohranjanju in prikazovanju starih podeželskih in kmečkih opravil na mlajši rod.Moji sestri sta odšli na delo v Nemčijo, jaz pa sem ostala domačiji in s sosedovim Lojzijem, ki si je na hribu nad Binclovo domačijo zgradil dom in ustvaril družino, ostajava v lepem in vzajemnem sosedstvu.Na fotografiji moja sestra Marjana Kos, por. Geršak, in sosedov Lojzi Bincl.Prispevala: Ivica Kos
