Tolerančni patent cesarja Jožefa II. iz leta 1781 se med drugim sklicuje na dobre izkušnje z že udejanjeno toleranco v oboroženih silah. V njih je bila sicer omejena toleranca zaukazana že pred ...uradno tolerančno zakonodajo. Izražena je bila tako v vojaških pravilnikih kot v pogojih za dodelitev najvišjega vojaškega odlikovanja Habsburške monarhije, Militär-Maria-Theresien-Orden. Motiv za to zgodnjo toleranco ni bila toliko ideja tolerance sama po sebi, ampak pragmatična drža, ki se je osredotočala na vojaško učinkovitost, in skrb, da ne bi prihajalo do konfliktov znotraj oboroženih sil. Vojska ni bila le neko področje, na katerem bi se manjšine, kot so bili evangeličani ali Judje, lahko emancipirale, bila je celo model za obravnavanje pripadnikov manjšin tudi sicer. Kljub protireformaciji in prepovedi drugačne pripadnosti od katoliške je bilo v avstrijskih habsburških oboroženih silah dejansko večje število evangeličanov. Vojska je bila model in vzgled tudi v razmišljanjih, ki so predhodila Tolerančnemu patentu. Motive za Tolerančni patent lahko najdemo v idejnem svetu razsvetljenstva in v državnem utilitarizmu. K razsvetljenskemu mišljenjskemu vzorcu sodi tudi to, da sta v oboroženih silah že pred letom 1781 več štela vojaška zmožnost in s tem dokazani patriotizem kot pa pripadnost neki verski skupnosti. Tolerance pa ne smemo izenačevati z enakopravnostjo. Evangeličanom (in pravoslavnim) še vedno ni bilo dovoljeno javno prakticiranje vere. Zato v vojski tudi ni bilo institucionalizirane evangeličanske duhovne oskrbe Seelsorge. Pogosto menjavanje garnizonov in velike razdalje do bližnjih cerkvenih občin so duhovno oskrbo evangeličanov še oteževali. Posledica tega je bila, da je bilo kljub toleranci tudi v vojski svobodno in urejeno prakticiranje religije za protestante komaj mogoče. Preko zasebnih pobud pa je vendarle kmalu nastalo nekaj vojaških evangeličanskih občin, na primer v Pragi pod vplivom kasnejšega feldmaršala von Wurmserja. Seveda so Tolerančni patent spremljale omejitve, toda v splošnem so se začele stvari obračati na bolje.
The results of the international collaboration of the three institutions from Austria, Italy and Slovenia (Alpen-Adria-Universität Klagenfurt, Università degli studi di Udine and ...Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo of Ljubljana) are being published in the Studia Alpium et Adriae series.New discoveries and the re-examination of old ones is offering new insights into the Roman army and the historical questions related to its presence and activity in the regions of the northern Adriatic and the eastern Alps. The first volume of Studia Alpium et Adriae contains the contributions of twenty-one authors from four countries (Italy, Slovenia, Croatia and Austria) who present the results of their work conducted in recent years within different research groups and projects.
V prispevku so predvsem po podatkih, objavljenih v člankih dnevnika Prosveta, glasila Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), kratko prikazana življenja in zlasti vojaška pot 64 pripadnikov te ...organizacije v oboroženih silah ZDA, ki so padli v kopenski vojski, letalskih silah kopenske vojske, mornarici in v mornariški pehoti na evropskih in pacifiških bojiščih med drugo svetovno vojno. Šlo je predvsem za fante in mlajše moške, praviloma neporočene, rojene v ZDA, večinoma z amerikaniziranimi imeni in priimki, z vsaj srednješolsko izobrazbo, iz številnih družin, od katerih je bilo nekaj sinov takrat hkrati v oboroženih silah ZDA, velika večina, vsaj 30, pa jih je bilo iz zvezne države Pennsylvanije.
Vabilo na predavanje Gradovi, ceste in najemniško vojskovanje : politična in finančna moč grofov Celjskih, v četrtek, 17. novembra 2016, ob 18.00 v dvorani Barbare Celjske v Knežjem dvoru v ...Celju.Predaval dr. Miha Kosi.
Publikacija je dar Sveta za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije. Na platnici je žig Knjižnice Ministrstva za prosveto v Ljubljani.Oddelek za mejna vprašanja Znanstvenega inštituta pri IO ...OF se je do leta 1948 preoblikoval v Inštitut za narodnostna vprašanja.Jaka Avšič je na začetku pripovedi zapisal:»Ob koncu zime 1942-43 je narodno osvobodilno gibanje na Primorskem naraslo s tako silo, da je bil pritisk novih borcev s Primorske v brigade na Notranjsko in Dolenjsko prevelik. Potrebno je bilo partizanske čete in bataljone na Primorskem združiti v brigade in iz lokalnega bojevanja preiti na večje operacije, s katerimi bi se sovražniku prizadele še večje izgube na ozemlju bivše Italije. Takoj po izvršenem formiranju brigad smo sklenili udariti čez Sočo v Beneško Slovenijo. Brigadam smo dali te vojaške naloge: izvršiti prehod čez Sočo; združiti se na desni obali Soče; izvršiti čiščenje sovražnika v Brdih, v Beneški Sloveniji in Reziji; izvršiti mobilizacijo in oborožitev; zanesti narodno osvobodilno borbo med slovensko prebivalstvo do skrajnih zapadnih mej Slovenije in s tem ustvariti tudi pogoje za nadaljnje širjenje antifašističnega razpoloženja med italijanskim ljudstvom v Italiji … Pohod v Benečijo se je začel že med zbiranjem sil v brigade, kajti vsaka četa, vsak bataljon si je moral utirati pot na določeno zbirališče. Ostri boji so se vršili na Lokovcu, v Bači, na Prodih pod Voglom, v Trnovskem gozdu, pri Ajdovščini, na Lemežu in drugod. Ko je bilo formiranje brigad končano, sta obe brigade Simona Gregorčiča in Ivana Gradnika istočasno prekoračili Sočo. Čeprav je sovražnik zasedel vso dolino Soče, posebno vse prehode reke, je zopet pomagala partizanska iznajdljivost …« (str. 12-13). Publikacija obsega 24 strani in črno-bel zemljevid. Uvod z naslovom Beneški Slovenci je zapisal zgodovinar dr. Fran Zwitter. Avšičeva pripoved se začne na strani 12.
PDF
