V članku razčlenjujemo, kako se je v zgodovini slovenskih poročevalskih besedil razvijala posebna oblika poročevalske sklicevalnosti, ki izhaja iz okoliščine, da poročevalec ni navzoč ob dogodku ali ...stanju (D/S), o katerem poroča. Iz tega izhaja zahteva, po izražanju negotovosti glede ubesedenega D/S. Upoštevajoč predhodnike prvega slovenskega dnevnika (Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice in Levstikov Naprej), smo kot temelj analize upoštevali prvi slovenski dnevnik Slovenski narod, primerjalno pa tudi druga dva dnevnika, izhajajoča v 19. st., Edinost in Slovenca. Ugotovljeno stanje je primerjano s sočasnim stanjem slovenskega poročevalstva, pokazane so razvojne silnice, spremembe in vplici nemškega poročevalstva.
Antike si ne moremo predstavljati brez krščanstva in čeprav bi nekateri avtorji radi zarisali mejo med starim in srednjim vekom kar po ločnici, ki deli grško-rimsko tradicionalno verovanje od ...krščanstva, to praktično ni mogoče. Kar nekaj stoletij namreč spremljamo bolj ali manj napeto sobivanje teh dveh miselnosti. In ljudje, pa naj verujejo v Jupitra, Mitra, Eno ali Jezusa Kristusa, so -vsaj do določene mere, seveda - govorili isti jezik. In njihove književnosti so se prepletale in na neki način tudi medsebojno vplivale druga na drugo. Zato ni potrebno posebej upravičevati prisotnosti krščanskih avtorjev med tistimi antičnimi pisci, ki si zaslužijo prevode v sodobne jezike. Resnično zaskrbljujoča je statistika, po kateri je prevajanje iz latinščine v slovenščino prav na dnu lestvice, globoko pod japonščino in vštric z burmanščino.
PDF