Uvodnik Lah, Meta
Vestnik za tuje jezike,
12/2017, Letnik:
9, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Tokratno številko Vestnika za tuje jezike začenjamo z razdelkom Jezikoslovje. Ljubica Vlahović in Snežana Gudurić v prvem članku kontrastivno obravnavata delovanje nikalnic v francoščini in ...srbščini. Jerneja Primožič piše o pojavu sinestetičnih metafor v francoščini in slovenščini, Lea Cibrić pa v svojem, tudi na sociološko področje segajočem prispevku, obravnava prenos in rabo slovenščine v izseljenskih družinah v Parizu. Mojca Šorli predstavlja spletne vire in orodja za slovenščino, s poudarkom na slovensko-angleškem jezikovnem paru. David Heredero Zorzo, Barbara Pihler Ciglič in Gemma Santiago Alonso so na podlagi izhodišč medkulturne retorike raziskali razlike v načinu pisanja znanstvenih člankov španskih in slovenskih raziskovalcev. Zadnji prispevek v razdelku Jezikoslovje je delo Alenke Kocbek, ki v strnjenem slogu podaja deset smernic za prevajanje pravnih besedil.
U ovom radu romani Mama i Prilika za sreću (Getting to Happy) čitaju se i analiziraju iz perspektive vomanizma, koji akcentuje materinstvo i matrilinearnost kao temelj društvene transformacije. ...Vomanizam zagovara različite metode društvene transformacije koje su usmjerene ka usklađivanju i koordinaciji, dovođenju u ravnotežu i liječenju društva od svih negativnosti izraženih kroz razne oblike dominacije (rase nad rasama, roda nad rodom, klase nad klasama, nacije nad nacijama) i diskriminacije (svih onih koji se ne uklapaju u zadane okvire). Najistaknutiji metod kojim se vomanizam koristi u svrhu transformacije društva jeste materinstvo i matrilinearnost, koje ima korijene u afričkom kulturnom nasljeđu. Ideja vomanizma otjelovljuje se u djelima afroameričke književnice Teri Makmilan (Terry McMillan) kroz prikaz specifičnog iskustva matrilinearnosti i materinstva, čije se transformaciono dejstvo ne zadržava samo na glavnim junakinjama već se prenosi i na njihovu okolinu. Kroz dinamičnu sliku afroameričkog materinstva kao ekskluzivno ženskog iskustva, nerijetko instrumentalizovanog od strane društvene zajednice u kritičke svrhe, ova autorka u svojim književnim djelima prati promjene koje se kroz vrijeme upisuju u život afroameričke porodice.
Ovidij Ovid; Polonca Zupančič
Keria: Studia Latina et Graeca,
08/2021, Letnik:
23, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Ojnonino pismo Parisu spada v prvi del Ovidijeve mladostne zbirke z naslovom Pisma junakinj, ki je nastala pred letom 15 pr. Kr. V tej zbirki se je Ovidij prelevil v ženske like iz grške mitologije, ...ki pišejo svojim ljubimcem – gre za enostranska pisma, v katerih pesnik večinoma upodablja zapuščene ženske, ki objokujejo svojo usodo, trpijo zaradi povzročene krivice in z izjemno retorično spretnostjo zaman prepričujejo svoje nesojene ljubimce, naj se vrnejo nazaj.
Prevodu prvih petih knjig Livijevega dela, ki je ostal v zapuščini Primoža Simonitija in je lani izšel pri Slovenski matici, bo letos sledil izid druge peterke v prevodu Aleša Mavra. Kot pri prvi ...peterki so opombe tudi tu povzete po izdaji Hansa Jürgena Hillena za Sammlung Tusculum.
Če želimo učencem in dijakom ponuditi celotno sliko rimske antike, nam na področju kulture in civilizacije v obstoječih učnih načrtih nekaj manjka. Bistveni elementi so nedvomno prisotni; toda če ...želimo doseči tudi globino, ki jo nudi klasična tradicija, moramo nejezikovne vsebine dopolniti in jih v roku treh oziroma štirih let ponuditi na smiseln, organiziran način. V članku ponujena dopolnitev učnih načrtov je namenjena temu, da bi se pouk kulturno-civilizacijskih vsebin po Sloveniji poenotil (tako kot so jezikovne vsebine že zdaj). Seveda pa moramo vedno imeti v mislih, da se pogovarjamo o eni sami stvari – klasični rimski antiki – ter tematskih sklopov ne na silo ločevati, temveč se jih truditi integrirati in povezovati v eno samo koherentno celoto, ki bo učitelju in učencu v veselje.
Članek obravnava prevodno dejavnost iz periferne slovenščine v centralna jezika nemščino in francoščino ter v polperiferno italijanščino v zadnjih tridesetih letih (1992–2021). Po rezultatih ...izstopajo prevodi v nemščino, kar po eni strani lahko pripišemo tesnim zgodovinskim, družbenim in političnim vezem med Slovenijo in nemško govorečimi državami, po drugi strani pa prevode v nemščino spodbuja Javna agencija za knjigo RS, in sicer predvsem v okviru priprav na frankfurtski knjižni sejem leta 2023. Književnih prevodov v francoščino je 2,7-krat manj kot v nemščino, medtem ko se v italijanščino prevaja veliko več kot v francoščino. Čeprav se količina književnih prevodov v nemščino in italijanščino zdi spodbudna, imajo prevodi iz slovenščine na ciljnih trgih vseh treh jezikov periferni položaj. To pomeni, da redkokateremu slovenskemu avtorju uspe doseči odmevnost na nacionalni ravni ciljnih trgov, kar je pogosto rezultat vztrajnih prizadevanj posameznikov.
V članku preučujem, kako se sodobni francoski avtobiografski roman spreminja in razvija iz osebne izpovedne proze v preplet avtobiografije, generacijskega romana in socialne proze, kakršnega v ...francoski književnosti doslej ni bilo. Tovrstni roman – ki slovenski prozi 20. stoletja ni tuj – bom natančneje opredelila skozi razmišljanje o metodoloških težavah, ki jih povzroča »avtosociobiografija«, kakor jo poimenuje pisateljica Annie Ernaux, in skozi podrobno analizo treh literarnih del s preloma med 20. in 21. stoletjem: v romanih La Place (Prostor, 1982) in Les Années (Leta, 2008) pisateljice Annie Ernaux (rojena leta 1940) ter v avtobiografski pripovedi En Camping-car (Avtodom, 2016) Ivana Jablonke (rojen leta 1973).
Rad donosi osvrt na pitanja i probleme koji proizlaze iz široke upotrebe pojma "žensko pismo" i recepcije francuske feminističke teorije u domaćem književnoznanstvenom prostoru od 1980-ih naovamo. ...Pritom nastojimo odgovoriti na pitanje je li najšira primjena pojma povezana s koracima u teorijskoj recepciji te može li teorijski rad na feminističkom kategorijalnom aparatu postati svojevrsnim korektivom postojećeg stanja. Oslanjajući se na dosadašnja istraživanja tog problema u recepciji Irene Vrkljan, razmatramo nesuglasja o pojmu ženskog pisma koja su se očitovala već pri njegovu uvođenju u domaću književnu znanost 1980-ih te metodološki i teorijski osvješteniji zaokret ka ženskoj književnosti u postjugoslavenskom kontekstu. Na primjerima recepcije Irene Vrkljan i Dubravke Ugrešić pokazujemo kako je dominantna upotreba ženskog pisma potisnula važne elemente njihova opusa – napose modernističke i avangardne utjecaje u njihovim poetikama – uz detaljniji osvrt na "Brnjicu za vještice" (2021) Dubravke Ugrešić kao relevantnu dijagnozu suvremenog književnog polja. Naposljetku, u široj regionalnoj recepciji francuske teorije nalazimo vrijedne poticaje povratku teorijskoj raspravi o temeljnom feminističkom pojmovlju.
Razprava obravnava literarno ustvarjanje Andreja Šusterja - Drabosnjaka (1768-1825) in njegov ne povsem pojašnjeni konflikt z oblastmi v začetku 19. stoletja, ki je koroškega bukovnika močno prizadel ...tako gmotno kot ustvarjalno. Izkaže se, da je Drabosnjak utegnil biti za cenzuro problematičen, ker je prevajal in razpečeval prepovedane ali nezaželene knjige, še zlasti pa bi znala biti sporna kritična mesta v njegovih ilegalno tiskanih brošurah Svovenji obace in Latania.
Tuberkuloza je imala velik utjecaj na povijest čovječanstva pa tako i na umjetnost. Što bi umjetnički geniji iz svijeta književnosti, glazbe i slikarstva stvorili da nisu umrli vrlo mladi? U ...radu je prikazan utjecaj tuberkuloze na stvaranje umjetnika koji su bolovali od tuberkuloze. Tijekom romantizma pojavilo se mišljenje da tuberkuloza u oboljelih povećava kreativne sposobnosti. Među piscima koji su oboljeli od tuberkuloze bili su poznati njemački pisci: Wolfgang von Goethe, Friedrich Schiller i Georg Philipp Friedrich von Hardenberg. Tuberkulozan je bio i pisao o tubekulozi Lord Gordon Byron, a i Edgar Allan Poe je još kao dijete ostao bez roditelja oboljenih od tubekuloze, a i sam je umro od te bolesti. John Keats, engleski pjesnik, a i cijela njegova obitelj umrli su od tuberkuloze; od tuberkuloze je umro i ruski književnik Anton Pavlovič Čehov. Obitelj Brontë jedna je od najtragičnijih, ali isto tako i najtalentiranijih književnih obitelji. Svi su kao vrlo mladi umrli od tuberkuloze. Antun Branko Šimić, jedan od najvećih hrvatskih pjesnika, umro je od tuberkuloze u 27. godini života. Iako nije dugo živio, A. B. Šimić ostavio je iznimno bogati knjiženi opus. Mnogobrojna obitelj, otac i braća Ive Andrića književnika i dobitnika Nobelove nagrade za kniževnost umrli su od tuberkuloze, a i sam Ivo Andrić je dugo bolovao od te bolesti. U operama “La Traviata” Giuseppea Verdija i “La bohème” Giacoma Puccinija tematizirana je bolest toga vremena. tuberkuloza. Frederic Chopin, utjelovljenje je romantičarskog umjetnika, ne samo zbog pripadnosti stilskom razdoblju romantizma, već i zbog svog života ispunjenog događajima, osobnih i društvenih patnji. Umro je u 39. godini od tuberkuloze i uz velike je počasti pokopan na groblju Père Lachasie u Parizu, a njegovo je srce, potajno, prenijeto u Varšavu, gdje je uzidano u jedan stup crkve Svetoga Križa. Tuberkuloza je bila zastupljena i u likovnoj umjetnosti. Talijanski slikar Amadeo Modigliani, u početku svog umjetničkog rada želio je postati kipar, ali tjelesni napor prilikom klesanja, prašina i kašalj odvratili su ga od klesanja i vratili slikarstvu. Umro je od tuberkuloze u 36. godini života. Ferdinandu Hodleru, švicarskom slikaru, otac, majka, braća i sestre umrli su od tuberkuloze. Ovo teško iskustvo bolesti i smrti odrazilo se na njegovo slikarstvo. Edvard Munch, samouki norveški slikar bio je duboko pogođen smrću voljenih članova obitelji. Mračna raspoloženja tjeskobe i očaja ogledavaju se na njegovim platnima. Opisani su i mnogi hrvatski slikari oboljeli ili umrli od tuberkuloze: (Slava Raškaj umrla je u 29. godini života, Miroslav Kraljević u 28., Milan Steiner u 25., Tomislav Kolombar u 21. godina života). Usprkos njihovim kratkim životima, svaki je od njih ostvario izniman, cjelovit i znatan umjetnički opus.
Tuberculosis has had an immeasurable impact on the history of mankind, including art. What would an artistic genius have brought into the world of books, music or painting had they not died very young? The influence of tuberculosis on artistic activity and artists suffering from it are presented. During the period of Romanticism, there was the myth that tuberculosis increased creative abilities among the afflicted. Writers suffering from tuberculosis included the renowned German writers Wolfgang von Goethe, Friedrich Schiller and Georg Philipp Friedrich von Hardenberg. Lord Gordon Byron wrote about tuberculosis, while Edgar Allan Poe lost his parents to tuberculosis as a child, and later himself died of it. The English poet John Keats perished from the disease, together with his entire family, as did Russian writer Anton Pavlovich Chekhov. The Brontë family is one of the most tragic but also the most talented literary families, with all its members dying of tuberculosis at a very young age. Antun Branko Simic, one of Croatia’s greatest poets, died of tuberculosis at the age of 27. Despite his short life, he left an extraordinary literary legacy. Ivo Andric, writer and Nobel Prize laureate for literature suffered from the disease for a long time, while his father and brothers died of it. The operas La Traviata by Giuseppe Verdi and La Bohème by Giacomo Puccini were met with a great problem at the time, tuberculosis. Frederic Chopin is the incarnation of a Romantic artist, not only because he belongs to the stylistic period of Romanticism, but also because of his life marked with personal and social suffering. He died at the age of 39 from tuberculosis and was interred with great honours at the Père Lachaise cemetery in Paris, while his heart was secretly transferred to Warsaw, where it was built into a column in the Church of the Holy Cross. Tuberculosis is widely represented in the fine arts. An example is Italian painter Amadeo Modigliani, who initially wanted to become a sculptor. However, the physical effort involved in stonemasonry, dust and cough eventually distracted him from sculpting and brought him back to painting. He died of tuberculosis at the age of 36. Ferdinand Hodler, a Swiss painter, lost his parents and all of his siblings to tuberculosis. This great experience of illness and death in his youth was reflected in his painting. Edvard Munch, a self-taught Norwegian painter, was deeply affected by the death of loved family members, reflected by the dark moods of anxiety and despair in his paintings. Many Croatian painters also suffered from the disease, and some died, such as Slava Raškaj, who died at the age of 29, then Miroslav Kraljevic, at the age of 28, Milan Steiner at the age of 25, or Tomislav Kolombar, at the age of 20. Despite their short life spans, each of these artists achieved an exceptional, complete and significant opus.