Slovenska narečna poimenovanja za žlico, nož in vilice Gostenčnik, Januška; Horvat, Mojca Kumin
Slovenski jezik (Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Znanstvenoraziskovalni center),
03/2023, Letnik:
13, Številka:
13
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
V prispevku so osvetljena narečna poimenovanja za jedilni pribor, ki se uporablja pri uživanju ali pripravljanju jedi – žlica, nož in vilice. Ker obravnavani narečni leksemi poimenujejo tri ...predmetnosti s podobnimi, a vendar različnimi kulturološkimi oz. etnografskimi ozadji, smo si pri pregledu izvora leksemov zastavili vprašanje njihove povezanosti z izvorom denotatov samih. Stanje v slovenskih narečjih smo osvetlili in osmislili še s splošnoslovanskim knjižnojezikovnim gradivom. V ospredju je jezikoslovna analiza, in sicer geolingvistična, besedotvorno-etimološka ter pomensko-motivacijska. Etnološki okvir služi zlasti za predstavitev razlogov za (ne)prevzetost leksemov. Izkaže se, da so poimenovanja za žlico in nož neraznovrstna z vidika prevzetosti, saj sta denotata na slovenskem jezikovnem območju v uporabi že razmeroma dolgo. Vilice so bile uveljavljene v širšo uporabo kot del jedilnega pribora relativno pozno, zato je najpogostejše poimenovanje zanje besedotvorni deminutiv, na stiku z neslovanskim prostorom pa se opaža visoka stopnja prevzetosti leksemov. Poimenovanje za nož izkazuje besedotvorno raznovrstnost zaradi različnih namembnosti v preteklosti. eksemi nožič, vilice oz. edninsko vilica in razsoška oz. množinsko razsoške so doživele besedotvorno spremembo, saj ohranjajo strukturalne pripone, le-te pa niso (več) nosilke besedotvornega pomena, so torej tavtološke izpeljanke. Leksema nož in pošada pričata o pomenski oz. semantični spremembi, pri obeh je prišlo do ožanja pomena, in sicer v smeri nadpomenka → podpomenka.
Istraživanja uporabe jezika i prostornoga identiteta te njihova međuodnosa omogućuju da se kao objekti proučavanja pojavljuju u lingvistici, geografiji, antropologiji, etnologiji, sociologiji, ...psihologiji i filozofiji. Sukladno tomu, javljaju se brojni termini koji su ishodišno nastali u jednoj disciplini, ali se zbog multidisciplinarnosti pojma rabe i u drugim disciplinama. Istraživanja terminologije na području uporabe jezika pokazale su veliku raznolikost (lingvistička geografija, arealna ili spacijalna lingvistika, geografska lingvistika, jezična geografija, geografija jezikâ, geolingvistika). U radu se analiziraju i definiraju navedeni pojmovi, njihova poveznica s pojedinim disciplinama te raspravljaju pojedini terminološki nedostatci. Cilj je istraživanja pregled područja istraživanja uporabe jezika i prostornoga identiteta u širem smislu te posebno položaj i pristupi istraživanju u historijskoj geografiji. Rad analizira uzorak od 124 članka (objavljena uglavnom na hrvatskom i engleskom jeziku) prema autorima, objektu istraživanja, metodologiji rada i razdoblju objavljivanja na temelju čega se izdvajaju tri karakteristična razdoblja tijekom kojih su se istraživanja razvijala i mijenjala.
The monograph presents local dialects in Slovenia and Croatia. The local dialects researched which lie in the south of Slovenia are classified into northern part of Kostel dialect, which is a part of ...Lower Carniolan dialect group of Slovene language, according to traditional Slovene dialectology. Demarcation between Slovene (and Croatian) language and their dialects using political border between Slovenia and Croatia in this area is a reflection of solely sociolinguistic, not an all-encompassing linguistic thought, which would take into account developmental linguistic characteristics of these local dialects and demarcate between them on the basis of historical linguistic development. A hypothesis was to be proven, using defining characteristics of Slovene language system, that some of the local dialects, currently classified into West Goran subdialect of Goran dialect of Croatian language are, from linguogenetic perspective, a part of the same language system as the north part of Kostel dialect (according to old nomenclature) or Čabranka dialect (according to new nomenclature) - i.e., these local dialects are a part of Slovene language system and not Croatian Kajkavian regiolect. Sociolinguistic aspects of language or nationality were a subject neither of interest nor of research.
2 Slomsek je vse od svojega bivanja v ljubljanskem liceju, torej se izpred bogoslovnih let, vzdrzeval mrezo pisemskih stikov s prijatelji in sodelavci po vseh slovenskih dezelah. Ceprav se je ohranil ...le manjsi del Slomskove korespondence, vec kot 400 njegovih ohranjenih pisem dobro prikaze gosto mrezo stikov, kulturnih povezav in dejavnosti, ki so segale prek vseh slovenskih dezel in vkljucevale domala vse vidne kulturne delavce njegovega casa. Ti stiki so bili posebej intenzivni s sredisci tedanjega kulturnega zivljenja Slovencev, ki so bili Ljubljana, Celovec, deloma Gradec, in s krogom ozjih sodelavcev na Stajerskem. Verjetno se je Slomsek ze v ljubljanskem liceju (1819-1820) spoznal z Metelkom, ki je s predavanji slovenscine pomembno vplival na kvaliteto knjiznega jezika mlajse izobrazenske generacije vkljucno s Copom in Presernom (Kolaric 2009). Slomsek je izpricano sodeloval z Metelkom ze v bogoslovnih letih, saj je Metelko posiljal Slomsku v Celovec pole svoje slovnice ze med tem, ko se je dotiskovala, torej do 1825 (Kovacic 1934: 37). Zanimiva so ohranjena Slomskova pisma Matiji Copu iz dobe, ko je bil spiritual v Celovcu, ki poleg zaupljivega, prijateljskega odnosa kazejo na intenzivno izmenjavo knjig in na odpiranje jezikoslovnih in literarnih vprasanj. Tako je Slomsek 30. oktobra 1832 iz Celovca poslal Copu v Ljubljano Megiserjev slovar in nekatera Jarnikova dela, pozneje Svetokriskega, prosil za posredovanje pri cenzuri zbirke t. i. Ahacelnovih pesmi (AZN 1930: 3), se zanimal za delo in izhajanje Kranjske cbelice, dne 5. januarja 1833 pa zapisal: »Ich wünschte bald wieder ein Lied unsers genialen Prefhern zu hören! Profim ga lepo posdraviti, pa tudi druge blage Slovenze.« (AZN 1930: 5) ter pozneje porocal, da je Ahaclova zbirka posla, v cemer je videl uspeh slovenskih nedeljskih sol na Koroskem in Stajerskem, ki so si prizadevale za rast bralne omike (AZN 1930: 11). Se obseznejsa je bila korespondenca z Bleiweisom, v kateri je iz St. Andraza in pozneje iz Maribora pisal uredniku Novic v Ljubljano; med drugim veckrat o svojih jezikoslovnih staliscih glede t. i. novih oblik. Te je podpiral, toda zagovarjal je postopno uveljavitev ter vzajemnost med slovenskimi dezelami: »Meni je prav, da Kranjci zvonec nosite; pa pozabiti ne smejte, de smo tudi mi Slovenci, in ne terjajte, da bi vselj le Vasa veljala; tudi mi vzamemo mnogo Vasih oblik, ktere niso po nase, posnemaje sv. Avgustina: In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.« (AZN 1930: 318-321) Iz osebnih stikov je nastalo tudi vec Slomskovih zivljenjepisnih in memoarskih esejev, tako denimo ob smrti goriskega prijatelja Valentina Stanica, ki ga je visoko cenil; ob njem je zapisal: »Naj bi rajnih spodobna pohvala mladim bralcam dobriga duha dala; zakaj mertvi nas ziveti vucé.« (Drobtince 1848: 81) Na Trzaskem je imel Slomsek stik z Ravnikarjevim naslednikom, skofom Jernejem Legatom. Na Koroskem je bil posebej tesno povezan s solnikom Matijem Ahaclom in slavistom Urbanom Jarnikom, pa seveda z Mihaelom Andreasem in raznimi »pohorskimi pevci«. Na Stajerskem in Koroskem je Slomsek ohranil in na novo razvil vrsto povezav s sodelavci svojih publikacij, zlasti proznih prevodov, almanaha Drobtince in ucbenikov. Med njimi so bili Jozef Hasnik, Mihael Stojan, Valentin Orozen; Jozef Mursec, Anton Murko, Radoslav (Jakob) Razlag, Simon Rudmas, Mihael Zagajsek idr.1 Zdi se, da je v dobrih stirih desetletjih svoje aktivnosti, in sicer od priblizno 1821 do 1862, Slomsek razvil sodelovanje ali vsaj povezave s skoraj vsemi vitalnimi silnicami kulturnega zivljenja Slovencev od Koroske in Stajerske do Primorske. 3 Slomskova skrb za skupni slovenski knjizni jezik, ki bi presegel pokrajinske razlike in bi postal izrazilo vseh Slovencev skupne omike, se se posebej izraza v njegovi novomasniski zaobljubi, da bo svoj prosti cas posvetil skrbi za materni jezik (Kovacic 1934: 45). Splosno znano je, da je takó deloval ze kot bogoslovec prvoletnik, ko je jeseni 1821 v celovskem bogoslovju samoiniciativno pripravil tecaj slovenscine za bogoslovce. S tecaji je nadaljeval vsako leto do konca bogoslovja, o cemer pricajo med drugim ohranjeni uvodni govori, v katerih je zavracal tedaj ze zakoreninjeno mnenje, da se slovenscine ni potrebno uciti, in poudarjal dostojanstvo materinscine ter njeno pomembnost se zlasti za duhovnika. Ze od zacetka je prikazoval knjizno slovenscino kot sredstvo zdruzitve pokrajinskih govorov v visjo kulturno celoto. Leta 1829 se je Slomsek po nekaj letih kaplanske sluzbe vrnil v Celovec, tokrat kot spiritual bogoslovnega semenisca. Takrat je svoje tecaje slovenscine obnovil se temeljiteje in deloma dosegel obveznost tega pouka.2 Ker je pouceval bogoslovce iz dveh skofij, so bili med ucenci tako Korosci kakor Stajerci, nekateri celo s Kranjske. Taksna pokrajinska raznolikost slovenskih govorov, zbranih v njegovem celovskem avditoriju, je Slomsku le potrjevala njegovo vizijo o potrebi po enotnem knjiznem jeziku iz leta 1821. S svojimi tecaji je opravljal podobno prerodno funkcijo kakor Metelko na ljubljanskem liceju, le da njegovo delo ni bilo tako dobro institucionalizirano, ceravno naj bi bil boljsi ucitelj celo od Metelka (Grafenauer 1958: 280). Pri pouku se je lahko opiral na znanstvene slovnice Kopitarja, Metelka in Murka. Toda ker te niso bile najbolj primerne za jezikovni pouk, je Slomsek napisal tudi lastno slovnico Inbegriffder slowenischen Sprache für Ingeborne, ki je njegovo razmeroma samostojno jezikoslovno delo (Jesensek 2010: 672), nastalo na podlagi pedagoske prakse, zato je posebnost te slovnice, da se koncuje s »preverjanji znanja« za tri zahtevnostne stopnje. Slovnico, ki je ostala v rokopisu, je zacel Slomsek najverjetneje pisati ze ob vstopu v bogoslovje 1821 (prav tam: 679). Ker se je zavedal nasilne germanizacije na Koroskem in Stajerskem, mu je bilo povsem jasno, da z materinscino slovenstvo stoji in pade. Zato je v omikanem knjiznem jeziku videl branik visje duhovne kulture pred procesi raznarodovanja ter izgubo slovenske identitete. Ker je gledal daljnosezno in siroko, je kot pot k temu cilju ze v bogoslovnih letih odklanjal dezelne partikularizme, kakrsnega sta razvila Dajnko za stajersko dezelno in v manjsi meri Metelko (v besedotvorju) za dolenjsko razlicico. Ceprav je bil Stajerec, je priznaval vlogo (ne pa prevlade) osrednjeslovenske jezikovne tradicije ter njeno prepletanje z drugimi pokrajinskimi prvinami v postopnem poenotenju knjiznega jezika (Jesensek 2003: 673). Tako je vzgajal tudi svoje gojence, kar pri njih ni ostalo brez literarnih in publicisticnih sadov. V tem duhu je Slomsek 30. maja 1833 cestital Copu za »uceno, z vsem pogumom izpeljano crkarsko pravdo« v upanju, da bo koncala »pogubonosni razkol« (AZN 1930: 7), ob poznejsih novooblikarskih trenjih po letu 1850 pa potozil Bleiweisu: »vsak pise po svoji trmi ... Razkolnost je Slovanov bila in bo dedna pregreha.« (prav tam: 316)
Članek predstavi Slomškova prizadevanja za jezikovno ter kulturno integracijo slovenskih dežel v desetletjih med 1821 in 1862. Navzočnost slovenskega kulturnega in zemljepisnega prostora v Slomškovem ...delu je predstavljena s pomočjo njegove korespondence in potopisov, z gledišč Slomškovega dela za enoten slovenski knjižni jezik in Slomškove literature (pesmi).
Jezik je brez dvoma eden najpomembnejših družbenih pojavov, ki ima s prostorom vrsto povezav. Medtem ko so v frankofonskih, anglofonskih in hispanskih deželah razvili neke oblike geografije jezika ...ali geolingvistike kot posebne geografske poddiscipline, so geografi v nemško govorečih državah temu posvetili nekaj pozornosti edino v okviru etnične geografije. Prispevek osvetljuje nekaj pomembnih prostorskih aspektov jezika in postavlja geografijo jezika kot subdisciplino kulturne geografije, ki tesno sodeluje z jezikoslovjem in zgodovino.
Frazemi kot enote v govorčevem spominskem slovarju imajo z zemljepisnega gledišča enako kot leksemi, v narečjih svoja področja, na katerih živijo v enakih ali različnih pomenih in morfosintaktičnih ...zgradbah. V prispevku želimo to prikazati na desetih lingvističnih kartah s komentarji; in sicer na primeru izbranih frazemov s sestavino roka, ki so bili zapisani v 32 slovenskih krajih (dva sta zamejska) z različnih narečnih območij. Izvedena je tudi primerjava glede na obstoj frazemov v dveh zvrsteh slovenskega jezika ter v drugih (zlasti slovanskih in stičnih) jezikih (in narečjih).
Metafora jezičnog otoka Blagoni, Robert
Tabula,
12/2011, Letnik:
No. 9, Številka:
9
Journal Article, Paper
Odprti dostop
Jezični otoci oduvijek su prividno ostvarive, ali nikada ostvarene, tlapnje lingvističke savršenosti, etnolingvističke zaokruženosti i sociolingvističke dovršenosti. Rad preispituje pojmovne okvire ...metafore jezičnog otoka u definiranju i tumačenju fizički lokaliziranih i jezično omeđenih etnolingvističkih i sociolingvističkih stvarnosti te na primjeru jezične otočnosti u Istri nudi dovršenje metafore.
PDF
