Na podlagi dejstva, da je mogoče vseh sedem Cankarjevih dram razumeti kot zaključeno celoto, ki sledi idiosinkratičnemu vrednostnemu loku, je mogoče določiti ključne avtorjeve vrednote, ki definirajo ...vsako od besedil posebej. Običajno so nosilci vrednot osrednji protagonisti posamične drame, vendar je mogoče v Cankarjevem primeru ugotoviti, da imajo ženske pomembnejšo vrednostno funkcijo od moških dramskih oseb. Čeprav niso tako poudarjene kot moški in zato vselej nastopajo »v senci«, so ženske praviloma veliko jasneje prepričane in odločneje zagovarjajo vrednote, ki so tudi avtorjeve. S tega stališča je torej mogoče Cankarjeve ženske dramske osebe ugledati kot enakovredne, če ne celo pomenljivejše od moških.
Uvod: Nosečnost in porod sta naravna dogodka, čeprav ju danes – ob upoštevanju dejstva, da živimo v »družbi tveganja« – opredeljujemo skozi prizmo patologije in potencialnih nevarnosti. Cilj ...raziskave je bil razumeti izkušnje in doživljanja žensk, povezana z rojevanjem v porodnišnicah skozi prevladujoče porodne prakse, ki so po prepričanju žensk pomembno krojile njihovo porodno izkušnjo.Metode: Uporabljena je bila sekundarna analiza kvalitativnih podatkov. Primarni podatki so bili zbrani leta 2014 v okviru raziskave Medikalizacija nosečnosti in poroda kot družbena konstrukcija z narativno metodo. V vzorec sekundarne analize je bilo vključenih 18 transkriptov intervjujev z ženskami, ki so rodile v porodnišnici. Analiza kvalitativnih podatkov je bila izvedena s pomočjo računalniškega programa NVivo, verzija 12.Rezultati: V analizi so bile identificirane tri teme: (1) pomembnost podpore zdravstvenega osebja in avtonomija odločanja; (2) sprememba fokusa v dojemanju carskega reza kot naravnega načina rojevanja; (3) rutinizacija in tehnifikacija porodnih praks.Diskusija in zaključek: Rojevanje tako danes kot nekoč usmerjajo negativne in pozitivne porodne izkušnje. Poznati je treba oboje. Za ženske je prva porodna izkušnja poučna in obenem določujoča, saj na njeni podlagi presojajo prihodnje porodne izkušnje. Podpora zdravstvenega osebja ter avtonomija odločanja sta ključni za pozitivno porodno izkušnjo. K temu bi lahko v prihodnje pomembno prispevale tudi spremembe nekaterih utečenih porodnih praks, ki bi morale hitreje slediti praksi, utemeljeni z dokazi.
V prispevku se s socioliterarnega vidika ukvarjamo z zametki pesimizma, kakor se formira v Flaubertovem delu L‘Éducation sentimentale (Vzgoja srca, 1869). Izkaže se, da je pesimistični pogled na svet ...junaka Frédérica Moreauja tesno povezan z njegovim odnosom do obdajajoče ga potrošniške družbe. Najprej raziščemo pojem literarnega polja, kot ga je razdelal Pierre Bourdieu v delu Les Règles de l‘art (1992), zatem pa junakov odnos do potrošništva osvetlimo s pomočjo sociologije romana Luciena Goldmanna, pri kateri razvoj te literarne zvrsti v socioliterarnem oziru določa razmerje med posredujočo in posredovano vrednostjo (valeur médiatrice in valeur médiatisée), ki ga odraža romaneskni junak kot »problematični posameznik« (Goldmann 1964). To razmerje se je v drugi polovici 19. stoletja že povsem nagnilo v prid posredujoče, menjalne vrednosti dobrin, ki je zasenčila njihovo uporabno, pristno vrednost, pri čemer nas zanima, kako vsesplošni merkantilizem botruje preoblikovanju vloge denarja, ki odigra ključno vlogo pri emancipaciji literarnega polja in njegovi umestitvi v diskurz buržoaznega progresivizma. Skozi analizo položaja junaka Frédérica Moreauja v polju moči in umetnosti se izkaže, da v družbi, kakor jo beremo v romanu, niso komodificirane le materialne dobrine, pač pa tudi sama junakova želja in z njo povezana čustva, pri čemer prevzema ljubezen vedno bolj vlogo simbolnega kapitala in statusa. Takšna družbena razmerja potiskajo junaka v pesimizem, katerega simptom so njegove vélléités (želje brez prave volje do izpolnitve), in ga postavljajo v linijo antijunakov, ki se s postopnim razkrojem subjekta nadaljuje z nihilizmom Huysmansovega Folantina in absurdom Sartrovega Roquentina.
Prispevek prikazuje sodobne prostorske in socialne procese na avstrijskem Koroškem in analizira položaj slovenske manjšine v pogojih postmodernega družbenega stadija. Manjšina je družbeni kolektiv, ...ki se je skozi desetletja številčno zmanjševal zaradi asimilacije. To so sprožali tako namerni asimilacijski ukrepi na eni ter vrsta dejavnikov v družbenem okolju na drugi strani. Proučujemo, kako in v kakšni meri lahko značilnosti prostorskih struktur in življenjski slog ljudi v postmoderni družbi vplivajo na pripadnike manjšine.
Alfred Khom (1825–1893), rojen v Linzu, je deloval v Celovcu, Gradcu, Volšperku, Innsbrucku in na Dunaju. V obdobju 1849–1861 se je uveljavil v Ljubljani kot dirigent, skladatelj, organist, ...zborovodja in glasbeni učitelj. Sodobne kritike poudarjajo njegovo umetniško občutljivost, idejno ga zaznamuje uveljavitev nadnacionalne biti avstrijske kulturne enovitosti, ki presega jezikovne meje.
This paper aims to demonstrate the close connection between society and politeness styles by analyzing Korean language textbooks for foreign learners published by Seoul National University Language ...Education Institute from 2000 to 2019. Changes in these textbooks indicate a dynamic interplay between society and language. The study reveals notable shifts in politeness styles, particularly the near-complete replacement of the formal hasipsioche with the polite informal style haeyoche. This paper seeks to connect the observed changes in textbooks and shifts in Korean culture and society. The paper offers a brief introduction to Korean history, society, and culture, highlighting their relevance to the Korean language in general and specifically to Korean in a second language education.
Citizens’ Solidarity in Europe systematically dissects the manifestations of solidarity buried beneath the official policies and measures of public authority in Europe. In this exciting and ...innovative book, contributors offer comprehensive and original data and highlight the detrimental factors that tend to inhibit or annihilate solidarity, and those that are beneficial for the nurturing of solidarity.
Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala ...predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava zadnjo znano sestavo članstva po seznamu iz leta 1801, na katerem je 52 imen oseb, sprejetih v bratovščino med letoma 1755 in 1801. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne na ročnike umetniških del. Zadnja sestava članstva je bila zelo heterogena, od zunaj dežele živečih častnikov iz rodbin, ki so bile tradicionalno povezane z bratovščino, prek različno premožnih in dejavnih graščakov ter uradnikov do visokih duhovnikov in pomembnih osebnosti za kulturno zgodovino, muzealstvo in domoznanstvo. Naročništvo umetnostnih del si je pri članih Dizmove bratovščine vse bolj podajalo roko z zavestnim ohranjanjem umetnostne in kulturne dediščine.
Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala ...predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava članstvo, sprejeto v obdobju med letoma 1719 in 1771, v katerem je v družbo vstopilo 95 članov. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne naročnike umetnostnih del. Razen enega člana, predstojnika cistercijanskega samostana, so bili vsi plemiči, veliko jih je imelo baronski ali grofovski naslov, slaba šestina pa je bila duhovnikov, od beneficiata do knezoškofa. Vsekakor gre pri naboru imen za vidnejši del družbene elite, ki ga je povezovalo več dejavnikov, od verske vneme prek sorodstvenih in družabnih vezi do zavzemanja za kulturo in umetnost.
Using the available literature, press articles, and archival material, the author analyses the relationship of a Croatian cultural association, the Society of Brethren of the Croatian Dragon (SBCD), ...towards World War I heritage. This analysis includes the period from the beginning of World War I to the end of World War II. Since he considers the SBCD a representative Croatian cultural association in this period, the author believes that its relationship towards World War I heritage may be an indicator of the relationship of the Croatian public in general towards this war. During his research, the author noticed that this association was significantly active in all efforts whose goal was to preserve the memory of this war for future generations. After the end of World War I and the creation of the Yugoslav state, this activity almost completely ceased, and the situation did not change after the establishment of the Independent State of Croatia. The author considers that there were multiple reasons for this lack of interest in World War I heritage. Firstly, the participation of Croats in the armed forces of Austria-Hungary, which was an enemy of Serbia, was politically problematic topic in the new state and therefore avoided, especially since the new state was dominated by Serbs and built on Serbian victory culture. The political circumstances were also important in this context. If this society fostered ‘soft’ Croatness until the mid-1930s, striving to find a compromise between preserving Croatian national identity and respecting the Yugoslav state framework, how can one explain that the relationship of the society towards World War I remained unchanged since the mid-1930s, when a more combative Croatian spirit had spread through the society, and especially during the Independent State of Croatia? In his answer to this question, the author proposes that the symbolism of World War I, in which Croats fought on the side of Austria-Hungary—a state that was seen as a foreign entity—did not have the capacity to support the idea of an independent Croatian state.