Vodnjaki na talno vodo so bili veliko globlji kot kapnice, zato je bilo za zajemanje te vode potreben mehanizem, ki je segal tudi 10 metrov globoko. To je omogočal vodnjak z vretenom. Na obod ...vodnjaka je pritrjena kovinska ali lesena konstrukcija, v katero je vpet hrastov valjar, okoli katerega je navita veriga. Na enem koncu se železna os, ki je speljana skozi valjar, nadaljuje v ročaj. Ob vrtenju ročaja se veriga spušča oz. dviga. Na konec verige je pritrjeno vedro za zajemanje vode.
Velika večina Belokranjskih vodnjakov ima obod miznega horizonta, ki je visok med 70 – 100 centimetrov. Le ta je tudi najbolje prilagojen ergonomiji odraslega človeka, da z lahkoto prevzeme vedro in ...ga prelije v korito za napajanje živine ali v škaf. K lažjemu pristopu k vodnjaku pripomore tudi posebej izoblikovano stojišče (gruc).
Vodnjak v Močilah se od ostalih belokranjskih vodnjakov razlikuje po izjemno natančni obdelavi. Najverjetneje so ga zgradili primorski kamnoseki, ki so v 19. stoletju po Beli krajini iskali ...priložnosti za delo in v zameno za hrano in prenočišče klesali kamenje.
Jaškasti vodnjaki so zaradi globinskih pritiskov okrogle oblike, njihov premer znaša približno 2 metra ter segajo tudi do 13 metrov globoko. Povprečna globina belokranjskih jaškastih vodnjakov znaša ...med 6 in 10 metrov. Pojavljajo se izključno na območju s talno vodo ter nad manjšimi izvir.
Zelo pogosto in razširjeno po celotnem ozemlju Bele krajine je dvigovanje vode s pomočjo leskovega kola na katerega je bilo prvotno nataknjeno leseno, pozneje pa pločevinasto vedro.
Ena najbolj poznanih zaprto obzidanih vodnih jam v Beli krajini je Lebica v Selih pri Semiču. V njeno notranjost vodi 22 kamnitih stopnice. Ljudsko izročilo pravi, da so jo obzidali že Rimljani.
Strop obzidanih izvirov in jam je obokan (velban). Podboji in preklada odprtine so narejeni iz večjih in bolje obdelanih, mestoma celo klesanih kamnov.
