Extended description:
<!--if gte mso 10>
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
...mso-style-priority:99;
mso-style-qformat:yes;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:"Calibri","sans-serif";
mso-ascii-font-family:Calibri;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-fareast-font-family:"Times New Roman";
mso-fareast-theme-font:minor-fareast;
mso-hansi-font-family:Calibri;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-bidi-font-family:"Times New Roman";
mso-bidi-theme-font:minor-bidi;}
<!endif-->
Šestdesetletnico zmage nad fašizmom so danes proslavili Slovenci v Italiji, združeni v svetu slovenskih organizacij in slovenski gospodarsko - kulturni zvezi. Na skupni proslavi v trstu so se spomnili tudi rojstva Primorskega dnevnika pred šestimi desetletji.
Information:
Trst (Trieste): Liberty gave birth to the Primorski dnevnik newspaper. Statements by the writer Boris Pahor, Igor Gabrovec from Trieste and Anica Malalan from Trebče.
Original language summary:
Trst: Svoboda je rodila Primorski dnevnik; izjava pisatelj Boris Pahor, izjavi Igor Gabrovec iz Trsta in Anica Malalan, Trebče.
Extended description:
V Terskih dolinah, natančneje v kraju Bardo, ki leži na enem izmed najbolj odročnih in zapostavljenih območjih Beneške Slovenije, so danes proslavljali tradicionalni praznik ...emigranta. Na pobudo Zveze slovenskih izseljencev Furlanije - Julijske krajine, ki deluje že več kot 40 let, je tudi letos rodne kraje obiskalo veliko izseljencev. Z njimi je bila v Bardu tudi naša ekipa. Panorama Bardo, izjavi izseljencev v Kanado Tomaž Pavletig in Pierina Crucil, Renzo Mattelig, Zveza slovenskih izseljencev Furlanije - Julijske krajine, dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Bardo in Val del Torre (Veneto): Emigrant Day, a traditional festival of Venetian Slovenes, when expatriates meet in their home town.
Original language summary:
Bardo v Terski dolini: praznik emigranta, tradicionalno praznovanje Beneških Slovencev, ko se v domačem kraju zberejo izseljenci.
Extended description:
Zunanjost tovarne Technoimpianti, Harlan, Padur, izjava županje Špetra Brune Dorbollo v beneškem narečju je opremljena s podnapisi, ulice in hiše v Špetru.
Information:
Špeter ...in the Nadiža/Natisone Valley: by providing work for Venetian Slovenes in their home environment, the Italian government enables them to stay at home and save the demographically vulnerable valley.
Original language summary:
Špeter v Nadiški dolini: zaposlovanje Beneških Slovencev v domačem okolju ohranja delovno silo doma in rešuje demografsko ogroženo dolino.
Extended description:
Information:
Rovereto: Slovenes living behind Slovene national borders also celebrated Slovene National Day. Park of peace and the biggest bell of peace in the world.
Original ...language summary:
Rovereto: dan slovenske državnosti so proslavili tudi zamejski Slovenci; dviganje zastave – največji zvon miru na svetu, park miru, izjava Marko Kosin, slovenski veleposlanik v Rimu.
Extended description:
V Reziji na severovzhodu Furlanije - Julijske krajine ta konec tedna mineva v znamenju 25 obletnice ustanovitve kulturnega društva, ki pomeni steber slovenstva v dolini pod ...Kaninom. Desničarski politiki, si prizadevajo to območje ločiti od preostalega dela slovenskega narodnega prostora v Italiji in Rezijane asimilirati. Ob svetovnem dnevu turizma so tamkajšnji kulturni delavci opozorili, da so narečja manjšinskih jezikov tudi turistična zanimivost. V Reziji je bila tudi naša ekipa. Rezija, panorama pokrajine, oskrunjena dvojezična tabla, izjava Luigi Paletti, nekdanji župan Rezije, izjava Luigia Negro, predsednica Rozajanskega duma, Sandro Qualia, turistični delavec v Naravnem parku Julijskih predalp.
Information:
Resia: Resians pointed out that minority dialects can be a tourist attraction, too.
Original language summary:
Rezija: ob svetovnem dnevu so Rezijani opozorili, da so narečja manjšinskih jezikov tudi turistična zanimivost.
Bivši borec in partizanski bolničar Jožef Cotič iz Štandreža pri Gorici je po drugi svetovni vojni – v letih 1946/47 – odprl v rojstni vasi svoje prvo podjetje. Šlo je za okrepčevalnico v bližini ...glavnega vaškega trga (Štandrež št. 103, današnja ulica sv. Mihaela št. 167). Najemnino za prostor je plačeval znanemu gostilničarju Turriju. Prodajal je piškote in sladke kruhke, ki jih proizvajala ena najbolj znanih goriških pekarn, pekarna Viatori (njihov izvorni priimek je bil Hojak), pa tudi bombone. Šlo je za čase, v katerih so bile take dobrote razstavljene v lepih steklenih vazah kot dragoceni predmeti, kar so pravzaprav tudi bile.Prodajal je tudi mleko, ki ga je nabiral od vaških kmetov. Velikokrat mu ni uspelo prodati vsega mleka in zato je “pionirsko” – kot samouk – začel proizvajati sladoled iz neprodanega mleka. Šlo je za čisto naraven izdelek sestavljen iz svežih jajc, mleka, sladkorja, svežega sadja, itd. Da mu je šlo novo delo dobro od rok, priča dejstvo, da so na sladoled v Štandrež kmalu pričeli prihajati tudi ljudje iz mesta. Večkrat je nastala vrsta pred lokalom, saj je bila proizvodnja omenjena in ljudje so čakali da zamrzne naslednja “runda” sladoleda (takrat še ni bilo sedanjih modernih zamrzovalnikov in postopek je bil precej počasen). Približno od leta 1950 do leta 1955 si je pomagal tudi s prodajo radijskih sprejemnikov za firmo Kerševan (Kersevani) iz Gorice. Okrepčevalnico je vodil kakih 10 let, dokler ni leta 1956/57 odprl svoje pekarne. S pomočjo očeta, zidarskega mojstra, je sezidal in sodobno opremil delavnico v kraju, ki mu domačini pravimo “na Brajdi”. Kasneje je nad delavnico zgradil tudi stanovanje za družino. Z ženo Dorotejo (nekaj časa je pri tem pomagala tudi hči Vilma) sta proizvajala predvsem domače tradicionalne sladkarije: piškote, sladek kruh imenovan “pinca”, potice, štruklje, “štraube” (flancati), pa tudi kolače za birmance in poročne torte. Tudi v tem poslu je imel veliko uspeha. Dejavnost je nadaljeval do leta 1976, ko se je upokojil. Jožef Cotič je umrl je 12. novembra 1986.
