Apstrakt: Tradicionalne interpretacije historijskom Sokratu pripisuju najskromniju tvrdnju prepoznavanja vlastitog neznanja. Tragajući za smislom Sokratove tvrdnje o poricanju znanja susrećemo se sa ...problemom Sokrata, odnosno činjenicom da nije pisao svoju filozofiju, takođe, sa pitanjem razgraničenja Sokratove od Platonove filozofije, zatim sa pitanjem smisla Sokratove ironije poricanja znanja, ako je sam pojam ironije doživio mnogobrojne varijacije kroz historiju. U radu najprije razmatram koji izvor je plauzibilno konsultirati u slučaju problema Sokratove ironije poricanja znanja. U prvom dijelu rada predstavljeni su različiti pristupi problemu Sokratove ironije, pristupi interpretatora koji raspoznaju različita značenja pojma ironije kroz historiju. Sokratov ambigvitetan govor o mogućnosti posjedovanja znanja podstakao je mnoge interpretatore da se odluče za jednu soluciju: ili da Sokrat govori istinu kada poriče znanje, ili da se pretvara, obmanjuje, odnosno na neki način nastoji prikriti svoje znanje. Međutim, postoje i tumačenja u kojima se raspoznaju različite vrste znanja u Sokratovoj epistemologiji, što ima za posljedicu razlikovanje znanja koja Sokrat priznaje od onog koje negira.
Tragična lepota Sergej Valijev
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2021, Letnik:
23, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
V članku osvetljujem nekatere ključne vidike Dejanejrine tragične usode. Začnem s prikazom Sofoklove uporabe tragične ironije, ki izvira iz Dejanejrinega nepopolnega poznavanja smisla lastnih besed, ...in nadaljujem z opisom njenega prvega tragičnega spoznanja, ko se ob spoznanju resničnega vzroka Heraklovega napada Ojhalije zamajejo temelji njenega življenja. V pretresenosti se kljub pomislekom odloči za usodno dejanje. Toda tega dejanja ne moremo imeti zgolj za nepremišljenost, temveč ga moramo razumeti na ozadju brezizhodnosti njenega bivanjskega položaja. Njeno drugo tragično spoznanje, spoznanje o tem, da je v ljubezni zadala smrtno rano svojemu ljubljenemu, dokončno utrdi občutje brezupnosti, iz katerega Dejanejra vidi izhod le v smrti. A v njenih ganljivo upodobljenih trenutkih slovesa se lahko še enkrat zavemo tragične lepote te ženske, ki ji je njena neomajna ljubezen paradoksno vzela smisel življenja.
V prispevku podajava teoretsko interpretacijo lingvističnih, kulturnih in pragmatičnih vidikov rabe humorističnih učinkov v časopisnih člankih kot sredstva za vplivanje in oblikovanje javnega mnenja ...o političnih zadevah. Predmet raziskave so naslovi sodobnih britanskih, ameriških, francoskih in ruskih elektronskih časopisnih člankov. Predstavljava model, ki ga je mogoče uporabiti kot osnovo za interpretacijo različnih sredstev oblikovanja javnega mnenja s humorističnimi učinki v novinarskem diskurzu v različnih jezikih in kulturah. V prispevku utemeljujeva trditev, da je izbira humorističnega jezika kot sredstva in slogovnega pripomočka, kakor ga uporabljajo časopisi v različnih jezikih, da bi vplivali na javno mnenje, odvisna od zgodovine novinarstva, specifičnih lastnosti demokracije v posamezni deželi, kjer se govori določen jezik, in avtorjevih individualnih pragmatičnih ciljev.
SMILING INSANITY IN OUTBOARD LOG BOOK BY SLOBODAN NOVAK
The paper argues that the starting point of Novak’s novel Outboard Log Book is a
“twisted” world based on a paradox, which influences the main ...elements and strategies of narration. Due to this “twisted” feature of the novel, which is determined
mostly politically and ideologically, the “disturbed perspective” prevails in the text.
Since the basic strategy in the novel is the pun, i.e. world play, whose symbolism
and meanings interconnect the plot, composition, narration, and the signifiers. The
character of Magistar, transformed into a fool and an outcast in this upside-down
world, can oppose the ideology and language as its main stronghold, only with
“silence ideology” (known from previous Novak’s novels We Should Think Further,
Southern Thoughts, and It Should Die Logically.), or he can try “to undermine it with
the language itself”. When the world cannot be interpreted by language, almost all
its functions are lost. What remains is the poetic function that becomes embedded
in irony. The paradigmatic syntagm a shell that makes a noise embodies the individuality and further justifies literariness. However, it becomes obvious that even
that “pledge” of art can be both disruptive and contradictory. The protagonist’s
return to the island signals a circular structure of the key narrative strand, as well
as his journey. Puns, playing with paradoxes, twists and replacements, as well as
“the aspiration for logical dying” “are reconciled” at the end of the third part of
the novel entitled Necropolis, which is visible in the “equalization of the opposing
worlds”, and in finding a solution to the problem of temporality.
U kompleksu dugovremene Krležine zaokupljenosti kajkavštinom kao jezikom i njome upisanim svjetonazorom, rad analizira mentalitetne i konstrukcijske momente (označenost lika jezikom) u oblikovanju ...trojice osebujnih kajkavaca: Jože Podravca –
Povratak Filipa Latinovicza
, 1932., Petrice Kerempuha –
Balade Petrice Kerempuha
, 1936. te Valenta Žganca –
Na rubu pameti
, 1938. Obiman raspoloživ materijal sažimamo na diskurs navedenih likova (i diskurz o njima). Likove razmatramo kao samostalne i samosvojne konstrukte, a njihovo pojavljivanje u vremenskoj sukcesiji i njihovo usložnjavanje otvara mogućnost pristupa kao varijacijama srodnog koncepta.
The paper is focused on Krleža's lengthy preoccupation with the Kajkavian dialect as part of the Croatian written culture and its worldview beliefs, and the mentality-conditioned and structural moments (definition of characters by language) are analysed: the ones that create three distinctive Kajkavians: Joža Podravec – “Povratak Filipa Latinovicza”, 1932., Petrica Kerempuh – “Balade Petrice Kerempuha”, 1936, and Valent Žganec – “Na rubu pameti”, 1938. The extensive available material is reduced to the discourse on the listed characters (and the narrative about them). They are studied as three independent and unique constructs, and their appearance in temporal succession, developing to be more and more complex, opens the possibility of approaching them as to variations of a related concept.
Rad analizira pjesme Tadijanovićeva ciklusa
Dani djetinstva
, zasebno objavljenoga 1937. godine. U plastičnoj evokaciji djetinjstva razabire se infantilni glas lirskoga subjekta, ali i njegov odrasli ...glas, koji u dječji jezik zaodijeva egzistencijalne spoznaje. Analiza u radu prati motive seljačke svakodnevnice oblikovane iz dječje perspektive, a potom dječakovu svijest o siromaštvu pojedinih vršnjaka i društvenoj nejednakosti, prisutnoj već od školske dobi. Ciklus završava pjesmama koje spominju ranjenike, odlazak dječakova oca u rat i dječakovo pismo ocu na ratište. Tri glavna tona, najčešće isprepletena, oblikuju Tadijanovićeve pjesme o djetinjstvu: idilično-šaljivi, naivno-religiozni i socijalni. Ljudi i prirodne pojave prikazuju se u pokretu, a situacija kojoj je pojedina pjesma posvećena iznosi se
in medias res
. Lirski subjekt govori u prezentu rabeći mnogo eliptičnih te upitnih i uskličnih rečenica, pa se njegove uspomene doimaju kao da su izravno povučene u sinkroniju. Posljednja pjesma ciklusa ima funkciju epiloga. Odrasli lirski subjekt odmiče se od sebe nekadašnjega te svoj pjesnički povratak u djetinjstvo objašnjava kao suprotstavljanje dječje vedrine ratu, ubijanju i smrti.
The paper analyses the poems of the cycle
The Days of Childhood
by Dragutin Tadijanović,
separately published in 1937. In the vivid evocation of childhood, the infant voice of
the lyrical subject can be discerned, but also his adult voice, who dresses his existential
cognitions into children’s language. The analysis of the paper follows the motives of
peasant daily life, shaped from the children’s perspective, and then the boy’s awareness of
the poverty of some peers and social inequality, already present from school age. The cycle
ends with poems that mention wounded people, the departure of the boy’s father to war, and
the boy’s letter to his father on the battlefield. Three main tones, most often intertwined,
shape Tadijanović’s poems about childhood: idyllic-humorous, naive-religious, and social.
People and natural phenomena are depicted in motion, and the situation to which a particular
poem is dedicated is expressed
in medias res
. The lyrical subject speaks in the present tense,
using many elliptical, interrogative and exclamatory sentences, so his memories seem to
have been drawn to synchrony. The adult lyrical subject distances himself from the former
self and explains his poetic return to childhood through opposing children’s serenity to war,
killing and death.
In der Arbeit werden die Gedichte aus Tadijanović’ 1937 separat veröffentlichtem Zyklus
Dani djetinstva
Kindheitstage analysiert. In der plastischen Evokation der Kindheit lässt
sich die infantile Stimme des lyrischen Subjekts erkennen, aber ebenso seine erwachsene Stimme, die existenzielle Erkenntnisse in kindliche Sprache kleidet. Die Analyse verfolgt
die Motive des ländlichen Alltags, die aus der Kinderperspektive beschrieben werden, und
behandelt schließlich das Bewusstsein des Jungen für die Armut einzelner Gleichaltriger
und für soziale Ungleichheit, die bereits im Schulalter präsent ist. Der Zyklus schließt
mit Gedichten von Verwundeten, vom Vater des Jungen, der in den Krieg zieht, und vom
Brief, den der Junge dem Vater an der Front schreibt. Die Gedichte des Autors über die
Kindheit sind von drei, meist ineinanderfließenden Haupttönen gekennzeichnet: idyllischhumoristisch, naiv-religiös und sozial. Menschen und Naturphänomene werden in Bewegung
dargestellt und die Situation, der das jeweilige Gedicht gewidmet ist, erfolgt
in medias res
.
Das Lyrische Subjekt äußert sich im Präsens und in zahlreichen Ellipsen, sowie Frage- und
Ausrufesätzen, wodurch der Anschein erweckt wird, dass seine Erinnerungen unmittelbar
in die Gegenwart herbeibeschworen sind. Das letzte Gedicht des Zyklus fungiert als Epilog.
Das erwachsene lyrische Subjekt gleitet fort von seinem einstigen „ich“ und entfaltet seine
dichterische Rückkehr in die Kindheit als einen Gegenentwurf der kindlichen Heiterkeit
gegenüber dem Krieg, Töten und Tod.
Straipsnyje lyginamos tradicinės ir S. Kierkegaardo estetikos, estetizmo, estetinės sąmonės, estetinės būties sampratos. Estetizmas analizuojamas dviem požiūriais: kaip asmenybės psichologinė ...deformacija bei jos sąlygotas žmogaus psichologinis tipas ir kaip ontologinis žmogaus ryšys su pasauliu. S. Kierkegaardo veikaluose „Arba-arba“, „Pasikartojimas“ estetizmas suvokiamas kaip sielos liga, kuri paverčia žmogų bėgliu spalvingojo gyvenimo, prozos link. Aptariamas ontinis pergyvenimas, kuris individualiai skleidžiasi kaip egzistencinė aistra, esanti anapus mąstymo ir sąvokos visuotinybės. Svarbiu filosofo nuopelnu straipsnio autorius laiko atskleistą romantiškojo idealizmo abstraktumą (tai idealizmas be idealo). Nagrinėjamos estetinės sąmonės ontologinės charakteristikos, egzistencinės ironijos principas. Estetikas yra susvetimėjęs būties atžvilgiu ir ją suvokia objektyvaus pasaulio pavidalais, taip prarasdamas egzistencinę idealybę. Estetiko etinis indiferentiškumas plėtojasi anapus sociumo moralės reliatyvumo, situacinio bei utilitarinio konformizmo. Autoritarinė susvetimėjusios visuomenės moralė neturi nieko bendra su etine būtimi.
Straipsnyje analizuojamos ironiško santykio su tikrove apraiškų socialinės prielaidos ir ironijos principo S. Kierkegaardo filosofijoje ontologinė prasmė. Ironija apibrėžiama kaip negatyvus ...ontologinis atvirumas būčiai, kurią individas išgyvena tarsi-būties pavidalais. Ironijos pagrindinis bruožas yra subjekto laisvė ir nepriklausymas nuo ironijos objekto. Autoironijos atveju ironijos subjektas tarsi susidvejina ir tam tikras savo gyvenimo apraiškas paverčia laisvo ir objektyviai neutralaus stebėjimo reiškiniu. Ironijos atsiradimą sąlygoja socialinių struktūrų genezė. Filosofas skiria du ironijos tipus: banaliąją (vokiečių romantikų ironija) ir egzistencinę (Sokrato ironija). Išskiriami ironiškos nuostatos elementai: subjektyvumas, tapęs absoliučia norma, arba asmeninė egzistencija kaip aistra; save izoliuojantis subjektyvumas, neigiantis konvencines gyvenimo normas, bendruomenės gyvenimo substanciją. Individualizmas, kaip individo intereso priešpriešinimas visuomeniniam, t. y. egzistencinės idealybės išskyrimas iš bendruomeninės substancijos, atsiranda formuojantis klasinei visuomenei.
V članku Nezanesljivi pripovedovalec, fokalizacija in ironija v romanih Stud. chem. Helene Willfüer Vicki Baum in Eine Zierde für den Verein Marieluise Fleißer sem raziskovala mehanizme pripovednega ...besedila, ki fokalizatorju omogočajo, da pride na površje in postane viden. Ukvarjala sem se z odnosom med pripovedovalcem in fokalizatorjem v omenjenih delih, ki sta nastali v času Weimarske republike. Obravnavam ju kot moderni besedili, v katerih sta pripovedovalec in fokalizator pretočni in sinkretični kategoriji. Po kratki sistematizaciji fokalizacije, ki jo je v naratologijo uvedel Gérard Genette, sem raziskovala povezavo med ironijo in nezanesljivim pripovedovalcem na eni strani ter fokalizatorjem na drugi. V analizi mi je uspelo dokazati, da lahko nezanesljivega pripovedovalca s fokalizacijo povežemo predvsem takrat, ko v tekstu ni dominanten zgolj en tip fokalizatorja, temveč si nasprotujeta vsaj dva dominantna fokalizatorja. Na konkretnih primerih sem pokazala, kako ironija in pripovedovalčeva nezanesljivost osvetlita odnos pripovedovalca do zgodbe, ki jo pripoveduje, in odločilno sooblikujeta strukturo pripovedi.
PDF
