Ko sta starša, oba s Kozjanskega podeželje, kmalu po drugi svetovni vojni končala šolanje, sta se zaposlila in naselila v mestu. Veliko njunih rojakov je odšlo v Celje, njiju pa je služba premaknila ...v Maribor. Tu smo se rodili mi trije.Konce tedna smo v času našega otroštva praviloma preživljali v Veračah, kjer sta živela in obdelovala manjšo kmetijo mamina starša. Pomagali smo pri delu, se igrali in nabirali najrazličnejše sadove, ki smo jih potem kot sprotne živilske zaloge ali za ozimnico tudi vozili domov, v Maribor.Ob teh pogostih otroških premikih med Veračami in Mariborom je nastala neka mešana kozjansko-mariborska identiteta, ki te kraje in dialekte še vedno dela bolj domače od kakih drugih.
Ko je bila naša družina še zelo mlada, smo radi pohajali po gorskih poteh. Na tale poletni dan leta 1998 smo se odločili, da jo mahnemo na Smrekovec, ki ga iz naših krajev vsakodnevno spoštljivo ...gledamo navzgor. Do Slemena smo se peljali z avtomobilom, nato pa smo nadaljevali, kot se spodobi, peš. Otroka sta jo veselo mahala pred nama. Pri koči smo se osvežili in okrepčali, nato pa smo se povzpeli do golega vrha. Razgled je ravno zaradi tega veličasten, saj ga ne zastirajo gozdna drevesa. Odpočili smo si, nahranili dušo, nato pa polni lepih vtisom odšli proti domu. Ta ugasel ognjenik nam je od takrat še ljubši, saj je del spominov naše družine.
Kot majhna deklica sem preživljala poletne počitnice na celjskem Savinjskem nabrežju. Živeli smo v Kajuhovi ulici in reka Savinja je bila samo lučaj stran. V malem parku v Kajuhovi ulici, ob Savinji, ...je bilo igrišče z malim bazenom in dvema tušema. Tukaj smo se otroci radi zbirali, sploh tisti predšolski, ki še nismo znali plavati in se kopali ter igrali razne igre.Seveda pa mi radovednost ni dala miru … redno sem hodila na breg reke in opazovala velike otroke kako so plavali na drugo stran brega, kjer je bilo kopališče. Ta podvig me je zelo mikal in rada sem brodila po plitki reki ob njenem bregu. Nekega dne pa je odločitev padla … pognala sem se v vodo in začela mahati z rokami, kot sem videla starejše, plavajoče … Naenkrat sem izgubila tla pod nogami in se potopila. S klatenjem okrog sebe mi je uspelo priti na površje in glej ga zlomka … obdržala sem se na površju. Še več, začela sem plavati in potem sem plavala, plavala … Še danes me to spominja na sina, ki je kot desetmesečni shodil in potem je hodil in hodil in se ni hotel ustaviti.Ob Savinji smo preživljali poletne dni in naših staršev sploh ni skrbelo za nas. Pomembno je bilo samo to, da smo ob dogovorjenem času prišli domov. Kako smo vedeli, da je prišel ta čas, pa mi še zdaj ni jasno.Kmalu se je zgradil celjski bazen in prestavili smo se tja. Vključili smo se na plavalni tečaj in tako začeli pravilno plavati. Na bazenu se še danes nekateri iz tistih časov srečujemo.Toda Savinja je ostala prva ljubljenka za kopanje tudi pozneje, ko sem že odrasla in si ustvarila družino. V mestu ni bila več za kopanje, ker je bila preveč onesnažena. Zato smo se redno, vsako nedeljo, z družino odpeljali malo višje proti Zgornji Savinjski dolini in tam priredili piknik s prijatelji ter ostali ob reki ves dan. Ta navada nama je ostala še danes in velikokrat preživiva dan ob reki Savinji. Prispevala: Mirjana Steblovnik
Vesela druščina vaščanov Hodoša (Goričko, Prekmurje) iz začetka 60-ih let pri mlatenju pšenice. V ozadju je velik snop slame, kar so naši predniki znali nalagati zelo visoko, pri tem pa so ...potrebovali visoke lestve, da so prišli na vrh. Pri takih večjih kmečkih opravilih so si vedno pomagali tako sorodniki kot tudi sosedje in prijatelji. Zraven dela pa so si znali pričarati tudi veselo in družabno vzdušje.
