Researchers have usually attributed the increasing share of non-marital births during the last forty years to changes in values of people with a better education and financial situation in the ...countries of Western Europe, naming this phenomenon the second demographic transition. These changes in values are focused on personal matters, the emancipation of women, personal freedom and rejection of traditional gender roles. However, in contrast to the results from Western Europe, non-marital births are more characteristic for the lower educated and economically weaker groups in the post-socialist countries of Eastern Europe. A suggested explanation for this phenomenon is the reduced benefit from entering into marriage for the poorest individuals, further reduced by changing social norms and the possible influence of liberal values and attitudes after the collapse of the socialist system. In this study, the socio-economic and socio-demographic factors that might have an effect on the probability of having a non-marital birth are analyzed, using the data on all births in the Republic of Croatia for the years 1998–2012. These factors include age, activity status, level of education and the ethnicity of both parents, as well as the region of birth. Logistic regression for the group of births by birth order found that the births to young, unemployed and dependent mothers, less educated fathers and those coming from national minorities, as well as the births in the City of Zagreb, are more likely to be non-marital births, similarly to the situation in the countries of Eastern Europe. The increasing share of non-marital births cannot be explained by changes in the share of the aforementioned categories in the total number of births, and it is probable that the deteriorating economic situation and changes in traditional values have increased the probability of having a non-marital birth for all socioeconomic groups.
Pripadnost etničkoj skupini može utjecati na socioekonomski položaj i natalitet (rodnost) pojedinca. Tako žene manjinskih etničkih skupina najčešće imaju relativno visoki natalitet, češće su ...samohrane majke, slabije su obrazovane i općenito slabijega socioekonomskog statusa. Iako postoje brojna međunarodna istraživanja koja su potvrdila razlike u natalitetu etničkih skupina, odnos narodnosti i nataliteta u Hrvatskoj gotovo da i nije istraživan. Stoga se u ovom istraživanju analizirala stopa nataliteta etničkih skupina u Republici Hrvatskoj i povezanost narodnosti majke sa socioekonomskim varijablama: dob pri rađanju djeteta, obrazovanje, ekonomska aktivnost, bračnost i red rođenja djeteta. Upotrijebljeni su podaci o rođenjima iz obrazaca DEM-1 za godine od 1998. do 2008. te službeni podaci popisa stanovništva iz 2001. Utvrđena je povezanost narodnosti majke i svih socioekonomskih varijabli, iako je ona malena. Utvrđene su i značajne razlike u natalitetu etničkih skupina. Žene albanske, bošnjačke, romske i ostalih narodnosti, a donekle i žene srpske narodnosti imaju nepovoljniji socioekonomski položaj, a visoki natalitet imaju Romkinje i Albanke. Ipak, zbog metodoloških poteškoća te načina vođenja vitalne statistike nije moguće utvrditi jasnu vezu pripadnosti etničkoj skupini i nataliteta. Uvrštavanjem varijable narodnost i prikazom socioekonomskih varijabli prema narodnosti majke u službenim statističkim publikacijama, znatno bi se olakšala istraživanja te omogućila bolja i učinkovitija demografska i socijalna politika.
V Sloveniji živi pomembna etnična manjšina imigrantov, ki se je v preteklih desetletjih priselila iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. V kvalitativno zastavljeni raziskavi avtorja iščeta ...morebitne spremembe njihovih prehranjevalnih vzorcev v Sloveniji, pri tem pa ju zlasti zanimajo interpretativni okviri, s katerimi (si) imigranti pojasnjujejo morebitne spremembe prehranjevanja. Raziskava ugotavlja visoko stopnjo pragmatizma v odnosu do prehranjevanja, fatalizem nasproti spremembam in omejitvam, odsotnost nacionalističnih prvin v utemeljitvah kulinaričnih izbir in veliko mero strpnosti do vseh oblik morebitnih kulinaričnih drugačnosti.
Avtor v članku razpravlja o prisotnosti Slovencev na »avstro-ogrskem« območju nekdanje SFRJ s pomočjo koncepta politično motiviranega naseljevanja na za večnacionalne države strateško pomembna ...območja. Poleg komparativne analize popisnih metodologij, ki so zbirale razne jezikovne in etnične pri- padnosti v obdobju od prvih modernih popisov sredi 19. stoletja do danes, avtor sistematično naslavlja vprašanje kvantitativne in statistične prisotnosti Slovencev na območjih, katerih teritorialne naslednice so federalne enote nekdanje Jugoslavije. Glavna skupina ugotovitev se osredinja na instrumentalizacijo etničnosti kot ključnega evidentiranega dejavnika planskih migracij s strani državnih centrov večnacionalnih držav (npr. Avstro-Ogrska, nekdanja SFRJ). Prispevek na podlagi analiz podatkov trdi, da se je motiviranost prebivalstva pripadati slovenski etniciteti bodisi skozi nominalno govorjeni jezik bodisi skozi izrecno etnično pripadnost ustvarjala in poustvarjala neodvisno od realnih migracijskih tokov.
Prispevek obravnava populacijo Žumberčanov v Sloveniji. To je v Slovenijo priseljena populacija iz hrvaške regije Žumberk, 15 – 40 km kilometrov zahodno od hrvaške prestolnice Zagreb vzdolž ...slovensko-hrvaške meje. Žumberčani so del širše etnične kategorije potomcev Uskokov, prebivalstva, ki se je v poznem srednjem veku pred Otomansko vojsko umikalo iz osrednjega Balkana. Žumberčani so v tridesetih letih 16. stoletja prešli v Unijatstvo – so kristjani vzhodnega obreda, formalno pa del Katoliške cerkve. Žumberk je bil del Vojne krajine, ki so jo zaradi nevarnosti pred turško vojsko ustanovili Habsburžani. Žumberčani so opravljali vojaško službo, ta njihov status pa je tudi odločilno vplival na gospodarsko in socialno organiziranost družbe. Po ukinitvi Vojne krajine leta 1881 so se ekonomske razmere za žumberško prebivalstvo radikalno spremenile. Žumberk je postal območje odseljevanja in ena najbolj depopulacijskih regij Hrvaške. Žumberčani so se selili v druge dele Habsburškega imperija, močna pa je bila tudi migracija v druge države, zlasti v ZDA, Francijo in Nemčijo. Po letu 1880 so se večje skupine Žumberčanov začele pojavljati tudi v obmejnih slovenskih pokrajinah - v Beli krajini, v okolici Novega mesta in v Posavju, kasneje tudi v večjih mestih v notranjosti, predvsem v Ljubljani. To je tudi geografski okvir analize Žumberčanov v Sloveniji. Več kot polovica od 671 Žumberčanov in 772 drugih oseb, ki z njimi živijo v isti družini ali gospodinjstvu, živi v občini Metlika v Beli krajini. Druge osebe so tisti člani gospodinjstev, ki bodisi niso bili rojeni v žumberških vaseh oziroma se ob popisu niso versko opredelili kot grkokatoliki. Žumberčani so demografsko starejša populacija od večine na obravnavanem območju, bolj zgoščeno naseljeni v mestnih naseljih in imajo večji delež moškega prebivalstva. Po zaposlitvi in izobrazbi se ne razlikujejo pomembneje od večine prebivalstva. Večina generacije srednje starosti, še zlasti pa mlajše, živi v etnično in versko heterogenih gospodinjstvih. Pri mlajših generacijah kažejo analize statistično pomemben prehod pri opredeljevanju za Slovence in ne Hrvate, in za rimokatolike namesto grkokatolike pri verskem opredeljevanju. Trend je v občini Metlika, kjer Žumberčani tvorijo večji delež v skupnem prebivalstvu, manj izrazit.
Među hrvatskim iseljenicima i njihovim potomcima u Čileu i Južnoafričkoj Republici (JAR), u razdoblju nakon domovinskog rata i međunarodnog priznanja Republike Hrvatske proveli smo anketno ...istraživanje u cilju utvrđivanja postojanja/nepostojanja određenih oblika nacionalnog/etničkog identiteta. Komparirali smo odgovore ispitanika kako bi odredili stupanj kongruentnosti anketnih odgovora dviju različitih iseljeničkih skupina. Komparacijom dvaju istraživanja zaključili smo da iseljenička populacija u JAR-u i Čileu ima nekoliko distinktinih obilježja: generacijska pripadnost, obrazovanje, vrijeme iseljavanja, dužina boravka u imigrantskoj državi. Ovi čimbenici direktno su utjecali na stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta iseljenika kao i na način izražavanja istog. Iseljenička populacija u JAR je sastavljena uglavnom od iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetska rata. U JAR je bila čvrsto vezana uz hrvatsku katoličku crkvu koja je bila i glavno društveno središte okupljanja iseljenika. Stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta među njima je visok. Oni su u visokom postotku hrvatski državljani, znaju i pričaju na materinjem jeziku kao i njihova djeca, te imaju velike pretenzije za povratkom u domovinu. U Čileu je mali broj iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetskoga rata. Većina je rođena u Čileu, i pripadnici su druge, treće pa i četvrte iseljeničke generacije. Oni su uglavnom čileanski državljani, ne znaju i ne komuniciraju na hrvatskom jeziku, a i mali broj je onih koji bi se vratili u Hrvatsku.Unatoč naprijed navedenim distinktivnim obilježjima nalazimo kongruentnost/suglasnost u odgovorima na pitanja: članstvo u udrugama, stupanj zadovoljstva postignutim u imigrantskoj državi, očuvanost etničkih običaja unutar obitelji, informiranost o zbivanjima u Hrvatskoj. Ovi odgovori govore nam o postojanju jake etničke jezgre kod obje ispitivane populacije.U obje iseljeničke populacije nalazimo veliki broj članova hrvatskih iseljeničkih društava putem kojih manifestiraju svoju etničku/nacionalnu pripadnost. U JAR je hrvatska katolička crkva glavni inicijator okupljanja iseljenika, dok je u Čileu većina iseljeničkih društava nastala samoinicijativno željom iseljenika kako bi očuvali svoj etnički identitet. Oni su uglavnom intelektualci, pa i njihova društva nose slična obilježja ( društvo profesionalaca hrvatskog podrijetla, hrvatsko-čileanski institut za kulturu i sl). Unutar obje iseljeničke populacije visok je stupanj zadovoljstva položajem i postignutim u imigrantskoj državi. Također su obje iseljeničke populacije dobro informirane o događajima u domovini, te većina redovito kontaktira sa rodbinom i unutar obitelji njeguje hrvatske običaje.
Članek predstavlja razvoj priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni z vidika vplivov na raven rodnosti v Sloveniji. Analizira priseljevanje v Slovenijo in na podlagi primerjav rodnosti ...posameznih etničnih skupin v Sloveniji opredeljuje vlogo le-teh v skupni rodnosti v Sloveniji. Poudarek je na primerjavah rodnosti priseljenega prebivalstva napram večinskemu prebivalstvu v Sloveniji. Rezultati dajejo podlago za sklep, da priseljevanje v Slovenijo ni podaljšalo, oziroma zaustavilo demografskega prehoda v Sloveniji, kot se to pogosto domneva, pač pa je povzročilo, da so bile spremembe še izrazitejše. To lahko dokažemo z generacijskimi vrednostmi končnega potomstva, ki kažejo, da se je krivulja zniževanja končnega potomstva spuščala enakomerno in da glede na povečan obseg generacij, ki so se številčno od priseljevanja najbolj okrepile, v svojih starostnih skupinah niso povečale tudi končnega potomstva. Transverzalni podatki kažejo sovpadanje zastoja v upadanju celotne rodnosti z obdobji izdatnejšega priseljevanja v Slovenijo – to je v 1970. letih. Poglobljena analiza pa nam kaže, da je pri tem igral najpomembnejšo vlogo starostni efekt, ki ni bil v neposredni zvezi s priseljevanjem. Celotna rodnost se je ob stagnaciji v 1970. že v prvi polovici 1980. naglo znižala, kar je v nasprotju s takrat obstoječim trendom naglega povečevanja števila priseljencev. Nekateri avtorji so ugotavljali, da je v obdobju od konca 1960. let in 1970. let korelacija med rodnostjo in priseljevanjem negativna, v 1980. letih pa visoka in pozitivna. Ob tem je nujno potrebno opomniti, da situacije v 1980. ne moremo izvzemati iz celote, kajti arbitrarna odločitev o časovnem intervalu opazovanja močno vpliva na rezultate. Kako sicer pojasniti relativno visoko in skokovito povečanje migracijskega salda v »prvem« obdobju s splošnim nižanjem vrednosti celotne rodnosti v Sloveniji, ob hkratnem strmem upadanju in sovpadanju vrednosti celotne rodnosti in migracijskega salda? Situacije v 1980. letih torej ne gre posploševati na situacijo v 1970. To posploševanje inducira tezo, da se je z upadom priseljevanja znižala tudi rodnost. Taka teza je v popolni kontradikciji s situacijo v 1970., ko je priseljevanje skokovito naraščalo, rodnost pa je kljub temu padala. Integralno gledano je priseljevanje vplivalo dejansko na skrajšanje demografskega prehoda, oziroma je povzročilo strmejši prehod v drugo demografsko tranzicijo. Da priselitve dejansko niso mogle zaustaviti demografskega prehoda, je razvidno tudi iz podatkov o končnem potomstvu priseljenk. Le-to je, kot smo pokazali, v povprečju nižje od tistega pri Slovenkah. To pa pomeni ravno nasprotno, namreč da so priseljenke prispevale k hitremu upadanju transverzalnih vrednosti rodnosti v 1980. letih. Presojanje vplivov priseljevanja na potek demografskega prehoda preko celotne rodnosti je problematično iz več razlogov. Najpomembnejši je ta, da so transverzalni kazalniki pod močnim vplivom trenutnih dejavnikov, posebej še sprememb povprečne starosti mater ob rojstvu otrok. Vpliv teh sprememb je tako velik, da je lahko letna vrednost precenjena ali podcenjena tudi za več kot desetino. To pa je bistveno več, kot lahko na vrednosti celotne rodnosti vplivajo kvantitativne spremembe rodnostnega obnašanja, ki so po svoji naravi dolgoročne, in kar potrjujejo tudi longitudinalni kazalniki.
Najnegativnije osobine jedni drugima pripisuju Bošnjaci i Srbi: Bošnjaci su za Srbe dvolični, nazadni, neiskreni, ali i spremni pomoći i marljivi, dok su Srbi za Bošnjake hladni, dvolični, agresivni, ...okrutni.