V času kulture žarnih grobišč, zlasti v prehodnem obdobju v starejšo železno dobo se je na Gorenjskem izoblikovala posebna kulturna skupina, ki jo označuje vrsta njej lastnih značilnosti: 1 – ...naselbine v več nivojih z jedrom na vzpetini oz. naravno zavarovanem kraju in spodnjim naseljem v dolini/ kotlini (Kranj, Bled, Mengeš, Ljubljana), za katere menimo, da prestavljajo središča lokalnega značaja; 2 – žgan pokop tako v planih grobovih/grobiščih kot tudi v gomilah, pogosto s centralnimi grobnimi kamrami; 3 – grobovi so pretežno opremljeni s skromnimi pridatki, izjeme predstavljajo le nekateri grobovi z večjim številom keramičnih posod, ki tvorijo jedilno-pivske servise in nekateri bogatejši ženski grobovi, ki izstopajo po svojem nakitu. Moški grobovi so povečini skromno opremljeni, v starejšem halštatskem obdobju v njih praviloma ni orožja. Do sprememb v prilaganju orožja v grobove je prišlo v mlajšem obdobju, kar pa ni značilno le za Gorenjsko, temveč je veliko širši fenomen. Kljub očitnim podobnostim in stikom Gorenjske s sosednjimi kulturnimi skupinami, kot so skupina Breg/Frög na Koroškem in štajersko-panonska skupina, estenska in svetolucijska skupina ter dolenjska skupina, so razlike med njimi tako evidentne, da v samosvojost gorenjske ali gorenjsko-ljubljanske kulturne skupine v halštatskem obdobju ni za dvomiti.
Članek predstavlja pesniški opus Vladimirja Kaučiča - Jeana Vodaina, ki je nastal med letoma 1945, ko je izdal svojo prvo pesniško zbirko Rose et noir in 1955, ko je sprejel službo pri pariški ...založbi Caractères, kjer je spoznaval vodilne francoske umetnike tistega časa (Tzara, Jakovski), kar je vplivalo na njegovo ustvarjanje in dojemanje umetnosti.
Kavčič se je rodil v takrat italijanski vasi Čiginj na Tolminskem. Družina se je preselila v Loreno, kjer je končal osnovno šolo in se začel preživljati kot fizični delavec. Povezal se je z delavskimi kulturnimi društvu in ustvarjal kot pesnik, slikar ter tipograf.
V članku analiziram njegove prve pesniške zbirke, in sicer Rose et noir (1945), Le toron noir (1947), A travers la lucarne (1949), L’arbre retrouvé (1951), Le jour se fera (1951), Pas de pitié pour les feuilles mortes (1951) in pesmi, ki so v tem času izšle v literarnih revijah.
Analiza je pokazala, da so bile v mladostnem obdobju Vodainove priljubljene mladostne teme narava, Lorena, tegobe delavskega razreda in življenja v sodobnem času nasploh. Kvaliteta te poezije je jezikovna spretnost in sopostavljanje delavske tematike z motivi iz narave in ljubeznijo, mestoma tudi ironijo. Vodainova zgodnja poezija je večinoma sicer shematična, deloma tudi repetitivna. Opazen je vpliv Paula Verlaine in Jacquesa Préverta. Zadnja analizirana zbirka Pas de pitié pour les feuilles mortes pomeni prelom v umetnikovem opusu, saj je v njej pesnik prvič pokazal svoj izvirni slog, ki v zbirkah zrelega obdobja pride bolj do izraza.
Članek ima za cilj podati razprostranjenost in izvor poljskega narečnega izraza usiatać się ‘utru diti se’. Analiza kaže, da je leksem izposojen iz češčine, s tem da sorodni izrazi nastopa jo tako v ...poljščini kakor v drugih slovanskih jezikih, kar vodi do praslovanskega etimona.
Prispevek obravnava problematiko znotrajslovanskih jezikovnih stikov. Proučevanje vplivov, povezav, izposoje na meji več jezikovnih sistemov omogoča razumevanje vzajemnega prepletanja posameznih ...jezikov. Zapletenost leksikalnih raziskav na stiku več jezikov je prikazana na primeru besed pac, pacuk in pacię, ki so izpričane na poljsko‑vzhodnoslovanskem obmejnem območju.
Kvarner v času železne dobe severnega Jadrana V starejši železni dobi severnega Jadrana je poleg Istre imel posebno mesto tudi Kvarner. Njegovo vlogo in pomen v komunikacijah in kroženju blaga v ...tistem času nakazujejo starejše in novejše raziskave. čeprav so se v zadnjih dveh desetletjih izvajale predvsem zaščitne arheološke raziskave, je bilo poleg posameznih najdb zbrano veliko novega gradiva, nekaj tudi povsem nepričakovanega. V članku je predstavljen kratek pregled raziskovalcev in stanja raziskav, opisane so reprezentativne ostaline materialne kulture ter pomembnejše najno- vejše najdbe, ki omogočajo obravnavo kvarnerske skupnosti v novi luči, zlasti v konkretnejši povezavi s sosednjimi, a tudi oddaljenimi kulturnimi skupnostmi od Alp do Jadrana in od Apeninov do Balkana.
Prispevek predstavlja poljska poimenovanja za ajdo, in sicer v širšem slovanskem in evropskem kontekstu. Motivacija poimenovanj za ajdo je tako v poljščini kot v drugih slovanskih in evropskih ...jezikih najpogosteje povezana z izvorom rastline same. Poimenovanja kažejo, da so za razširitev ajde po evropski celini zaslužni predvsem Grki, Tatari in pogani.
Nove primerke živalskih fibul zgodnjelatenske sheme, ki so v prispevku podrobneje obravnavani, je glede na obliko osnovne sheme in značilen okras mogoče opredeliti kot samostojno vrsto. Ta je v ...okviru latenskih živalskih fibul iz Posočja ena izmed zgodnejših, datirana je v zadnjo stopnjo svetolucijske kulture (Sv. Lucija IIc). Po vzoru sočasnih južnoalpskih fibul zgodnjelatenske sheme z visokim lokom so jo razvile delavnice svetolucijske skupine, ki so prevzeto obliko obogatile z okrasom, značilnim za lokalne delavnice mlajšega halštatskega obdobja.
Zaponke za spenjanje oblačil so občutljiv kronološki pokazatelj in kažipot kulturnih stikov, zato jim je v arheoloških študijah namenjena posebna pozornost. Predmet te razprave so kačaste fibule z ...območja današnje Slovenije, njihova tipokronološka razčlenitev in razširjenost. Predlagana je klasifikacija v sedem osnovnih tipov z nadaljnjo delitvijo na več različic, poleg tega so predstavljeni tudi unikatni primerki. Kačaste fibule so vodilna vrsta zaponk v 6. st. pr. n. št., idejne pobude zanje je moč iskati na Apeninskem polotoku. Preoblikovali so jih v lokalnih delavnicah, pripadale pa so tako ženskim kot moškim opravam.
V prispevku se obravnava osem slovenskih zemljepisnih imen, ki so nastala v medjezikovnem stiku, vendar pri treh to velja le za njihove nemške oblike. Nemci so substituirali ali samo adaptirali ...slovenska zemljepisna imena, pri čemer so Slovenci v večji ali manjši meri sprejeli nemške oblike svojih imen. Na ta pojav je svoj čas opozoril že Štrekelj, ko je pojasnil krajevno ime Činžat iz slovenskega apel. senožet, mi pa ga ponazarjamo na primerih krajevnih imen Njiverce in Stoperce. Nemci so krajevno ime adaptirali ali prevedli, medtem ko so Slovenci ohranili svojo imensko obliko, ki se je spreminjala v skladu z domačim glasovnim razvojem. Takšen primer predstavljata krajevni imeni Vižmarje in Goriča vas. Imena s podstavo v enem jeziku in priponskimi obrazili v drugem so hibridna ali heteromorfna imena. Ta tip imen je na Slovenskem razmeroma pogosten, npr. Ruperče, Pirniče, Gunclje (nemško osebno ime in slovansko obrazilo -jь) ali Prosnid, Jagnjed (slovenska apelativna podstava in starofurlansko obrazilo -ed). V to kategorijo sodijo tudi krajevna imena Vižinga, Ciringa, Temljine in nemška oblika gorskega imena Šmarna gora, ki se glasi Kallenberg.
Članek osvetljuje recepcijo italijanske pesnice Ade Negri na Slovenskem do prve polovice 20. stoletja, zlasti literarne stike med Ado negri ter slovenskim pesnikom in prevajalcem Alojzom Gradnikom. ...Raziskava se v veliki meri opira na korespondenco med literaratoma v tridesetih letih prejšnjega stoletja.