Mojster Franc Puhek iz Podloga pri Dragatušu, je povedal, da so za gradnjo kotlaste cisterne, globine šestih metrov, potrebovali približno trideset vozov kamenja.
Za območje, Daljnih Njiv, Gorice in Sinjega Vrha so značilni vodnjaki, vzidani v steno gospodarskega poslopja (skednja), ki jih ni moč najti drugod po Beli krajini. Streha skednja je nudila zaščito ...človeku ob zajemanju vode, istočasno pa je ščitila tudi pred onesnaženjem vode.
Za območje Daljnih Njiv, Gorice in Sinjega Vrha so značilni vodnjaki, katerih nadzemni del je zidan v obliki, ki spominja na znamenje (tudi domačini jim pravijo kapelica). Nad odprtino za zajemanje ...vode je polkrožna niša, ki človeku omogoča pristop do vode, streha nad njo pa ščiti vodnjak. Vodnjak je zidan v obliki znamenja.
Eden najstarejših zabeleženih belokranjskih vodnjakov je vodnjak na Brezovi Rebri, ki nosi letnico 1864 in je zgrajen iz velikih klesanih blokov, ki jim domačini pravijo r’nki.
Osnova vodnjaka na vzvod je hrastovo ali kostanjevo drevo z enakovrednima vrhoma. Vanj je z železnimi klini gibljivo pritrjen prečni drog . Na enem koncu je obtežen s kamnom ali lesenim panjem, na ...drugi strani pa je pričvrščena veriga, na katero je obešen tanjši smrekov ali kostanjev drog. Veriga omogoča gibljivost pri spuščanju vedra v vodnjak. Na koncu tega droga je z železnim okovom pritrjeno vedro.
Barili, leseni ročni sodčki, so držali od treh pa vse do dvajset litrov vode. Za štiri litrski baril se je uporabljal izraz četrtak, za osem litrskega pa osmak. Nosili so jih v rokah ali na rami, ...težje pa so si oprtali tudi na hrbet.
Najnovejši tip vodnjaka so koritaste cisterne. Zgrajene so iz betona in so kvadratne oblike. Na območju Bele krajine so se pričele pojavljati v petdesetih letih 20. stoletja.
Pri izdelavi vodnjaka na vzvod je bilo pomembno najti pravo težišče. Uteži so morale biti namreč le malenkost težje kot drog z vedrom. Za zajemanje vode je bilo potrebno le malo potisniti, pri ...dvigovanju vode pa mehanizem delo znatno olajšuje.
