Predmet razprave so urbanistične delavnice in natečaj, ki jih je v letu 1996 sofinanciralo Ministrstvo za okolje in prostor. Poudarek je na razumevanju urbanističnih delavnic kot spodbujevalcev ...vključevanja gospodarstva in širše javnosti v proces planiranja in urejanja naselij. Najprej so predstavljeni splošni nameni urbanističnih delavnic: kot orodja participacije, pogajanj, obvladljivosti postopka in možnosti predstavitve rezultatov. Pomemben vidik je tudi delo s študenti. V nadaljevanju so prikazani konkretni nameni, poteki in rezultati lanskoletnih urbanističnih delavnic. Na primeru Izolske urbanistične delavnice so podrobneje prikazani organizacija delavnice, potek in rezultati. Prispevek zaključujejo ugotovitve o pripravah in izvedbi delavnic v Sloveniji.
Ljubljansko barje je vlažna ravnica, ki leži jugozahodno od Ljubljane, v Sloveniji. V arheologiji je poznano predvsem po ostankih prazgodovinskih koliščarjev, ki območje prvikrat poselijo v 5. ...tisočletju (46. stoletje), nato sledijo poselitveni ciklusi v 4. (med 37. in 32. stoletjem), 3. (med 28. in 24. stoletjem), ob koncu 3. in v prvi polovici 2. tisočletja pr. Kr.
Razmeroma številne najdbe, tudi novoodkrite in prvič predstavljene, kalupov, talilnih posod in drugih metalurških pripomočkov, kažejo, da je bila koliščarska poselitev Ljubljanskega barja tesno povezana z metalurško dejavnostjo. Najstarejša najdba te vrste je sicer datirana v 36. stoletje in izvira z najdišča Hočevarica pri Verdu.
Metalurška dejavnost je zahtevala veliko znanja. Po značaju je bila magijska. Ob tem pa je predstavljala stalno grožnjo naselbini in ljudem. Zdi se, da so kovači imeli zelo pomemben položaj v družbi, kar se odraža tudi v izpostavljenosti livarskih delavnic. Na Ljubljanskem barju je njih lega ožje locirana na območju treh koliščarskih naselbin iz 4. in 3. tisočletja pr. Kr.: Maharski prekop, Stare gmajne in Založnica. Gre za čas, ko na podlagi arheoloških virov na Ljubljanskem barju prvikrat lahko govorimo o delitvi dela in o pojavu družbenih elit.
Mladi mehaniki ob Tatri od leve: Stanko Mak, Hinko Hotko, Gelek Germ – Ele*, Stane Pučnik in Miloš Frankovič. Lastnik športnega dvoseda je bil Lun, poslovodja pri Rakušu. Gospod Anton Bremec, ...ugleden in zelo spoštovan Celjan, dober do zaposlenih in vajencev, je imel za tedanje čase zelo sodobno avtomehanično delavnico z avtopralnico na Miklošičevi ulici v Celju. Ob njej je bila tudi bencinska črpalka, ki jo je vodil Antonov brat Paul. Na drugi strani ceste pa je bila trgovina z radioaparati in drugimi električnimi napravami, katere poslovodja je bil Testen. Vajeniško mesto je bilo mogoče v tistih časih dobiti samo dovolj močnimi priporočili in s pravimi vezami. Učna doba je praviloma trajala tri leta, a so vajence lastniki avtomehaničnih delavnic običajno zadržali še kakšno leto. Poleg obravnavane Bremčeve so bile v Celju pred drugo svetovno vojno še naslednje avtomehanične delavnice: Šolman (na Teharski za železniškim podvozom), Gajšek (domnevno na Mariborski), Haselbach (pri Glaziji) in Ožek (pri Braniboru).*Pravo ime Gabrijel Germ. Kot talec je bil ustreljen 15. novembra 1941 na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru.. Vir: Poslovilna pisma žrtev za svobodo, Obzorja Maribor, 1969, str. 71. Prispevala: Ivan Basle (1923-2020) in Mihael Frankovič
PDF
