Grenko morje in Juzni veter se bereta na dveh razlicnih, a med seboj povezanih ravneh, prva sledi Olgici Novakovi, Veroniki, Bruni, Aniti, Zofiji, Merici, Ani idr., druga vecperspektivno in predvsem ...mnogopomensko slika hrepenenja, zelje in skusnjave, moralne zdrse, domotozje ter mik svetovljanstva, spomine, strah in vprasanja prihodnosti; vse to na ozadju stalne napetosti zelo razlicnih civilizacij, drugacnih kulturnih izhodisc, socialno-ekonomskih okolij, religij. Tomsiceve dojilje, pomocnice, zaupnice, prostitutke in plesalke, ljubice ter guvernante se druzijo s starci, izobrazenci, bogatasi, revezi, s prevaranti, mladenici, zivijo v razlicnih pogojih, se vzpenjajo in padajo, v vseh teh specificnih kontekstih pa v njih kot osnovna izkusnja utripa usoda zdomstva ter izseljenstva.7 Menda ne bo pretirana trditev, da gre kljub razlikam za prepoznavno zvezo z mitom Lepe Vide. Tu zelim poudariti, da njegova vsebina ne funkcionira v smislu moralnega nauka, ker Tomsicev namen ni didakticen, niti noce aleksandrinstva izpostaviti kot ideoloski problem. Reminiscence lepe Vide je treba iskati predvsem v semanticni zvezi izvornega pomena in nove druzbene situacije. V tem primeru seveda ne gre za obolelega otroka, tudi ne za lepega in obetavnega mladega zamorca na eni strani ter za globoko zalost potem, ko se mlada zenska zave tujine, na drugi, ampak je bistvo problema drugje, v resevanju cisto konkretnih razmer na Krasu, v Vipavski dolini in na Primorskem ter v domotozju in zalosti v Egiptu, poskusu ponovnega vkljucevanja v druzino ter koncno v spoznanju vecnega tujstva. Tomsiceve izseljenke se zato prav prek lepovidovskega mita transformirajo v simbol aleksandrinstva. Ce je Katina iz Savrink trgovala po Istri in Trstu ter tako zagotavljala ekonomski obstoj svoje druzine in sirse ter Tonine niso zanimale nove politicne razmere in je po svojih trgovskih poteh hodila tudi potem, ko je drzavna meja grobo zarezala v utecena medcloveska razmerja, potem je potrebno ugotoviti, da je Marjan Marjan Tomsic s »sandrinkami« napravil korak naprej v evokaciji zenske, Istranke, Primorke ali Vipavke. Njena odlocitev, ta je predvsem ekonomske narave, jo pokaze kot izjemno odlocno in racionalno. Tukaj ne mislim samo na gospodarski ukrep, tudi ne le na socialno odlocitev, radovednost ali avanturizem, ampak na globoke premike, ki so pustili posledice na individualni in kolektivni ravni, nacionalni ter moralni in ne nazadnje v dojemanju tradicionalno razdeljenih spolnih vlog. Tomsiceva zenska namrec ne caka, ampak prevzame breme tveganja. To pa je veliko, saj domaci odhodu pogosto nasprotujejo, ocitajo in zamerijo; namesto, da bi v tujini vzgajale, se veckrat zgodi, da si kruh sluzijo v javnih hisah. Na tem mestu je potrebno spomniti na Lavro iz Krika, Petro iz Vrat, na Olgico Novakovo iz Charlestona, pa na Veroniku Brunel iz istoimenske zgodbe, ki namesto »dama di compania« postane prostitutka, na Suzano iz Suzette, Agatino mamo, na Merico, Vando in Ano iz Grenkega morja. Primerjava njegovih kratkih zgodb od zbirke Olive in sol z drugo socasno kratkoprozno produkcijo na Slovenskem pokaze naslednje: brez dvoma so se Drago Jancar (Pogled angela, 1992, Prikazen iz Rovenske, 1998), Andrej Blatnik (Sopki za Adama venijo, 1983, Biografije brezimenih, 1989, Zakon zelje, 2000), Rudi Seligo (Molcanja, 1986), Jani Virk (Preskok, 1987, Moski nad prepadom, 1994, Pogled na Tycho Blache, 1998) ali Igor Bratoz (Pozlata pozabe, 1988), Feri Lainscek (Za svetlimi obzorji, 1988, Srebrni rog, 1995), Vlado Zabot (Bukovska mati, 1986), Dusan Sarotar (Mrtvi kot, 2002) - navajam le nekatere pisce zadnjih dveh, treh desetletji - temeljito ukvarjali z eksistencialnimi vsebinami in njihovimi zelo razlicnimi legami. Razpon bivanjskih vprasanj je prej ali slej nasel stik s sodobnim svetom prek ugotovitve, da je subjektu odvzeta vera v napredek, svobodo in socialno primerljivost ter mu je s tem onemogoceno upanje v prihodnost, postavljanje ciljev je zato zelo vprasljive narave. Sodobni subjekt si tako zmeraj znova zeli spoznati samega sebe, trudi se dolociti meje svoje eksistence in ob tem predvsem ugotavlja, da je zivljenje tvegano. Kot pravi Mirjana Nastran Ule v knjigi Sodobne identitete: V vrtincu diskurzov (2000), mora subjekt preizkusati razlicne moznosti prezivetja v svetu, ki ni stabilno zaporedje vzrokov in posledic, marvec nenehno spreminjajoci se kontekst. Na tem mestu bi zdaj lahko nadaljeval s pojmi kot so utrujeni subjekt, shizofreni subjekt ali fraktalni subjekt, a ne gre za to, ampak je treba izpostaviti, da je dobila omenjena idejna os v Tomsicevem opusu sogovornika, pisca, ki je na poseben nacin znal v slovstveni dialog o statusu cloveka nasega casa vnesti se vcasih bolj vcasih manj prepricljivo zamisel o tem, da je zivljenje vendarle smiselno ter se z naporom in vztrajnostjo, predvsem pa z vero v naravo, cloveka ter kolektiv krizo subjekta da premagovati. V razmerju dveh idejnih podlag slovenske knjizevnosti zadnjih desetletij, skiciral sem ju z vidika kratke proze in novelistike, je torej Tomsic zanimiv avtor zato, ker svoja literarna upodabljanja cloveka in sveta perspektivizira na nov ter ucinkovit nacin - s poudarjanjem arhetipskih sestavin, odprtosti socloveku in vere v dobro. Nasteto se v smislu ontoloske kategorije vkljucuje v pisateljeve razlage o vrednosti zivljenja. Tu seveda ne gre za v optimizem zaverovano risanje preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, ampak za knjizevnost, ki poudarja vzajemnost cloveka in narave, posameznika ter kolektiva, izraza socialno obcutljivost in dvom v dosezke sodobnega sveta. Ze v nekem drugem spisu o Tomsicu (Stuhec 1999) sem omenil, da snovna pripetost na istrski svet ne omejuje univerzalnosti pisateljevega diskurza. Nasprotno, po moje v njegovih delih pokrajinske navade, obicaji, zgodovinsko izrocilo, socialne znacilnosti in politicni kontekst ne ostajajo na ravni podatkov, te je treba na tak ali drugacen nacin razvrstiti v zgodbo, ampak dobijo pomen specificnih duhovnih koordinat, njihov smisel pa bralec »mora« razumeti v smislu univerzalnih tem, denimo socialno-ekonomskih razmerij, naravnega sozitja razlicnih etnicnih skupnosti, zenskega vprasanja in odnosa med spoloma, prirojenega vitalizma ter elementarne volje.
