Izhodišča: Umrljivost zaradi raka jajčnikov je v svetu pomemben zdravstveni problem. Namen raziskave je bil primerjati uspešnost zdravljenja bolnic z napredovalim rakom jajčnikov z neoadjuvantno ...kemoterapijo pred operacijo ali s primarno citoreduktivno operacijo.
Metode: V retrospektivno raziskavo smo vključili bolnice, ki so bile zdravljene na Onkološkem inštitutu od januarja 2005 do decembra 2015 zaradi napredovalega epitelijskega raka jajčnikov (FIGO stadij IIIC/IV). Primerjali smo celokupno preživetje, petletno preživetje, obdobje brez ponovitve bolezni in uspešnost operacije glede na ostanek bolezni.
Rezultati: V raziskavo sta bili vključeni 302 bolnici, od katerih je 254 (84,1 %) bolnic prejelo kemoterapijo pred operacijo, 48 (15,9 %) pa jih je bilo zdravljenih s primarno citoreduktivno operacijo. Srednja starost preiskovank je bila 61 let (razpon 29–85 let). Celokupno preživetje bolnic in obdobje brez ponovitve bolezni v skupini, ki je prejela kemoterapijo pred operacijo, je bilo 24 in 9 mesecev ter 52 in 19 mesecev v skupini s primarno citoreduktivno operacijo. Pri bolnicah, zdravljenih s primarno citoredukcijo, je bilo petletno preživetje 35 %, pri bolnicah, zdravljenih s kemoterapijo pred operacijo, pa 15 %. V skupini s popolno primarno citoredukcijo, brez makroskopskega ostanka, in kemoterapijo po operaciji je bilo celokupno preživetje 54 mesecev, pri bolnicah, zdravljenih s kemoterapijo pred operacijo ter odloženo citoredukcijo brez makroskopskega ostanka pa 36 mesecev. Popolna primarna citoredukcija, brez makroskopskega ostanka, je bila narejena pri 35,4 % bolnic, po kemoterapiji pred operacijo pa se je popolna intervalna citoredukcija opravila pri 52,4 % operirank.
Zaključek: V raziskavi so imele najdaljše celokupno preživetje bolnice s popolno primarno citoredukcijo in kemoterapijo po operaciji. Če je bolnica prejela kemoterapijo pred operacijo, se je verjetnost popolne odložene citoredukcije brez makroskopskega ostanka povečala, vendar je bilo kljub temu celokupno preživetje krajše kot pri bolnicah s popolno ali optimalno primarno citoredukcijo.
Bolniki s peritonealnimi metastazami imajo kljub multimodalnemu zdravljenju s kirurgijo in kemoterapijo slabo prognozo. Samo citoreduktivna kirurgija je lahko kurativna pri zdravljenju peritonealne ...karcinoze, toda le manjši delež bolnikov je primeren za kirurško zdravljenje. Pri neresektabilni peritonealni karcinozi je kemoterapija edina možna terapija z omejenim učinkom na peritonealne metastaze zaradi slabe vaskularizacije in nizke penetracije zdravila. Intraperitonealna aerosolna kemoterapija pod pritiskom (PIPAC) je nova minimalno invazivna metoda, ki s pomočjo laparoskopije omogoča aplikacijo citostatika v abdomen v obliki aerosolov pod povišanim pritiskom, kar omogoča boljšo razporeditev zdravila v abdominalni votlini in globjo penetracijo zdravila. PIPAC je tehnično varen postopek, ki omogoča zdravljenje izolirane peritonealne karcinoze različnih vrst tumorjev. Objavljeni rezultati zdravljenja peritonealnih metastaz različnih vrst tumorjev s PIPAC so obetavni. Trenutno potekajo številne prospektivne študije, ki analizirajo terapevtsko učinkovitost PIPAC-a pri različnih indikacijah z različnimi zdravili.
Bolesnici s malignim bolestima izloženi virusu SARS-CoV-2 mogu biti pod povišenim rizikom od razvoja teže kliničke slike COVID-19. To se prvenstveno odnosi na bolesnike koji su u aktivnom onkološkom ...liječenju i primaju kemoterapiju, radioterapiju ili druge oblike specifičnog liječenja. Prema dosadašnjim spoznajama, i sama dijagnoza maligne bolesti dovedena je u vezu s povećanim rizikom od razvoja težeg oblika i smrti od COVID-19. Nadalje, onkološki bolesnici mogu imati atipičnu prezentaciju bolesti, a s druge strane komplikacije liječenja mogu oponašati COVID-19, primjerice pneumonitis i febrilno stanje s neutropenijom. Štoviše, limfopenija koja je česta kod zaraze, može već biti prisutna kao posljedica kemoterapije. S obzirom na navedeno, kliničke aktivnosti prilagođene su uvjetima pandemije. Preporuke za liječnike i bolesnike uključuju smanjenje izloženosti bolesnika i medicinskog osoblja, korištenje telemedicine, odgodu ambulantnih pregleda koji nisu hitni te prilagodba intenziteta i načina aplikacije terapije kada je to dozvoljeno.
Rak jajnika je peti najčešći uzrok smrti među zloćudnim bolestima kod žena u Europi. Standardni način liječenja je primarna citoredukcija praćena kemoterapijom temeljenom na platini i taksanima. Kod ...bolesnica s uznapredovalom bolesti jedna od opcija liječenja je neoadjuvantna kemoterapija s intervalnom citoredukcijom. Unatoč napretku u liječenju, gotovo 70% bolesnica razvije povrat bolesti. Postoji značajna potreba za poboljšanjem prvolinijskog liječenja s ciljem izbjegavanja ili odgađanja povrata bolesti i poboljšanja ishoda liječenja bolesnica s rakom jajnika. Najvažnija promjena uključuje izmjene u načinu primjene lijekova i dodavanje novih lijekova prvolinijskoj kemoterapiji. Bevacizumab je odobren u prvolinijskom liječenju u kombinaciji s karboplatinom i paklitakselom zbog poboljšanja preživljenja do napredovanja bolesti (PFS) kod bolesnica s povećanim rizikom od recidiva. Terapija održavanja PARP inhibitorima, nakon odgovora na prvolinijsku kemoterapiju,
produljuje PFS kod bolesnica s poremećajem u sustavu popravka dvostrukih lomova deoksiribonukleinske kiseline homolognom rekombinacijom. Najveću korist imaju bolesnice s BRCA mutacijama.
Niskogradusni serozni karcinom jajnika (LGSOC) manje je agresivan i ima bolji klinički ishod u usporedbi s visokogradusnim seroznim karcinomom jajnika (HGSOC). Kirurško liječenje s pokušajem ...maksimalne citoredukcije važno je i opravdano zbog relativne kemorezistencije ovog tumora. Stadije bolesti IA-IB trebalo bi klinički pratiti nakon primarne citoredukcije, dok su kliničko praćenje, kemoterapija ili hormonska terapija predložene mogućnosti za stadije bolesti IC-IIA. Bolesnice stadija IIB-IV liječe se kemoterapijom sastavljenom od karboplatina i paklitaksela tijekom 6 ciklusa koju slijedi hormonska terapija, najčešće inhibitorima aromataze, ili pak samom hormonskom terapijom do progresije bolesti ili neprihvatljive
toksičnosti. Kirurško liječenje, kemoterapija i hormonska terapija također se koriste za bolesnice s povratom bolesti. U tijeku su klinička istraživanja ciljanom terapijom, posebno s inhibitorima mitogenom-aktiviranih proteinskih kinaza (MEK) i inhibitorima kinaza ovisnih o ciklinu (CDK). Dodatna istraživanja genomike LGSOC-a, u cilju boljeg definiranja aktivacije genskih mutacija uključenih u karcinogenezu, neophodna su radi poboljšanja prognoze ove zloćudne bolesti.
Pred kratkim je bilo v EU registrirano novo tarčno zdravilo LynparzaTM (olaparib) za zdravljenje bolnic z recidivnim seroznim karcinomom jajčnikov, jajcevodov ali primarnim peritonealnim seroznim ...karcinomom (PPSC), ki imajo znano mutacijo v genih BRCA1/2 (somatsko mutacijo ali mutacijo zarodnih celic). Olaparib je bil registriran na osnovi podanalize raziskave faze II (9), v kateri so imele bolnice z mutacijov genih BRCA1/2, ki so bile zdravljene z olaparibom, za 7 mesecev daljše preživetje brez napredovanja bolezni, kot bolnice, ki niso bile zdravljene z olaparibom (11 mesecev proti 4 mesecem); razlika je bila statistično značilna (HR 0,18;p < 0,00001). Razlik v celokupnem preživetju bolnic med skupinama ni bilo. Olaparib je peroralno zdravilo v obliki kapsul, kar omogoča, da ga lahko bolnice jemljejo doma. Po doslej znanih podatkih sta bila najpogostejša neželena učinka blaga slabost in utrujenost. Pri tem je 25 % bolnic prejemalo olaparib dve leti ali več, prekinitev zdravljenja zaradi neželenih učinkov pa je bila redka (le pri 9 % bolnic), kar kaže na to, da je zdravljenje z olaparibom večinoma dobro prenosljivo, to pa predstavlja izrazito prednost v primerjavi s kemoterapijo, ki je bila doslej edina možnost zdravljenja recidivnega raka jajčnikov (9).
Cilj. Cilj istraživanja je procijeniti podudarnost veličine rezidualnog tumora, izmjerene magnetskom rezonancijom (MR) i patohistološkom dijagnostikom (PHD) u pacijentica s karcinomom dojke nakon ...provedene neoadjuvantne kemoterapije (NAK) te procijeniti mogući utjecaj ypT stadija tumora na nepodudarnost veličina izmjerenih navedenim metodama. Ispitanici i metode: U retrospektivno istraživanje uključeno je 50 pacijentica. Uključni kriterij su pacijentice kod kojih je učinjen operativni zahvat uz prethodno proveden NAK karcinoma dojke, na što je odgovor praćen s najmanje dva MR pregleda. Veličina tumora na MR-u uspoređena je s veličinom na PHD-u (zlatni standard) pomoću regresijske analize Passing-Bablok te je izračunat njihov koeficijent korelacije. Analizirana su sva odstupanja i podudarnosti veličine, kao i eventualni utjecaj ypT stadija tumora na razliku između dviju metoda. Razlika od ± 0,5 cm u veličini tumora procijenjenih slikovnom metodom i u PHD nalazu smatrale su se podudarnima veličinama. Rezultati: Srednja vrijednost veličine rezidualnog tumora na MR-u iznosila je 19,1 ± 17,71 mm, dok je na PHD-u iznosila 16,87 ± 18,19 mm. Izračunati r koeficijent korelacije iznosi 0.64 (p < 0.001). Provedenom analizom potvrđeno je da nema značajne razlike izmjerenih veličina tumora na MR-u i PHD-u (p = 0.552) te se metode mogu smatrati podudarnima. Nije uočena statistički značajna razlika u ovisnosti o ypT stadiju tumora koja bi utjecala na nepodudarnost veličina. Zaključci: Među dvjema metodama nema konstantnog niti proporcionalnog odstupanja u mjerenjima te se metode mogu smatrati podudarnim. MR dojke je dobra metoda za procjenu veličine rezidualnog tumora dojke kod pacijentica koje su podvrgnute neoadjuvantnoj kemoterapiji usporedno s PHD-om (zlatni standard).
Aim: The goal of this study is to evaluate the concordance between residual tumour size measured on magnetic resonance imaging (MRI) and pathohistological findings in patients who underwent neoadjuvant chemotherapy and operative procedure, and if any pathohistological features may affect that agreement. Respondents and methods: Fifty patients with breast cancer were retrospectively evaluated. Patients who underwent neoadjuvant chemotherapy before the operative procedure, and were assessed with at least two MRI examinations, where included in this study. The primary tumour size measured by MRI was compared with pathohistological findings, which was considered as the gold standard. All differences and size correspondence were analyzed as well as the possible influence of ypT stage of tumour between the two methods. Results: The mean value of residual tumour size on MRI was 19,2 ± 17,71 mm, while on pathohistological findings it was 16,87 ± 18,29 mm. A calculated correlation coefficient between the two methods was 0.64 (p < 0.001). There was no statistically significant difference between two methods for measuring residual tumour size (p = 0.552), as well as a statistically significant influence of ypT stage on measuring, so these methods may be considered to be concordant. Conclusions: There is neither a constant nor a proportional deviation in the measurements between the two methods, so these methods can be considered concordant. Breast MRI is a reliable method for estimating residual tumour size in patients undergoing neoadjuvant chemotherapy in comparison to pathology.
V preteklosti so bolnike z zasevki po peritoneju obravnavali kot neozdravljivo bolne s terminalnim stanjem raka, ki se zdravi samo paliativno. Ob takšnem pristopu je bilo povprečno preživetje ...bolnikov le dva meseca. Zdravljenje teh bolnikov se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pomembno spremenilo. Nekateri raziskovalci so bili namreč mnenja, da so peritonealni zasevki v določenih primerih samo vrsta loko-regionalne bolezni in se bolnik lahko (p)ozdravi. Eden glavnih zagovornikov te teorije in novega načina zdravljenja je bil Paul Sugarbaker. V sklopu zdravljenja se je začela uporabljati citoreduktivna kirurgija v kombinaciji z intraperitonealno kemoterapijo. Namen kirurškega posega je bila makroskopska odstranitev tumorja, nato pa z intraperitonealno kemoterapijo odstranitev še morebitnih mikroskopskih “preostankov” bolezni. Postopek, pri katerem citostatik med operacijo uvedemo in segrevamo, se imenuje hipertermična intraperitonealna kemoterapija. Hipertermija ima že sama po sebi protitumorski učinek na maligne celice, saj povzroči razgradnjo proteinov, aktivranje lizosomov in apoptozo. Ob segrevanju raztopine citostatika potečejo zapletene kemijske reakcije, ki dodatno povečajo njegovo učinkovitost in povečajo globino prodiranja zdravila v tumorsko tkivo. O najboljših rezultatih te oblike zdravljenja so poročali v primerih psevdomiksoma peritoneja, raka debelega črevesa in danke, karcinoma slepiča, karcinoma jajčnikov in peritonealnega mezotelioma. V prispevku avtorji predstavijo to zahtevno metodo zdravljenja, indikacije in vključitvena merila bolnikov ter sodobna spoznanja o učinkovitosti te metode za določene vrste raka.
Fluoropirimidini so citostatiki, ki jih uvrščamo med tako imenovane antimetabolite (zaviralce celične presnove). Pomembna predstavnika te skupine sta 5-fluorouracil (5-FU) in kapecitabin (peroralni ...analog 5-FU), ki spadata v skupino t.i. pirimidinskih analogov. Oba predstavljata temelj vseh kemoterapevtskih shem, ki jih uporabljamo pri zdravljenju solidnih tumorjev prebavil in sta kot taka nepogrešljiva pri zdravljenju le-teh. Med redkejše neželene učinke obeh spada kardiotoksičnost, med drugim tudi miokardni infarkt. Spekter s kapecitabinom oz. 5-FU povzročene kardiotoksičnosti je širok in med drugim poleg miokardnega infarkta vključuje angino pektoris, aritmije, kongestivno odpoved srca, kardiogeni šok in nenadno srčno smrt. Zaradi množične uporabe v onkološkem zdravljenju različnih solidnih tumorjev, moramo biti pozorni tudi na možnost kardiotoksičnosti, še posebej pri bolnikih z pridruženo znano ishemično boleznijo srca. Predstavljamo primer bolnice brez predhodno znanih kardiovaskularnih bolezni, pri kateri je prišlo do razvoja transmuralnega miokardnega infarkta tekom terapije s kapecitabinom.
PDF
