Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Na Blejski Dobravi so bili takrat ena sama žoga in šest koles …, ki jo je po pripovedovanju Mira Svetina zapisala Štefanija Muhar in je objavljena v knjižici Kako ...so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica po pripovedovanju enega najstarejših krajanov na Blejski Dobravi zapiše spomin na prvo žogo, ki je bila varno pod ključem. Poleti so se hodili hladiti v bližnji tolmun, saj je bil Bled za mladino predrag. Pripovedovalec se spominja tudi, kako se je kot otrok naučil voziti očetovo kolo. Jeseni so hodili pomagat kmetom pri različnih opravilih. Po opravljenem delu sta sledili pogostitev in zabava z glasbo in plesom. Pripovedovalec je bil vse življenje predan športu in pozimi je rad hodil smučat na dobravsko planino Klek. Ženske niso hodile v službo in zabavale so se v glavnem ob kmetijskih opravilih in se družile ob vaškem koritu. Največji praznik in zabava pa je bila, ko so domači igralci v šolski dvorani pripravili igro. Vstopnice so takoj pošle. Posebej pa se spominja tudi gostovanja kvinteta Avsenik s pevko Jelko Cvetežar, ki je s svojim glasom in stasom očarala občinstvo. Dobravci so radi zahajali tudi v enega od kinov na Jesenicah. Dekleta so se lepo uredila, fantje pa so jih spremljali, še raje pa z zlepljenimi rabljenimi vstopnicami preizkušali biljeterjevo ostro oko. Dokument vsebuje tudi fotografije družine na izletu v soteski Vintgar okoli leta 1950, gledališke predstave na Blejski Dobravi leta 1952 in izlet družin zaposlenih v mehanični delavnici Železarne Jesenice leta 1959. Vse fotografije so last Edite Marije Aleš.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Kako smo se na Jesenicah včasih zabavali, ki jo je napisala Vanda Torkar Tomljanovič in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Gre ...za spomine avtorice na mlada leta, ki jih je preživela na Jesenicah, kamor je družina leta 1961 prišla iz Baške grape k očetu na Jesenice. Spominja se mladosti, ki jo je preživela v bloku ter otroških iger in zabave z drugimi otroki. V najstniških letih je zahajala v disko Pikova dama na Jesenicah. V prispevku pa posebej opiše tombolo na še nepokritem hokejskem igrišču Podmežakla, ki sta se je udeležili s prijateljico in za vstopnici porabili zadnje kovance. Na tomboli je zadela glavni dobitek – osebni avto zastava 1300. Ker doma niso imeli dovolj sredstev za plačilo davka na dobitek, so avto prodali, denar pa koristno uporabili. Avtorici je olajšal in polepšal študijska leta in kot sama pravi, ji je ta dogodivščina spremenila življenje. Dokument vsebuje tudi fotografijo ekipe odbojkarskega kluba Jesenice na tekmi v Celju 11. Junija 1970 in fotografijo avtorice Vande s prijateljico Darjo, s katero sta bili skupaj tudi na tomboli leta 1970. Obe fotografiji sta last Vande Torkar Tomljanovič.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Zabava v Javorniškem Rovtu, ki jo je napisal Peter Zupančič in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtor, ki živi v Javorniškem ...Rovtu nad Jesenicami, v prispevku opiše, kako so si vaščani na različne načine krajšali čas. Leta 1960 so si v vasi kupili kino projektor in v šolski dvorani, kjer so se dogajale razne igre in proslave, pričeli predvajati tudi filme. Po kolute so hodili peš na železniško postajo v dolini in jih tja tudi vračali. V domu na Pristavi so se vaščani zbirali ob sobotnih večerih in praznikih ter poslušali gramofonske plošče in plesali. Zabavali so se tudi z igranjem kart in iger, kot je npr. »rihtarja bit«. Poleg tega so na Pristavi igrali nogomet z žogo iz cunj. S tem je povezana tudi hudomušna domislica o začetkih nogometa v dolini. Poleg tega so se zabavali še s streljanjem s fračami in doma izdelanimi loki. Pozimi je bila njihova najljubša zabava sankanje in smučanje z doma narejenimi smučmi. S tem je bila povezana tudi največja športna prireditev v vasi: Kurirski smuk. Zaključek je potekal na Pristavi, kjer se je tudi sicer veliko veseljačilo. Če se v preteklem letu v vasi ni poročil noben fant, so fantje vlekli ploh. Posekali so veliko smreko, jo okrasili in vlekli skozi vas ter prodali najboljšemu ponudniku, izkupiček pa zapili v gostilni. Dokument vsebuje tudi fotografiji prireditve Kurirski smuk v Medjem dolu v šestdesetih letih 20. stoletja in običaja vlečenja ploha v Javorniškem Rovtu v istem obdobju. Obe fotografiji sta last Petra Zupančiča.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Življenje z glasbo, ki sta jo napisala Vlasta in Ludvik Kokošinek in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Gre za spomine Vlaste in ...Ludvika Kokošinka na njuna mlada leta na Jesenicah in različne vrste zabave v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Ludvik – Ljubo opiše svoje otroštvo na Stari Savi in prve stike z glasbo, ki je bila doma v družini. Kot petošolec se je pod vodstvom režiserja Gašperja Tiča seznanil z gledališčem in igral v predstavah, kot so Princeska in pastirček, Veliko potovanje, Matiček se ženi in drugih. Z odhodom režiserja Tiča je prenehal z igranjem in se posvetil glasbi. Z bratom Borisom sta bila prva učenca violine v glasbeni šoli na Jesenicah. Avtor opiše, kako so s harmonikarjem Šubertom in kontrabasistom Volarjevim Tončkom ustanovili prvo glasbeno skupino. S pianistom Ludvikom Vebrom in njegovo sestro, ki je igrala čelo, so hodili »ofirat« za god. Ob tem se je zgodilo marsikaj zabavnega. Kasneje so v spremenjeni zasedbi igrali po veselicah in na porokah, kjer so poskrbeli tudi za zabavni program. Ludvik je sodeloval v treh orkestrih, najdalj pa v orkestru Rada Kleča, ki je v gledališču spremljal operete. V nadaljevanju avtorja opišeta ples v TVD Partizan, kjer sta se spoznala. Vlasta je ob zaključku prispevka opisala, kako se je kot članica kegljaške ekipe Vodovoda Jesenice udeležila tekmovanja in na poti domov »pristala« na ohceti sosedove Mete, ki je ob zvokih ansambla Caravelle trajala do jutranjih ur. Ljubo, ki še danes igra violino pri Simfoničnem orkestru Jesenice, je zaključil, da je glasba imela in še vedno ima pomembno vlogo v njegovem življenju. Dokument vsebuje tudi fotografijo Ljuba kot barona Naletela v predstavi Matiček se ženi, ki je last avtorja, fotografijo orkestra Glasbene šole Jesenice na jubilejnem koncertu ob 10. obletnici (Železar, letnik 1956, št. 3, str. 67) in fotografijo Simfoničnega orkestra Jesenice iz arhiva Glasbene šole Jesenice (foto Sašo Valjavec).
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Bil sem mlad in postaven, ki jo je napisal Severin Hlede in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtor, ki se je rodil v Števerjanu, ...se spominja prihoda družine na Jesenice, dela v železarni in zabave v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Zaposlil se je v železarni, v prostem času pa je hodil v kino in gledališče ter ob sobotah na ples. V prispevku obudi spomine na filme in prestave, ki si jih je ogledal, ter na plese na vrtu Kazine. Opiše tudi svoje spomine na preživljanje prostega časa v strelskem društvu in na strelišču Podmežakla. Spominja se tudi, kako je spoznal ženo, jo povabil v kino in se leta 1960 poročil. Z družino so hodili na letovanje v počitniški dom železarne v Crikvenici, kjer so bili tudi plesi. Spominja se tudi, kako težko je čakal petka, ko so po zaključenem delovnem tednu hodili gledat televizijo v delavski dom Pri Jelenu. Prosti čas doma si je krajšal tudi z domačimi živalmi, med katerimi je imel najraje ptice. Žena mu je mlada umrla, on pa je dočakal vnuke in enega pravnuka. Dokument vsebuje tudi fotografijo Strelskega doma heroja Tomaža Verdnika iz fototeke Gornjesavskega muzeja Jesenice.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Kje so tiste Jesenice?, ki jo je napisal Mitja Volčič in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Gre za spomine novinarja Mitja Volčiča, ...rojenega Jeseničana, ki je po srečanju z nekdanjimi sošolci ob obletnici mature obudil spomine na Jesenice njegove mladosti. V uvodu avtor oriše srečanje in žalostno ugotovi, kako zelo se je njegovo rojstno mesto spremenilo in kako opustelo je ob vikendih. V nadaljevanju opiše dogajanje na devetih prizoriščih v mestu, kjer se je v preteklosti veliko zabavnega dogajalo. 1. KINO – PA ŠE RADIO PO VRHU Pod prvo točko avtor obudi svoje spomine na znani jeseniški kino, ki ga danes ni več. Opiše dvorano, kinooperaterja oziroma »kondukterja« in dogajanje v dvorani. 2. DELAVSKI DOM PRI JELENU Avtor opiše dogajanje Pri Jelenu, kjer sta bili dve dvorani in bife. V manjši dvorani so bile na ogled razstave in lutkovne prestave, v večji dvorani pa plesne vaje za mladino pod vodstvom plesnega mojstra Arčona. 3. KAZINA Pod to točko avtor opiše zabavno dogajanje v tovarniški restavraciji, kamor so po opravljenem delovniku zahajali delavci Železarne Jesenice, še zlasti radi po izplačilu plače. Zgornje nadstropje je bilo rezervirano za klub tehnikov in inženirjev. Na vrtu je bil prostor za veselice. 4. TVD PARTIZAN Tu avtor opiše drugi center mesta Jesenice, ki je še danes okoli Čufarjevega trga. Spominja se »fizkulturnega« doma, kjer je bila telovadnica, prostori za tabornike in prostor za namizni tenis. Omenja tudi plese, ki so jih organizirali v telovadnici, in se spominja pustnega karnevala, ki so ga organizirali Hruščani. 5. TEATER Pomemben steber jeseniške kulture in zabave je bilo gledališče, kjer so lokalni amaterski igralci dobili priložnost nastopa na odrskih deskah, občinstvo pa se je zabavalo ob ogledu dram, burk in komedij. 6. RADIO V tem podpoglavju opiše svoje spomine na začetke Radia Jesenice in svoj prispevek k programu. To je bila predvsem sodobna rokenrol glasba iz tujine in kasneje Mladinski radijski klub, ki ga je vodil enkrat na teden. 7. Avtor opiše železniško postajo na Jesenicah, ki je bila živahno prometno vozlišče in z restavracijo tudi shajališče. 8. KOROTAN IN POŠTA Pomembni družabni središči, ki ju omenja avtor, sta bila tudi hotela Korotan in Pošta, kjer so prirejali plese. 9. PRI MINCI IN ŠE KJE Svoj sprehod po družabnih stičiščih nekdanjih Jesenic avtor zaključi z opisom nekaterih dejavnosti s katerimi so si mladi Jeseničani krajšali čas, med drugim z obiskovanjem bazena na Ukovi, kjer je za red skrbela gospa Minca.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Gostilna Mulej na Potokih, ki jo je napisal Janez Babič po pripovedovanju Marice Mulej, poročene Olip in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih ...zabavali. Avtor na začetku prispevka citira vsebino prvega objavljenega članka o gostilni Mulej na Potokih, ki je začela obratovati leta 1900. Prvi gostilničar je bil Janez Mulej, ki je deloval kot kamnosek in gostilničar. Gostilna je bila znana po plesih ob sobotah in nedeljah, ki so trajali do jutranjih ur. Po prvi svetovno vojni je po nekaj kriznih letih gostilno prevzel sin Stanko, izučen mesar. Gostilna je zaslovela po mesnih specialitetah. Za prevoz blaga in ljudi so kupili avto, ki so ga med drugo svetovno vojno skrili pred Nemci, a so jim ga po vojni zasegli. V zameno so dobili zemljišče, kjer so zgradili novo hišo. Po vojni je Stanko v kleti uredil manjšo klavnico in mesnico. V gostinskem salonu so imeli gramofon in ob nedeljah se je tam plesalo. Sem je zahajal tudi Čopov Joža, vedno s šopkom planinskih rož. V gostilni so pred drugo svetovno vojno redno potekale veselice. Med vojno so jo obiskovali tako Nemci kot partizani. Pripovedovalka se spominja tudi dogodka, ko je mama Julijana s svojim odličnim znanjem nemščine rešila družino, obsojeno miniranja bližnjega mostu. Po vojni so se pojavili novi gostje – motoristi. Na poti iz svojih gostovanj so se v gostilni radi ustavili tudi Jožovci, kot so na začetku pravili Avsenikom. To se je dogajalo na pobudo Franca Koširja, ki je rad pogledal za Marico. Tako je nastala tudi Avsenikova pesem Pri ljubici na Potokih. Ker Mulejeve gostilne ni prevzela nobena od domačih hčera, so jo leta 1958 zaprli. Dokument vsebuje tudi fotografije: razglednica Potokov z Mulejevo gostilno in brvjo čez Savo iz leta 1912, skupina pred Mulejevo gostilno z gostilničarjem Stankom, družina Mulej s pomočniki leta 1945, Stanko Mulej pelje svojo družino na Brezje in Mulejeva gostilna okoli leta 1955. Vse fotografije so last Marice Olip.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Delo in zabava na Konarjevi kmetiji, ki jo je napisala Kristina Razingar in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Avtorica, ki je ...odraščala na visokogorski kmetiji v Planini pod Golico, v prispevku opiše delo in zabavo na Konarjevi kmetiji. Uvodoma avtorica opiše svojo številčno matično družino in domačijo ter življenje na njej. V nadaljevanju opiše različna kmečka opravila, pri katerih so sodelovali otroci in se pri tem dobro zabavali. Tako so sodelovali pri grabljenju in spravilu listja, tlačenju naribanega zelja in repe, kolinah, žetvi, sušenju, trenju in česanju lanu ter izdelavi lanenih rjuh. Najbolj so se zabavali pri spravilu sena z rovta, ko so sedeli na vrhu kopice, ki so jo na veji z vprego vlekli do senika. Avtorica se spominja tudi Kopišarjevega salona – velike dvorane, v kateri so igrali igre, prirejali veselice in proslave ter vrteli filme. Posebej se spominja prireditve Miss narcis, ko so priredili povorko z vozovi, na katerih so prikazovali stare običaje. Prispevek zaključi s spominom na »vinsko trgatev« v hotelu Belcijan, ko so plesalke s pomočjo plesalcev trgale s stropa obešeno grozdje. Dokument vsebuje tudi fotografije malice na Kosmatovem rovtu v Prihodih leta 1993, Kopišarjevo Anico pri trenju lanu okoli leta 200, Kristinina sinova s posmuklami (sankami) in Kristinine sestre na Prontu maja leta 1960. Vse fotografije so last Kristine Razingar.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Festival smeha, ki jo je napisal Todosja Lazarov in je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih zabavali. Gre za spomine avtorja na zabavno prireditev ...Festival smeha, ki je potekala 22. avgusta 1973 v hali Podmežakla na Jesenicah. Šlo je za nastop šestdesetih najboljših humoristov in pevcev, ki so nastopali po republikah bivše skupne države Jugoslavije. Avtor opiše, kako je sam doživel to prireditev. V nadaljevanju opiše še ogled nogometne tekme med ekipo Partizana iz Beograda in domače ekipe z Jesenic in spomine na obisk podobne prireditve, kot je bil Festival smeha v hali Podmežakla, 25. junija 1976, na kateri so sodelovali znani jugoslovanski pevci in humoristi. Avtor zaključi z mislijo, da take velike prireditve od takrat na Jesenicah ni bilo več. Dodana je tudi fotografija oglasa za Festival smeha, ki je bil objavljen v Železarju 17. avgusta 1973, letnik 15, št. 33, str.16.
