V prispevku sta obravnavani ljudska in narodnozabavna glasba z vidika razvoja njunih simbolnih pomenov za ožjo in širšo skupnost. V središču opazovanja glasbenih zvrsti, ki v sebi združujeta številne ...dihotomije, je prav migriranje oz. prehajanje pomenov, moralnih in estetskih vrednot iz enega obdobja v drugega, iz ene skupnosti v drugo ali iz enega družbenega sloja v drugega. Če je v 20. stoletju ljudska glasba predstavljala eno ključnih narodnoreprezentativnih vsebin, pa je v zadnjih desetletjih ta vloga poleg nje začela pripadati tudi narodnozabavni glasbi, saj je slednjo v svojo agendo začela sprejemati državna politika in jo s tem legitimirala kot nacionalnoreprezentativni simbol.
This article analyses writers' correspondence from the second half of the nineteenth century on the territory of what is now Slovenia, identifying a tension between two imperatives. One the one hand, ...the discourse of this correspondence is firmly embedded in the collectivist ideological matrix of cultural nationalism; on the other, the authors of these letters present themselves as completely individualised authorial subjects. I focus on the correspondence from the personal archive of Josip Cimperman, in which I observe these interweaving aspirations and search for an ideological element that made their coexistence possible.
Razprava obravnava dobro znano zgodbo o Prešernovi poeziji in Šenoovi avtobiografski noveli Karamfil sa pjesnikova groba (1878), a vanjo vstopa z nove perspektive. Po eni strani zasleduje ...transformacijo gorske krajine v mitski kraj slovenstva, ki je potekala v starejši slovenski poeziji, hkrati pa Šenoovo nacionalno »spreobrnitev« obravnava v širšem kontekstu evropskega kulturnega nacionalizma in komemorativnih kultov pesnikov.
Koncept kulturnih svetnikov, kot ga razumemo v okviru projekta Kulturni svetniki evropskih nacionalnih drzav (CSENS), je vezan predvsem na raziskave kulturnih nacionalizmov na evropski celini v ...obdobju »dolgega« devetnajstega stoletja, tj. nekje od konca 18. stoletja pa do prve svetovne vojne.2 Primerjalno preucevanje kulturnih nacionalizmov je med drugim pokazalo, da so si vzorci in modeli, po katerih so se oblikovale nacionalne kulture, presenetljivo podobni. Kljub poudarjeni samopercepciji lastne singularnosti so tako rekoc vse literarne kulture, tako tiste z dolgo tradicijo kot tiste, ki so bile prakticno sele v nastajanju, v tem casu operirale z identicnimi razvojnimi matricami »kultiviranja nacionalne kulture«: od jezikovnega kodificiranja (pisanja slovnic in slovarjev), zbiranja ljudskih gradiv, obujanja zgodovinskih tradicij, kostumov in ljudskih festivalov, do spodbujanja nove ustvarjalnosti in zivahnih dejavnosti sportnih drustev (Leerssen 2006: 570-573). Temelj taksnih dejavnosti, za katerimi so stala prizadevanja intelektualnih elit, ki so scasoma sirile svoje zaledje, je bilo v resnici razsvetljensko kultiviranje, sistematicno »preroditeljsko « delo. Toda taksno racionalno jedro je imelo tudi svoj nekoliko manj racionalni, zato pa toliko bolj custveno nabiti protipol, ki je brzkone odlocilno prispeval k temu, da so nacionalna gibanja mogla prestopiti v tisto fazo, kjer so se intelektualnim elitam pridruzile sirse mnozice (Hroch 1993: 6-8). Ta protipol predstavljajo »kulturni svetniki«, narodni izbranci iz umetniskih vrst, ki so postali predmet intenzivnega cescenja, kulta in kanonizacije.3 Opozoriti seveda velja, da golo prestevanje obelezij utegne voditi v nekatere metodoloske stranpoti ali celo napake, ki bi se jim bilo treba na vsak nacin izogniti. Prva taksna napaka je ignoriranje casovnice nastajanja spomenikov. Ce namrec opazujemo le aktualno (geografsko) razpostavitev spomenikov, iz nje ni razviden zgodovinski potek nastajanja mreze, ki je pravzaprav kljuc do vsake smiselne interpretacije. Druga napaka, deloma povezana s prvo, bi utegnila biti »uravnilovka«. Poudariti je treba, da niso vsa obelezja enako pomembna. Kot ena izmed moznosti za njihovo rangiranje se kaze ocena vloge, ki so jo odigrali v komemorativnem kultu. Med kategorijami, pomembnimi z vidika reprodukcije kanonicnega statusa in njegove transmisije v prostoru in casu (cultus), so s prostorskega vidika nedvomno najbolj zanimivi rituali.9 Predvsem v drugi polovici 19. stoletja se je po Evropi v zvezi s kulturnimi svetniki razvila izredno pestra paleta ritualnih dejavnosti. Podobno kot v krscanskih kultih svetnikov so bili rituali pogosto povezani z dnevom smrti, ki je seveda hkrati tudi dies natalis, dan prerojenja v nebesko obcestvo svetnikov; se posebej mnozicne slovesnosti pa so predvsem po letu 1850 nastajale v zvezi s »kultom stoletnice « (Quinault 1998). Ze povrsen pogled pokaze, da so sredisca najvecjih ritualov ostajali grobovi oz. nagrobni spomeniki, rojstne hise ter novi veliki spomeniki na odprtih prostorih (na trgih, parkih) v metropolah. Poleg teh osrednjih zariscnih tock so bile tudi tiste manj pomembne pogosto integrirane v kaksen sirsi sklop, na primer ritualno romanje »po sledeh« - pogosto tudi kot del obvezne solske indoktrinacije v obliki komentiranih ekskurzij -, vsekakor pa kot dejavnik semanticnega kultiviranja (lokalnih) prostorov, njihove soudelezbe pri nacionalnem korpusu simbolnega kapitala, in na koncu seveda tudi turizma.10 Kot je bilo nakazano ze uvodoma, pogled na celoto spominskih obelezij neke literarne kulture pokaze precej raznovrstnejso sliko, kot bi jo dobili, ce bi se osredotocili le na tiste njene predstavnike, ki veljajo za kanonicne oz. najbolj reprezentativne. Nedvomno »kulturni svetniki« prednjacijo pri gostoti obelezij, pa vendar se jim pridruzuje tudi mnozica manj uveljavljenih zastopnikov literarne kulture, ki imajo svoje spomenike, svoje lokacije in svoje ustanove. To velja tudi za slovensko literarno kulturo. Mogoce je torej sklepati, da bi sistematicen popis in geografsko kartiranje mreze spominskih obelezij - nekaj podobnega trenutno ze poteka na Geopediji12 - ponudila moznosti novih uvidov v nastajanje slovenske literarne kulture, njeno sirjenje po geografskem prostoru pa tudi njen druzbeni pomen. Zato se je med snovanjem interdisciplinarnega projekta Prostor slovenske literarne kulture, ki je ze predvidel GIS kartiranje biografij izbranih 330 ustvarjalcev in drugih veljakov literarnega polja (prim. Marko Juvan 2012; Perenic 2012) uveljavila zamisel, da se ob kartiranju biografij popise tudi mreza spominskih obelezij, povezanih s temi avtorji.13 Presenetljivo malo je doslej evidentiranih spomenikov na literarno temo, le pescica, na primer kranjskogorski Vandotov Kekec, cerkniski Krpan ali skofjeloska Agata in Jurij iz Visoske kronike; nimamo pa na primer vecjih javnih kipov Bogomil ali Crtomirov, Krjavljev ali Tugomerjev, cetudi sicer obstaja bogata tradicija slikarskih in kiparskih upodobitev literarnih predlog.17 Pac pa se je pri urejanju vnosov izkazala zadrega pri klasifikaciji tistih spomenikov, ki so sicer markantno pozicionirani v javni prostor, a niso figuralni. Vzorcni primeri taksnih spomenikov so Presernova piramida-obelisk na Bledu (1883), ki pomeni prvo resno urbanisticno »intervencijo« slovenske literarne kulture, Levstikov spomenik v Velikih Lascah (1889), Zoisova piramida v Ljubljani (1927) ter ljubljanski spomenik Ilirskim provincam (1929), katerega zapletena simbolika med drugim meri na Vodnika. Ti spomeniki so zaenkrat evidentirani kot »spominski objekti«, vendar taksna klasifikacija ni optimalna in bi jih bilo morda bolj smiselno zajeti s kategorijo »nefiguralni spomenik na odprtem prostoru«. Tudi sicer se je kategorija »spominski objekt« izkazala za nekoliko prevec ohlapno. Ni namrec vseeno, ali je npr. rojstna hisa, hisa prebivanja, ali hisa smrti, zgolj oznacena s plosco ali pa je muzealizirana (v celoti ali pa le posamezne »spominske sobe«). V praksi naj bi skusali zajeti vse taksne objekte, ki so oznaceni s tablami, tudi ce niso spremenjeni v muzeje; smiselno pa bi bilo na neki nacin ohraniti omenjeno razlikovanje.18
Razprava obravnava omrežje spomenikov oz. spominskih obeležij slovenske literarne kulture, ki se je začelo oblikovati sredi 19. stoletja in je do danes močno zaznamovalo kulturno pokrajino slovenskih ...ozemelj. V prvem delu so nakazani zgodovinski vidiki nastajanja takšnih mrež, ki jih je mogoče razumeti kot semiotično prilaščanje (nacionalnega) prostora, povezano s kanonizacijo peščice vélikih "kulturnih svetnikov" in množice manjših slovstvenih veljakov. V nadaljevanju so komentirani delni rezultati projekta GIS kartiranja slovenskih literarnih spomenikov, njegove metodološke zagate ter možni prispevki k boljšemu razumevanju prostorov slovenskega slovstva.
