Pred nami je mesec julij, ki mu pravimo tudi “mali srpan” in je od nekdaj veljal za mesec žetve in mlačve. Na fotografiji žanjice s srpi na njivi pri žetvi v šmarski okolici. Foto: Slavko ...Ciglenečki Prispeval: Jožef Čakš
Na fotografiji Slavkina mati Pavlina in oče Jože v Jajdiščih žagata drva. Njuna žaga je bila prva motorna žaga na Mršah. Njen oče je med drugim izdeloval tudi premog, kar opišem spodaj. Na Mršah so ...imeli svoje za prodajo, jabolka, krompir in drva. Obstajali pa so tudi fantje, ki doma niso imeli svojih drv in so se ponoči ob polni luni odpravili po Žnidarci in Orehoušni (vas Orehek, Brkini, občina Hprelje-Kozina) do Tatršne (vas Tatre, Brkini, občina Hrpelje-Kozina). Tam so se v gozdu ustavili, si izbrali vsak svoje debelo deblo in začeli žagati z žagonom. Da se ne bi slišalo žaganja na Tatre, niso sekali. Ko so si napravili vsak svoje drvo, so si ga naložili na ramo in se odpravili proti domu. To ni bilo lahko, pot je bila dolga in strma, drva pa težka. Hodili so tudi celo noč, ker so vmes počivali. Da jih ne bi dobili Tatrci, so menjavali kraje kraje. Enkrat so šli v Padež, potem pa nazaj v Tatršno, običajno blizu žleba, da se ni slišalo žaganja. Kraja jim je šla dobro od rok. Naredili so veliko drv in veliko so zaslužili, dokler ni neke noči zapadel sneg in za sabo so pustili sled, ki je peljala do Mrš. A drva so bila že prodana, od vaščanov pa Tatrci niso izvedeli, kdo jih je kradel. Ko so pri Slavki doma delali drva, ni bilo traktorjev, ki bi drevesa iz žlebov zvlekla do gozdne poti. Takrat so morali nositi ven iz žlebov drva na rami, kar je bilo zelo naporno, težko. Slavka se spomni, kako so žagali drva pod Ravbarco v Žlebu in drva je bilo treba znositi na pot. Oče ni bil pretirano močan in tudi zdrav ravno ne. Kadar sta nosila drva z Žleba skupaj, je vedno poprijela na debelem koncu, oče pa zadaj, kjer je bilo lažje. Tresla so se ji kolena, da se ni mogla zravnati, tako jo je pritiskalo ob tla. Vedno se je bala, da bo padla in da ju bodo drva stlačila podse. Ko so bila drva na poti, sta jih naložila na voz in jih dvakrat peljala domov, včasih tudi trikrat. Čeprav je bila Slavka vedno suha, a še kar močna, je bilo drva vseeno zelo težko napravljati, pove. Zvečer je bila utrujena, da je zaspala pri mizi brez večerje. Neke zime jim je žled polomil veliko drevja. Niso imeli ne konj ne volov, da bi jih zvozili domov. Oče se je odločil, da bo naredil krbun, premog. Žagala sta drva pod Krncem blizu Žleba, da je bila voda pri roki. Najprej sta naredila velik prostor. Vso zemljo sta spravila na kup, nato sta sežagala drva na dolžino pol metra. Na sredino prostora sta zabila debelo drvo in zlagala razžagana drva okrog njega. Na sredini sta dala drobna in suha, okrog pa ostala. Ko je bila prva vrsta pri tleh zložena, sta začela nanjo zalgati drugo in tako naprej, vedno bolj na ozko, dokler nista naredila na vrhu špice. Na sredi so bila suha drva. Potem sta kup obložila z zemljo, ki sta jo polivala in tolkla po njej, da se je oprijela drv. Oče je pri tleh pustil odprto luknjo, da je zanetil ogenj na sredi z dolgo palico, na kateri je bila na koncu zavezana cunja/štraca, namočena v petroleju, da se je hitro vnela. Na vrhu kupa je začel delati s palico luknje, da je povleklo dim ven. Tako je začela karbunica goreti. Potem je oče od spodaj luknjo zamašil z zemljo, da zrak ni mogel prodreti, ker bi sicer drva zgorela. Slavka je očetu nosila vodo, pršil jo je po zemlji, da se ni posušila, ker bi sicer zemlja razpokala in drva zgorela. Pri karbunici je nekdo moral ostatati noč in dan. Da se drva ne bi zažgala, je z vrha dol naredil okrog in okrog več lukenj, vedno niže, zgornje luknje pa je mašil. Delo je lahko trajalo tudi deset dni, odvisno od velikosti karbunice. Ko se ni iz karbunice več kadilo, sta z očetom očistila zemljo okrog. Takat je bilo nevarno, da se vse vžge, ker je bil krbun poln isker, ki so tlele. Zato je Slavka pridno nosila vodo, da je oče sproti polival, da se ni vžgalo. Okrog krbuna je bilo vse mokro, v blatu, oče pa je krbun sproti razkopaval. Oba sta bila črna kot zamorca. Ves dan sta nosila vodo in polivala, da se je krbun ohaldil, potem sta začela zbirati dolge lepe kose, ki so zgledali kot sežgana črna drva. Zložila sta jih v štivo na koncu prostora. S kampjoni sta pokrila droben krbun v žaklju, da se ni raztresel, potem sta jih še enkrat polila, da se je premog ohladil. Nakar sta jih pokrila s platnom in se odpravila domov.
Slavkina teta Olga kosi travo na Brcih za zajce in za prašiče. Prašiče so vzgojili sami. Svinje so valile doma. Slavka in njena mati Pavlina sta bili mnogokrat porodničarki.
Junij je bil mesec, ko se je nekdaj pričela košnja. Pele so kose, širil se je zvok brušenja kos in klepanja kos na domačih dvoriščih pa tudi na travnikih. Čas, ki je odšel in ostaja v spominih, ...zapisih in fotografijah.Ob prvem svitu se je oče s sosedi iz vasi odpravil kosit. Dan prej je vedno sklepal koso. Zjutraj si je zataknil “vodir” za pas in malo vode je bilo v njem ter brusni kamen. Za popotnico so srknili “štamperl kačje sline” so rekli, potem pa koso na rame. Čez čas pa se je slišalo petje brusnih kamnov s travnika. Mama je doma vedno pripravljala žgance in gobovo župo za zajtrk. Sušenje in spravilo krme je bil nekoč prijeten obred.Na fotografiji so kosci s takratnim šmarskim dekanom Jakobom Rihterjem.Od leve proti desni: Zepa Matjaž, Ivan Vahen, Štefan Lorger, Frac Ror, Ivek Zupanc, Matija Gorjup, Novak Franč, Božiček Miha, Stanko Čakš, g.dekan Jakob Rihtar, Gregor Nunčič, Anton Golčman, Miha Bač, Rok Metličar, Zepa Novak in Franc Krušič.Prispeval: Jožef Čakš
