Rad se bavi decizionističkim pravcem u izučavanju organizacije i cilj mu je prikazati teoriju američkog nobelovca Herberta Simona kao njezinoga glavnog predstavnika. U radu se analiziraju neposredno ...Simonovi tekstovi, radovi drugih autora, njegovih bliskih suradnika, ali i kritičara, te domaća literatura koja se bavi odlučivanjem u organizaciji i problemom odlučivanja općenito. Iako je prepoznat njegov izvanredni doprinos disciplini, u domaćoj literaturi iz područja teorije organizacije nedostaje sustavan pregled Simonova rada. Cilj je ovog rada popuniti tu prazninu. U radu se najprije analiziraju temeljni koncepti Simonove teorije odlučivanja: racionalnost odlučivanja i, posebno, ograničenja racionalnosti, potraga za zadovoljavajućim rješenjem, heuristika, razlikovanje između programiranih i neprogramiranih odluka. Zatim se iznosi Simonovo razumijevanje organizacija argumentirajući kako ono počiva na razlikovanju između dvije vrste odluka: odluke o pristupanju u članstvo i drugih odluka koje se donose unutar organizacije. Konačno, zadnji dio rada bavi se kritikom Simonove teorije odlučivanja i teorije organizacije.
The paper deals with the decisionist approach to organization theory and presents the work of American Nobel laureate Herbert Simon as its chief representative. Information is collected from the work written by Simon himself, from books and papers authored by other people, most notably his close associates and critics, as well as Croatian literature dealing with decision-making in organizations and decision-making in general. Although his extraordinary contribution to several disciplines is recognized in the domestic literature, there is no systematic overview of Simon’s work. This paper aims to fill this void. First part of the paper tackles the basic concepts of Simon’s decisionmaking theory: rationality of decision-making and, in particular, bounded rationality, search for a satisfying solution (satisficing), heuristics, and differentiation between programmed and non-programmed decisions. The paper proceeds by presenting Simon’s understanding of decision-making within the organizational setting. It is argued that Simon’s understanding of organizations is anchored in the differentiation between two types of decisions: decision to participate and decision to produce (intraorganizational decisions). Finally, the last part of the paper explores criticism of Simon’s work.
This article is a critical engagement with the work of Axel Honneth and his significance for contemporary Critical Theory, social explanation, and emancipatory politics. I begin by exploring ...Honneth’s sympathies for, and criticisms of, both first generation critical theory and Jürgen Habermas’s emphasis on communicative action. I then consider Honneth’s turn to Hegel’s early work on recognition and his emphasis on the underlying forms of mutual recognition, along with the accompanying forms of self-relation/realisation, disrespect and the potential for moral development and resistance. I explore these alongside Honneth’s ‘formal conception of ethical life’ which he hopes can successfully mediate between formal Kantian morality and substantive communitarian ethics whilst also providing him with both a philosophical justification for his normative position and a standard of moral development for evaluating forms of, and struggles for, recognition. I also briefly outline his recent work on reification and recognition before then considering a number of critical responses to Honneth’s project as a whole. Whilst sympathetic to his focus on recognition, my criticisms of his work emphasise his tendency to idealise the notion of recognition, his lack of a sufficient conception of misrecognition, the ideological role that recognition often plays, and ultimately the abstract and procedural nature of his ‘formal’ conception of ethical life.
Straipsnyje kritiškai įvertinami Axelio Honnetho teoriniai darbai ir jo indėlis į šiuolaikinę kritinę teoriją, sociologinę analizę ir išsivadavimo politiką. Teksto pradžioje aptariamas Honnetho darbų santykis su pirmąja kritinės teorijos karta ir Jürgeno Habermaso komunikatyvaus veiksmo teorija. Vėliau pereinama prie Honnetho susidomėjimo ankstyvaisiais Hegelio darbais apie pripažinimą ir abipusio pripažinimo formas, kurios struktūruoja savivertės, savęs realizavimo, nepagarbos, moralinio vystymosi ir pasipriešinimo galimybes. Analizuodamas moralinio vystymosi standartus, leidžiančius įvertinti visuomeninį pripažinimą ir sykiu kovoti dėl jo, Honnethas kuria „formaliąją etinio gyvenimo koncepciją“. Joje jis bando suderinti komunitarinę etiką ir formalią Kanto moralės filosofiją ir sykiu pagrindžia savo paties normatyvinę laikyseną. Pabaigoje, trumpai pristačius Honnetho vėlyvuosius darbus apie sudaiktinimą ir pripažinimą, imamasi išsamios jo teorijos kritikos. Nors Honnetho pasiūlyta pripažinimo samprata išplečia kritinės teorijos perspektyvas, labiausiai kritikuotinas yra jo polinkis idealizuoti pripažinimo sąvoką, argumentuotos nepripažinimo koncepcijos stoka, ideologinio pripažinimo vaidmens ignoravimas ir abstrakti bei procedūrinė „formalios etinio gyvenimo koncepcijos“ prigimtis.
Predmet razprave so teoretsko-metodološka načela, ki so se razvijala v krogih t. i. novofirthijancev, kjer se od vsega začetka opredeljujejo za korpusno analizo, čim manj obremenjeno s predhodnimi ...jezikoslovnimi teorijami. V prispevku najprej pregledamo dela teh avtorjev, iz katerih izhajajo med drugim slovnica vzorcev (angl. pattern grammar), teorija leksikalnega proženja (angl. lexical priming), teorija konvencij in invencij (angl. theory of norms and exploitations) ter teorija kontekstne prozodije (angl. contextual prosodic theory). Nato povzamemo njihove zaledne predpostavke in stališča o jeziku kot rezultatih raziskovanja. Tako definiramo šest skupnih načel: predmet raziskovanja je jezikovna raba, tj. jezik v »kontekstu situacije«, raziskovalni fokus se obrne k temu, kar je običajno, raziskovalčeva intuicija je v vlogi evalvacije avtentičnih jezikovnih rab, jezikovne ravni (slovnica in slovar) so razumljene kot prepletene, na jezikovni sistem se gleda kot visoko dinamičen, v teoretskih temeljih pa zavzame eno osrednjih mest jezikovni vzorec. Nazadnje opozorimo tudi na nekatere omejitve, s katerimi se soočamo pri korpusnem pristopu.
Kritik in der Krise Flügel-Martinsen, Oliver; Mohammed, Samia; Vasilache, Andreas ...
2020
eBook
Odprti dostop
Kritisches Denken auch in Krisensituationen nicht aufzugeben – dies hat sich der vorliegende Band zur kritischen politischen Theorie in der Corona-Pandemie zur Aufgabe gemacht. Entstanden sind 13 ...Beiträge, die vielfältige Perspektiven auf die Verschränkung von Kritik und Krise bieten. Dabei stellt sich zum einen die Frage, welche Konsequenzen sich für kritisches politisches Denken aus der gegenwärtigen Krise ergeben. Zum anderen ist zu diskutieren, welchen Beitrag kritische Theorie zum Verständnis der aktuellen Herausforderungen leisten kann. Mit Beiträgen von Clara Arnold, Simon Duncker, Oliver Flügel-Martinsen, Lea Jonas, Kristoffer Klement, Jamila Maldous, Noah Marschner, Samia Mohammed, Malte Pasler, Demokrat Ramadani, Gerrit Tiefenthal, Andreas Vasilache und Nele Weiher. In times of crises, critical thinking needs to be maintained and fostered. This volume on critical political theory in the coronavirus pandemic brings together 13 contributions that offer a variety of perspectives on the interrelationship between critique and crisis. What are the consequences of the current crisis for critical political thinking—and what contribution can critical theory offer to our understanding of current challenges? With contributions by Clara Arnold, Simon Duncker, Oliver Flügel-Martinsen, Lea Jonas, Kristoffer Klement, Jamila Maldous, Noah Marschner, Samia Mohammed, Malte Pasler, Demokrat Ramadani, Gerrit Tiefenthal, Andreas Vasilache and Nele Weiher.
U radu se provodi analitička analiza jednoosno vlačno opterećene beskonačnehomogene ploče s kružnim otvorom (tzv. Kirschov problem). Eksperimentalnirezultati iz literature daju vrijednosti ...koncentracije naprezanja na rubu otvora, kojesu uvijek manje od teorijske pretpostavke temeljene na klasičnoj teoriji elastičnosti tese za bolje opisivanje razmatranog problema predlaže primjena mikropolarne teorijekontinuuma. U radu je stoga prikazana detaljna analiza temeljena na mikropolarnojteoriji, a dobiveni rezultati tvore bitnu teorijsku podlogu za budući rad.
An analytical analysis of a linear elastic homogeneous and isotropic infinite platewith a circular hole under uniaxial tension (Kirsch’s problem) has been carriedout. Experimental results found in available literature have shown that the stressconcentration factor at the edge of the hole is always lower than the theoreticalprediction based on the classical theory of elasticity. Therefore, the application of themicropolar continuum theory is proposed for a better description of the consideredproblem. The presented results of the detailed analysis provide a suitable theoreticalbasis for the further investigation of the micropolar continuum.
V zadnjih letih je t. i. omrežna perspektiva prispevala k boljšemu razumevanju delovanja možganov pri zdravih posameznikih in bolnikih z boleznimi živčevja. Razvoj neinvazivnih slikovnih metod in ...uporaba matematičnih orodij teorije grafov sta omogočila proučevanje zgradbe in delovanja možganskih omrežij. Povezave v strukturnih omrežjih lahko rekonstruiramo s pomočjo difuzijskega magnetnoresonančnega slikanja, funkcijske slikovne metode pa omogočajo proučevanje funkcijskih omrežij. Možganske sposobnosti so odvisne od topologije omrežij, ki omogočajo tako segregacijo funkcije kot tudi integrativno procesiranje informacij. Prispevek je dostopen uvod v osnove teorije grafov in nevroznanosti omrežij. Predstavi mere topologije omrežij in osnovne značilnosti možganskih omrežij pri človeku. Članek pojasni, kako bolezenski procesi prizadenejo delovanje možganov kot omrežja, in prikaže primere prenosa v klinično prakso. Izpostavimo tudi nekaj omejitev in izzivov, s katerimi se srečuje to hitro razvijajoče se področje nevroznanosti.
Religija je eno najstarejših področij raziskovanja v družboslovju in humanistiki. Sociokulturna antropologija in etnologija sta prepleteni s študijem religije, mitov, magije in ritualov. Mnogi ...klasični avtorji, kot so James George Frazer, Émile Durkheim, Victor Turner in Mary Douglas, so zasnovali teorije, ki so poskušale razložiti številne razsežnosti vere in religioznosti. Ideje doajenov sociokulturne antropologije in etnologije, čeprav morda v nekaterih pogledih zastarele, še vedno ponujajo neizčrpen vir navdiha za sodobne znanstvenike, kot se odraža v nekaterih študijah v tej številki. Prejšnja številka revije Svetov/Worlds, Religija v toku 1: raziskovalne strategije, je sestavljena iz prispevkov, ki temeljijo na različnih vrstah empiričnih podatkov, etnografskih ali zgodovinskih, povezanih s srednjeevropskim kontekstom (Češka, Slovaška, Madžarska), in ilustrirajo pestrost sodobnih empiričnih raziskav religije. Kot kažejo študije v prvi številki, lahko različne metode pomagajo razkriti različne vidike vere in njene vloge v življenju ljudi. Druga številka, Religija v toku 2: teorija in metodologija, združuje članke, ki odsevajo aktualna teoretična in metodološka vprašanja v raziskovanju religije.
The study of religion is one of the oldest areas of research in the social sciences and humanities. Sociocultural anthropology and ethnology are interwoven with the study of religion, myth, magic and ritual. Many classical authors such as James George Frazer, Émile Durkheim, Victor Turner and Mary Douglas have conceived theories that have attempted to explain many dimensions of religion and religiosity. The ideas of the doyens of sociocultural anthropology and ethnology, though perhaps considered outdated in some respects, still offer an inexhaustible well of inspiration for contemporary scholars, as reflected in some of the studies in this issue. The previous issue of Svetovi / Worlds, Religion in flux 1: research strategies, was composed of papers based on various types of empirical data, ethnographic or historical, etc., related to the Central European context (Czech Republic, Slovakia, Hungary), which illustrate the stimulating theoretical and methodological diversity in contemporary empirical research on religion. As the studies in the first issue demonstrate, different methods might help to reveal distinct aspects of religion and its role in people’s lives. The second issue, Religion in flux 2: theory and methodology, brings together a stimulating array of articles that broadly reflect the current theoretical and methodological issues in research on religion.
Rad se bavi analizom filozofske rasprave o problemu dobrobiti, odnosno određenju onoga što je dobro za neku osobu iz perspektive filozofije. Na specifičnost filozofske rasprave o dobrobiti ukazat će ...se kroz standardnu, Parfitovu podjelu pozicija, prema kojoj se teorije dobrobiti dijele na hedonizam, teoriju ispunjenja želja i teorije objektivne liste. Unatoč tome što danas postoje drugačije taksonomije pozicija, tvrdit ću da je Parfitova i dalje korisna jer nam pomaže uočiti bitne elemente dobrobiti. Takva podjela sugerira da pozicije možemo grupirati prema tome naglašavaju li subjektivistički aspekt poimanja onoga što je dobro za nas (hedonizam i teorija ispunjenja želja) ili određenju dobrobiti pristupaju tražeći neki objektivni kriterij dobra. U ovom radu fokusirat ću se na uočavanje važnih karakteristika dobrobiti koje proizlaze iz ovakve subjektivno-objektivne dihotomije. Cilj rada je pokazati da je ova dihotomija središnja za adekvatno razumijevanje dobrobiti i da zadovoljavajuća teorija dobrobiti nužno mora uzeti u obzir uvide obiju strana. Prvo ću ukratko objasniti dobrobit kao specifičnu vrstu vrijednosti, tzv. prudencijalnu vrijednost. Nakon toga, kratko ću izložiti Parfitovu podjelu pozicija iz koje ću izvesti subjektivno-objektivno razlikovanje unutar filozofske rasprave. Nakon toga pokazat ću prednosti i nedostatke subjektivnih i objektivnih teorija. U zadnjem dijelu tvrdit ću da dobra teorija dobrobiti mora zadržati oba aspekta kako bi ispunila uvjete normativne i deskriptivne adekvatnosti.
V prispevku sem predstavila zgodovinski razvoj koncepta samoupravljanja iz političnoekonomske teorije, kot so ga utemeljili utopični socialisti in anarhisti, na primer Pierre Joseph Proudhon (Kaj je ...lastnina?, 1890), v našem prostoru pa krščanski socialist Andrej Gosar leta 1935 v knjigi Za nov družbeni red. Edvard Kardelj (Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, 1979) je bil nato tvorec zakonodaje, ki je uvedla samoupravljanje v SFRJ v začetku 50. let 20. stoletja. Analizirala sem specifične okoliščine, ki so botrovale odločitvi za uvedbo samoupravljanja v SFRJ, ter razloge za njegov neuspeh oziroma prekinitev implementacije z razpadom Jugoslavije v začetku 90. let. Ocenila sem vpliv jugoslovanskega modela samoupravljanja na druge politične skupnosti v svetu do danes in kaj od tega koncepta je v sodobnosti ostalo oziroma oživelo v Sloveniji.V prispevku sem poskusila odgovoriti na naslednja vprašanja: Zakaj delavsko samoupravljanje v socialistični Sloveniji oziroma Jugoslaviji ni uspelo? Kako je mogoče koncept samoupravljanja misliti in reaktualizirati v sodobnem slovenskem politično-ekonomskem kontekstu? Ali avtonomizem, ki je ena izmed teoretskih podlag samoupravljanja, lahko konstituira učinkovito alternativo oziroma grožnjo neoliberalnemu globalnemu kapitalizmu?
PDF
