Крајем 2021. године објављена је студија Ђорђа Деспића о критичко-есејистичком опусу великог српског песника, есејисте, критичара и антологичара Миодрага Павловића (1928–2014) под називом Тумач и ...песма: есејистика Миодрага Павловића, која представља незнатно измењену докторску дисертацију проф. Деспића одбрањену 2013. Ова студија је у октобру 2022. године овенчана и наградом „Ђорђе Јовановић“ за најбољу монографску студију објављену у претходној години, те се може рећи да та чињеница особито препоручује посвећивање пажње овој студији. Овим делод Деспић наставља проучавање различитих аспеката стваралаштва Миодрага Павловића, започетог књигом Порекло песме (Агора, 2008) о потенцијалима интертекстуалности у поезији овог песника, што је представљало јединствену такву студију у дотадашњој српској науци о књижевности.
article in Lithuanian; abstract in German Das Gesicht erscheint in der modernen litauischen Poesie als ein Bild, das sich durch eine lange literarische Tradition auszeichnet. In etlichen Gedichtern ...stehen Gesichter-Variationen im Mittelpunkt der christlichen Tradition, des religiösen Lebens, der biblischen Semantik, was Aufmerksamkeit auf die Notwendigkeit und Möglichkeit eines theologischen Zugangs zur Analyse der „Gesichts-Poesie“ lenkt. Variationen des Gesichtsmotivs erinnern an E. Lévinas’ Erfassung des Gesichts. Die Aktualität dieser Erfassung für die Untersuchung der litauischen Poesie lässt sich an Fragen, die der Philosoph behandelt hat, erkennen, wie z.B. in Verbindung mit dem Gesicht stehende Fragen der Antwort und Verantwortung, des Worts und der Visualität, des Körpers und der Körperlosigkeit, der Ethik und Transzendenz. Der theoretische Ansatz des Beitrags beruht auf der Verschmelzung der im Rahmen der Hermeneutik als Methode erfassten theologischen (D. Mieth) und philosophischen Ethik.Im Beitrag wird Poesie von J. Vaičiūnaitė, J. Juškaitis, O. Baliukonytė, J. Jekentaitė, R. Stankevičius, S. Vilimaitė, S. Kandratavičius und G. Kazlauskaitė analysiert. Als eines der ersten Motive wird bei der Quellenauswahl das konkrete Erscheinungsbild des Gesichts gewählt. In Anlehnung an E. Lévinas’ Philosophie wird das Gesicht-Phänomen im weiteren Sinne erfasst, d.h. es wird als ein ethisches Verhältnis betrachtet, wobei die Verantwortung am wichtigsten ist und das Verhältnis die Unendlichkeit eröffnet. Die Entscheidung über die wichtigsten Untersuchungsaspekte wurde unter Berücksichtigung des Gesichts als Ausdrucks der Unendlichkeit getroffen. Das ist die Vorherrschaft der christlichen Tradition in der litauischen Lyrik: es handelt sich um Gesichter der traditionellen Heiligen bzw. der mit ihnen Anwesenden, die in Bildern oder in einer anderen offensichtichen bzw. mit Gehör wahrzunehmenden Form hervortreten, d.h. mein Gesicht (das Gesicht des Sprechenden) und das Gesicht des Anderen als Ausdruck des Himmelreiches (bzw. als Abwesenheit des Himmelreiches); die Gesichter des Kreuzweges (die Gerechtigkeit der hl. Veronika und Gottes). Wie auch E. Lévinas erfasst hat, ereignet sich die Metaphysik in der litauischen Poesie durch Beziehungen mit den Menschen. Der Andere, an den sich das Subjekt des Gedichts wendet, kann als Ort der metaphysischen Wahrheit genannt werden (laut E. Lévinas). Wie der Philosoph gemeint hat, ist für ihn meine Beziehung zu Gott notwendig. Es kann behauptet werden, dass auch für mich die Beziehung des Anderen (z.B. des Heiligen) zu Gott notwendig ist.
straipsnis lietuvių kalba; santrauka anglų kalba Veidas – ilgą ir turiningą tradiciją turintis literatūrinis vaizdinys, figūruojantis ir šiuolaikinėje lietuvių poezijoje. Išeities tašku šaltinių atrankai straipsnyje pasirinkus kūnišką, vizualiai atpažįstamą lyrinio subjekto ar jo sutinkamą kito veidą, šis fenomenas suvokiamas ir plačiau – pagal E. Lévino veido sampratą. Šiuolaikinės poezijos veido veidą (pastarasis – tapatybės prasme) straipsnyje siekiama atskleisti nagrinėjant skirtingų kartų poetų kūrybą, pradedant XX a. pabaiga (paskutinis dešimtmetis) ir baigiant naujausia kūryba: J. Vaičiūnaitės, J. Juškaičio, O. Baliukonytės, J. Jekentaitės, R. Mikutavičiaus, R. Stankevičiaus, S. Vilimaitės, S. Kandratavičiaus ir kitų autorių eilėraščiais. Tai, kad ne vienu atveju veidas įgyja religinį krikščioniškosios tradicijos akiratį, lemia atitinkamą teorinį straipsnio pagrindą. Teorinė straipsnio prieiga yra hermeneutinės metodologijos požiūriu formuluojamas teologinės (D. Miethas) ir filosofinės etikos (E. Lévinas) derinys. Etinio metafizikos reikšmingumo ieškoma poetinėse lyrinio subjekto, žmogiškojo ir dieviškojo kito, tradicinių šventųjų veido reprezentacijose.
Ahil po smrti Ritsos, Janis; Isak Kres, Jelena
Clotho (Ljubljana, Online),
08/2020, Letnik:
2, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Zelo je utrujen – kaj naj zdaj počne s slavo? – dovolj je bilo.
Dobro je spoznal sovražnike in prijatelje – domnevne prijatelje,
kajti za občudovanjem in ljubeznijo so se skrivale njihove lastne ...koristi,
njihove lastne sumljive sanje, pretkane in hkrati nedolžne.
Čedo Antolić, uvaženi kantautor duhovnih pjesama, rođen 1951. u Zagrebu, gdje je i umro 2019., kreće se unutar katoličkog religioznog vokabulara, ali ima osebujnu metaforiku. U njoj se ističe često ...spominjanje vode, i to u raznolikim vidovima – kao potok, rijeku, more, kišu, kap – i to unutar svoje tipične teme obraćanja Bogu, i u tom obraćanju razmatranja pitanja od egzistencijalne važnosti. Imaginarij Čede Antolića povezan s vodom veoma je bogat, a ovdje su analizirani neki njegovi vidovi, primjerice analogija između vode i svjetla, kao Božjeg atributa. Veoma je važno iskustvo vode kao medija očišćenja, koja to može biti bilo kao kiša što pada, bilo kao potok/rijeka u koju se ulazi, bilo kao more kojim se putuje. Voda se tako otvara u svojoj konotaciji u raznim smjerovima, pa je tako plodna metafora rijeke kao životnog puta i/ili protoka vremena, koja se može identificirati s cestom/ulicom. Niz metafora doseže na taj način alegorizaciju pa tako život (kao i rijeka ili cesta) ima početak čijoj se čistoći možemo pokušati vratiti, a ima i također i svoj kraj, kao ušće/smrt, odnosno susret s Bogom na kraju putovanja. Bog je istovremeno i prisutan i odsutan, on je i cilj i pratilac, dodir nadnaravnog u postojanju koje se nastoji transcendirati. Budući da je vjera istinita negdje drugdje, a u sadašnjem životu još nije ostvarena, putovanje se može shvatiti i kao lutanje, a voda ima negativne konotacije nečega što troši čovjeka ili ga pak odmiče od zajedništva s Bogom. Ulica, koja je zapravo rijeka, otkriva se dvostrukom ključu – ona je istovremeno mjesto lutanja za one koji ne poznaju Boga, kao i mjesto molitve za onoga koji ga poznaje; ona je i noć i dan – svijetla za one koji su u toj ulici kao u rijeci što ima siguran put, mračna za one koji taj put ne poznaju. Ta je ulica i mjesto u kojem pjesnik pjeva, pa se tako teme vode, života, vjere i umjetnosti povezuju.
Čedo Antolić, a respected singer-songwriter, born in 1951 in Zagreb, where he died in 2019, moves within the Catholic religious vocabulary, but has a distinctive metaphoric system. He emphasizes the frequent mention of water in various forms - such as a stream, river, sea, rain, drop - and within its typical theme of addressing God, and in that discusses issues of existential importance. The imagery of Čedo Antolić related to water is very rich, and some of its aspects are analyzed here, for example the analogy between water and light, as an attribute of God. The experience of water as a medium of purification is very important, which can be presented either as rain that falls, or as a stream or river that is entered, or as the sea through which one travels. Fruitful metaphor of the river develops as a way of life or the flow of time, which can be identified with a road or street. A number of metaphors thus reach allegory, so that life - like a river or a road - has a beginning, which purity we can try to return to, and it also has its end, as estuary or death, when the poet is meeting God at the end of his journey. God is both present and absent, he is both the goal and the companion; God is the touch of the supernatural in the existence, but existence also seeks to transcend life. Since faith is true elsewhere, and not yet realized in the present life, travel can also be understood as wandering, and water has negative connotations of something that consumes man or moves him away from communion with God. The street, which is actually a river, is at the same time a place of wandering for those who do not know God, as well as a place of prayer for one who knows him; it is both night and day - bright for those who are in that street, dark for those who do not know that path. The street - the river - is also the place where the poet sings, so the themes of water, life, religion and art are intertwined.
Prispevek se fokusira na področje intime, na relacijo med očetom in sinom v pesniškem opusu in korespondenci Alojza Gradnika. Ugotovili smo, da je pesniški svet Alojza Gradnika deloval predvsem v ...funkciji imaginarnega povezovanja s predniki po očetovi strani, dograjevanja tistega dela pesnikove intime, ki mu je bila v resničnem življenju odvzeta, manj je bila poezija prostor, v katerem se je zrcalila njegova vez s sinom in njegovimi dediči, saj je slednjo v izživel v življenju. V pesniškem svetu je tako Gradnik izgradil podobo očeta - kmeta, ki je tudi sicer zrcalila pesnikovo občudovanje očeta, njegove moralne trdnosti, delavnosti in skrbnosti. Obenem je Gradnik v poeziji izgradil podobo dedka, preko Ivana Gradnika, enega od voditeljev tolminskega punta.
U radu ću se baviti analizom hronotopa umetničkog izraza svestranog muzičkog stvaraoca Munfejsa (Moonface) najaktivnijeg u rok muzici, preciznije indi žanru. Fokusiraću se na njegov treći autorski ...album Džulija u plavim farmerkama (Julia with Blue Jeans On) iz 2013. godine. Nastojaću da utvrdim temporalne i prostorne elemente, prisutne kako u samim pesmama, tako i u sponama njihove međusobne hijerarhijske uslovljenosti, a koje prožimaju čitav proces tekstualnog stvaranja naglašavajući konstrukte poetičnosti. Mapiraću vremensko-prostorne okvire albuma, navodeći i precizne odrednice, kako bih ukazala na njihovu postojanost u stihovima pesama iz popularne muzike. Prikazaću da se aparatura namenjena tradicionalnoj analizi književnih dela može upotrebiti i u analizi ovakvih ostvarenja i da poezija u širem smislu, posmatranjem sintagmatskih i paradigmatskih odnosa u stihovima, prikazuje visok stepen lirskih hronotopa.
Članek predstavlja pesniški opus Vladimirja Kaučiča - Jeana Vodaina, ki je nastal med letoma 1945, ko je izdal svojo prvo pesniško zbirko Rose et noir in 1955, ko je sprejel službo pri pariški ...založbi Caractères, kjer je spoznaval vodilne francoske umetnike tistega časa (Tzara, Jakovski), kar je vplivalo na njegovo ustvarjanje in dojemanje umetnosti. Kavčič se je rodil v takrat italijanski vasi Čiginj na Tolminskem. Družina se je preselila v Loreno, kjer je končal osnovno šolo in se začel preživljati kot fizični delavec. Povezal se je z delavskimi kulturnimi društvu in ustvarjal kot pesnik, slikar ter tipograf. V članku analiziram njegove prve pesniške zbirke, in sicer Rose et noir (1945), Le toron noir (1947), A travers la lucarne (1949), L’arbre retrouvé (1951), Le jour se fera (1951), Pas de pitié pour les feuilles mortes (1951) in pesmi, ki so v tem času izšle v literarnih revijah. Analiza je pokazala, da so bile v mladostnem obdobju Vodainove priljubljene mladostne teme narava, Lorena, tegobe delavskega razreda in življenja v sodobnem času nasploh. Kvaliteta te poezije je jezikovna spretnost in sopostavljanje delavske tematike z motivi iz narave in ljubeznijo, mestoma tudi ironijo. Vodainova zgodnja poezija je večinoma sicer shematična, deloma tudi repetitivna. Opazen je vpliv Paula Verlaine in Jacquesa Préverta. Zadnja analizirana zbirka Pas de pitié pour les feuilles mortes pomeni prelom v umetnikovem opusu, saj je v njej pesnik prvič pokazal svoj izvirni slog, ki v zbirkah zrelega obdobja pride bolj do izraza.
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Osrednji slovenski literarni časopis je izhajal mesečno. Po prenehanju izhajanja Stritarjevega časnika Zvona, so Josip Jurčič, Fran ...Levec, Janko Kersnik in Ivan Tavčar ustanovili literarno svobodomiselno revijo, sprva kot glasilo realistov. Poleg leposlovja, je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. Sprva je bil bolj znanstveno usmerjen (Leposlovni in znanstveni list), kasneje se je omejil še na humanistiko (Mesečnik za književnost in prosveto), od 1931 (Slovenska revija) je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih. V Ljubljanskem zvonu so objavljali pomembnejši slovenski pesniki in pisatelji: Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar, Vladimir Bartol… Avtorji, ki so pisali o znanosti so bili: Fran levstik, Josip Apih, Ivan Šubic…- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Osrednji slovenski literarni časopis je izhajal mesečno. Po prenehanju izhajanja Stritarjevega časnika Zvona, so Josip Jurčič, Fran ...Levec, Janko Kersnik in Ivan Tavčar ustanovili literarno svobodomiselno revijo, sprva kot glasilo realistov. Poleg leposlovja, je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. Sprva je bil bolj znanstveno usmerjen (Leposlovni in znanstveni list), kasneje se je omejil še na humanistiko (Mesečnik za književnost in prosveto), od 1931 (Slovenska revija) je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih. V Ljubljanskem zvonu so objavljali pomembnejši slovenski pesniki in pisatelji: Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar, Vladimir Bartol… Avtorji, ki so pisali o znanosti so bili: Fran levstik, Josip Apih, Ivan Šubic…- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Osrednji slovenski literarni časopis je izhajal mesečno. Po prenehanju izhajanja Stritarjevega časnika Zvona, so Josip Jurčič, Fran ...Levec, Janko Kersnik in Ivan Tavčar ustanovili literarno svobodomiselno revijo, sprva kot glasilo realistov. Poleg leposlovja, je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. Sprva je bil bolj znanstveno usmerjen (Leposlovni in znanstveni list), kasneje se je omejil še na humanistiko (Mesečnik za književnost in prosveto), od 1931 (Slovenska revija) je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih. V Ljubljanskem zvonu so objavljali pomembnejši slovenski pesniki in pisatelji: Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar, Vladimir Bartol… Avtorji, ki so pisali o znanosti so bili: Fran levstik, Josip Apih, Ivan Šubic…- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
PDF
