K izpopolnjevanju modela se je vrnil v kratki pripovedi Zlocin Bernarda Tula (3000 besed), ki je podobna Cerkovniku Martinu po dogajanju in po upovedovanju vaske stvarnosti. Precej podobna je tudi po ...premisljevanju o »zlocinu, ki ga je naredil «, o preteklosti ipd., s tem da je Bernard Tul manj razgledan, manj bister, nekaj korakov za cerkovnikom. Toda pisatelju je bila taka podoba rojaka ocitno potrebna, da bi dovolj prepricljivo opozoril na krivice, ki se dogajajo preprostim primorskim ljudem. Ti so drzavo doumevali v okviru besed »davek, vojascina, cesar«, ko je cesar umrl, se je Dunaj »odmaknil silno dalec, drzava pa se je preselila v Rim«. In zdaj so Bernardu dokazovali, da je »z nasiljem in uporom drzavi stregel po zivljenju«. Tega seveda ni mogel razumeti, kakor ni moglo kaj podobnega razumeti primorsko ljudstvo. Drzavo je obcutil kot nekaj tujega, sovraznega, medtem ko si je domovino predstavljal kot nekaj povsem drugacnega, prijaznega: »Domovina - to je bila domaca, zakajena bajta za vasjo, siroko ognjisce, na katerem zivo prasketa suho brinje in siri prijeten vonj po smoli, buca terana in okrogla, vesela Sturmova Liza, vaski zvonik, sonce na vecernem morju in megla nad Doberdobom, brajda, loka, laz, godrnjavi sosed Sirca in velika skala na Hrescakovi gmajni.« Tako je pojmoval domovino v tujini, na fronti, v ruskem ujetnistvu, takrat je domovina »zavonjala po sveze preorani zemlji ter kanila na dno njegove zalostne in uzaljene duse«. O vseh teh stvareh je Bernard razmisljal v jeci, »a razmislil ni nic«. Tretjeosebni pripovedovalec nato pripoveduje (podobno kot pri Cerkovniku Martinu) o Bernardovem zivljenju: otrostvo, mladost, manjvrednostni obcutek, vojna, rusko ujetnistvo, internacija, neka zenska ga izrabi, vroca zelja, da bi se vrnil domov, po vojni vrnitev v domaci kraj; razmerje z »ravsasto « Marjeto, zenitev, veliko otrok, »Bernard pa je delal«. Pripovedovalec oznaci socialni polozaj Bernardove druzine, ki se ne razlikuje dosti od polozaja mnogih drugih Krasevcev, takole: »Krompirja in polente je bilo zmeraj manj - kruha sploh niso poznali - davkov in ust zmerom vec.« Ko je miniral veliko skalo, da bi razsiril obdelovalno povrsino, so ga orozniki obtozili, da je prav on z dinamitnimi patroni pognal v zrak vasko solo, in ga zaprli. Po vsem tem se zacenja zadnji del pripovedi in Bernardova kalvarija obtozenca, zlocinca, placanca, »ki je stregel po zivljenju svoje lastne drzave«. Vlacili so ga po zaporih - Gorica, Trst, Koper, Rim. Na sodnem procesu so ga obsodili na 25 let jece. Poslusal je, a ni »skoraj nic razumel«, saj je bil nedolzen. Pisatelj je ironiziral zagovor Bernarda in tovarisev; advokat po dolznosti je govoril z »mehkim liricnim glasom«, zaradi vneme (!) je prehajal v »zoprno vrescanje «. Osladno je oznacil njihov boj z revno zemljo in revscino. In pribil: »Mar mislite, da bi sami prisli do teh uporniskih dejanj! ... To so sami zapeljani nesrecnezi.« Skratka, primorske ljudi je prikazal kot bebce, manj vredne ljudi in s tem prepriceval sodisce, naj bo prizanesljivo do teh nesrecnikov: »iz teme so prisli, temi jih vrnite«. Ob vse tem se je v Bernardu nekaj premaknilo; postal je uporen, »kri mu je zavrela po zilah«, a ko so ga zaprli v celico: »Obstal je za vrati, razklenil roki in roki sta mu padli ob telesu.« Zlocin Bernarda Tula je po invariantnih lastnostih kratka pripoved z modelsko tipiko, podobno Cerkovniku Martinu, le da je manj dodelana, kompozicijsko in zgodbeno nekoliko ohlapna, tip »obraza« s slikovito oznacenim cloveskim likom - osrednjo osebo - iz vaskega sveta, s tem da so domoljubni poudarki ocitni in upornistvo proti tuji oblasti prepoznavno. Avtobiografske sestavine so se v precejsnji meri ponovile, poglavitni poudarek je ostal na krivicni jeci in trpljenju v njej. Tudi ta pripoved je se en primer objektivizacije pisateljevega travmaticnega dozivljanja jece in vsega okrog nje. V vsakem cloveskem liku, na katerega je prenesel jetniska dozivetja, je na svoj nacin predstavil tudi posredovanceve zivljenjske in osebnostne lastnosti, vsi skupaj pa so postali podoba zatiranih Krasevcev. Med osebami, ki so postale nosilke Kosmacevih avtobiografskih znacilnosti, se uvrscajo: jetnik v Bozicni noci v jeci, Danilo v Bozicnem pismu iz celice 589, Najdu v Potepuhu Najduju, delno student Peter v Studenta Petra povest o materi, Vladimir v Veliki nedelji, delno sinova v Kraski simfoniji, cerkovnik Martin v Cerkovniku Martinu, Bernard v Obisku in zdaj Bernard v Zlocinu Bernarda Tula (Glusic 1975: 95-100).
Ivan Memon se je kot avstro-ogrski vojak boril v Galiciji, kjer bil ranjen v desno roko. Ker je dobil zastrupitev, so mu jo morali amputirati. Vrnil se je na svoj dom v Prešnici (Hrpelje – Kozina) na ...Primorskem, kjer je kmetoval vse do smrti 13. februarja 1956. Otrokom je velikokrat pripovedoval o strašnih mukah vojakov v strelskih jarkih in hudi lakoti ter žeji, ki so ju morali trpeti. Hči Marija Čakš (roj. Memon) se spominja očetovega pripovedovanja: »V vojaški torbi sem nosil star ovsen kruh, ki je bil zelo neokusen, in ga »grizljal« po koščkih, da sem lahko tako prišel vsaj do malo sline.« V dveh zakonih so se mu rodili trije otroci. Dva izmed njiju, Ivan Memon, mlajši, in Marija Memon (por. Čakš), sta se po drugi svetovni vojni preselila na Štajersko.
Rad tematizira identifikacijske procese primorskih Bunjevaca kroz povijesnu perspektivu od njihova doseljenja u ove krajeve do danas. Na prostoru od područja Krmpota do Sv. Marije Magdalene utvrđeni ...su višeslojni identiteti, a najvažnije kategorije poistovjećivanja jesu: Bunjevci, Primorci i Podgorci. Bunjevački se identitet gubi u Podgorju gdje je upravo i granica različitog poimanja pojma Bunjevac. U završnim razmatranjima propituje se suodnos identiteta i etnokulturnih procesa oblikovanja Bunjevaca usporedbom spoznaja o identifikacijskim procesima s rezultatima istraživanja svadbenih običaja primorskih Bunjevaca i ukazuje na druge karakteristične objektivne sadržaje kulture koji bi mogli potkrijepiti tezu o uzročno-posljedičnoj uvjetovanosti konstrukcije identiteta i etnokulturnog oblikovanja Bunjevaca.
Opis, (sa 7 slika) dalmatinskih zagoraca, primoraca i otočana.
Temelji se na izvještajima iz 1775. i '76. anonimnog, inače vrlo učenog pisca, tajnog povjerenika austrijske vlade. Njegov je izvještaj ...od velike koristi jer njim možemo korigirati mletačke izvještaje, koji mnogo puta nisu nimalo točni, jer su pojedini mletački činovnici nastojali da svaj rad uveličaju, a svoje porgreške sakriju.
U članku se nalazi i izvještaj, na talijanskom jeziku, iz 16.st. Giovanni Battista Giustiniana koji nosi naslov "Dell' indole dei Dalmatini«.
