Umetna inteligenca predstavlja zaradi možnosti podpore pri odkrivanju in spremljanju bolezni ter napovedovanju izida novi mejnik v sodobni medicinski tehnologiji. Njena klinična uporabnost se je v ...zadnjih letih dramatično povečala predvsem na račun uvedbe konvolucijskih nevronskih mrež v modeliranje računalniško podprtih sistemov umetne inteligence. Celotna oftalmologija, zlasti pa področje bolezni mrežnice, pri kateri diagnosticiranje sloni na slikovnih preiskavah, se vodi izrazito tehnološko. Zato je edinstvena stroka pri vpeljavi novosti s področja umetne inteligence v klinično uporabo. Kljub temu pa je integracija umetne inteligence v presejanje, diagnosticiranje in zdravljenje oftalmoloških bolezni predvsem zaradi prevelikega posploševanja pri zaznavanju sprememb in slabih zmožnosti sočasnega prepoznavanja različnih kliničnih entitet zaenkrat še omejena. V članku se osredinjamo na nedavno predstavljene algoritme umetne inteligence, ki so prvenstveno namenjeni odkrivanju najpogostejših bolezni mrežnice in so, ali se še bodo, z morebitnimi izboljšavami, pridobljeno višjo občutljivostjo in specifičnostjo, vendarle uvedli v klinično prakso.
Namen: Oceniti rezultate zdravljenja z zaviralcem rastnega dejavnika za endotelij žil bevacizumabom pri bolnikih s proliferativno diabetično retinopatijo (PDR), pri katerih je bolezen še aktivna ...kljub intenzivnemu predhodnemu laserskemu zdravljenju.Metode: Retrospektivni pregled dokumentacije bolnikov, ki so bili zdravljeni v eni od ambulant za anti-VEGF (zdravljenje z zaviralci rastnega dejavnika za endotelij žil) zdravljenje Očesne klinike od maja 2011 do maja 2019. Vključili smo bolnike, ki so bili zdravljeni z bevacizumabom zaradi aktivne PDR s krvavitvijo v steklovino in so že opravili panretinalno lasersko fotokoagulacijo. Bolnikov z aktivno PDR, ki so imeli diabetični makularni edem (DME) ali druge očesne bolezni, nismo vključili. Zabeležili smo starost, spol, tip sladkorne bolezni, predhodno zdravljenje, vidno ostrino ob začetku zdravljenja z bevacizumabom, morebitno prisotnost neovaskularizacij na šarenici, število prejetih injekcij bevacizumaba, trajanje spremljanja bolnikov, vidno ostrino ob zadnji kontroli. Preverili smo tudi morebiten nastanek zapletov zdravljenja.Rezultati: Z bevacizumabom je bilo zdravljenih 11 bolnikov z aktivno PDR s ponavljajočimi se krvavitvami v steklovino. Vsem smo že opravili obsežno panretinalno lasersko fotokoagulacijo, enemu tudi vitrektomijo. Povprečna najboljša korigirana vidna ostrina ob začetku zdravljenja je bila 57,2 ± 25,9 črk ETDRS, ob kontroli 6–8 tednov po zadnji injekciji bevacizumaba pa 64,5 ± 16,7 črk ETDRS. Bolnike smo spremljali od 1 do 8 let. Povprečno število injekcij na enega bolnika na leto zdravljenja je bilo 2,1 ± 1,1. Pri 4 bolnikih v času spremljanja ni prišlo do ponovnega poslabšanja po prekinitvi zdravljenja, pri ostalih 7 bolnikih pa so se krvavitve ponovile. V času spremljanja pri nobenem od bolnikov nismo beležili napredovanja PDR ali zapletov zdravljenja.Zaključek: Z uporabo bevacizumaba smo pri naših bolnikih dosegli regresijo neovaskularizacij in preprečili napredovanje PDR. Anti-VEGF zdravljenje je lahko učinkovito za preprečevanje napredovanja PDR pri bolnikih, pri katerih drugi načini zdravljenja niso dovolj učinkoviti ali niso izvedljivi.
Izhodišče: Diabetično retinopatijo lahko opredelimo kot kronično subklinično vnetje. Želeli smo ugotoviti razlike v ravneh vnetnih citokinov med steklovino in serumom pri bolnikih s proliferativno ...diabetično retinopatijo (PDR) pri kontrolni skupini ter primerjati ravni citokinov v steklovini glede na aktivnost PDR. Boljše poznavanje vnetnega dogajanja v očesu bolnikov s PDR bi lahko prispevalo k razvoju novih načinov zdravljenja teh bolnikov.Metode: V raziskavo smo vključili 37 bolnikov (37 oči) s PDR, pri katerih je bila potrebna vitrektomija, ter 20 bolnikov (20 oči) z idiopatskim foramnom makule (FM), ki so predstavljali kontrolno skupino. Glede na pregled pred operacijo in oceno očesnega ozadja med samim posegom smo opredelili aktivnost PDR. V steklovini in serumu smo s citometrično metodo CBA (angl. Cytometric Bead Array) analizirali citokine interlevkin 1β (IL-1β), dejavnik tumorske nekroze α (TNF-α), makrofagni vnetni protein 1α (MIP-1α), makrofagni vnetni protein 1β (MIP-1β), monocitni kemotaktični protein 1 (MCP-1), žilni endotelni rastni dejavnik (VEGF), interlevkin 6 (IL-6), interlevkin 8 (IL-8), interlevkin 10 (IL-10) in interlevkin 12 (IL-12).Rezultati: Ravni vseh citokinov so se v steklovini pomembno razlikovale od ravni v serumu. Raven MCP-1, VEGF, IL-6, IL-8 v steklovini bolnikov s PDR je bila statistično pomembno višja v primerjavi z ravnijo v steklovini pri bolnikih v kontrolni skupini, raven MIP-1α, IL-10 in IL-12 v steklovini bolnikov s PDR je bila statistično pomembno nižja v primerjavi z bolniki v kontrolni skupini (p < 0,05). Ravni citokinov v serumu bolnikov s PDR se niso pomembno razlikovale od ravni citokinov pri kontrolni skupini. Bolniki z aktivno PDR so imeli v steklovini višjo raven MCP-1, VEGF, IL-6 in IL-8 kot bolniki z inaktivno PDR, a razlike niso bile statistično značilne.Zaključek: Z našo analizo smo potrdili pomembne razlike v ravneh citokinov med steklovino in serumom pri bolnikih s PDR, kar kaže na pomen lokalnega vnetnega dogajanja v očesu pri PDR. Višje ravni MCP-1, VEGF, IL-6 in IL-8 nakazujejo aktivnost PDR.
PDF
