V prispevku etimološko razčlenjujemo romanske leksikalne izposojenke v dveh šavrinskih besedilih, ki smo jih zapisali v Novi vasi nad Dragonjo in Padni, in sicer med dialektološkimi terenskimi ...raziskavami, v okviru katerih smo poleg besedišča zapisovali tudi pregovore, pesmi in pripovedi v narečju. V slovenski Istri domačini govorijo poleg šavrinske različice istrskega narečja tudi rižansko podnarečje, oba različka sta prisotna le v zaledju slovenskih obalnih mest. Romanizmi v istrskoslovenskem narečju so posledica interference z istrskobeneškim narečjem (v novejšem času tudi s standardno italijanščino), saj je bilo romansko (obmorsko) narečje do nedavnega glavni istrski sporazumevalni jezik.
Prispevek obravnava narečna imena zdravilnih rastlin v Prekmurju, pokrajini na skrajnem SV Slovenije ob meji z Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Narečni fitonimi so predstavljeni z jezikoslovnega ...(etimološki, besedotvorni) in kulturološkega (etnološki, simbolni) vidika. Skozi rastlinska poimenovanja se namreč odkriva narava jezikovnega delovanja in vzvodi terminologizacije, v njih pa je ohranjena tudi bogata slovenska (jezikovna) kulturna dediščina.
Članak analizira dijalektalna imena ljekovitog bilja u Prekmurju, regiji na krajnjem sjeveroistočnom dijelu Slovenije uz granicu s Austrijom, Mađarskom i Hrvatskom. Dijalektalni nazivi za fitonime predstavljeni su iz jezične (etimološke, tvorbene riječi) i kulturne (etnološke, simboličke) perspektive. Imena su biljaka važna jer otkrivaju prirodu jezičnih procesa i njihove terminologizacije. Dijalektalni nazivi fitonima služe za očuvanje bogate slovenske (jezične) kulturne baštine.
The article focuses on dialectal names of medicinal plants in Prekmurje, a region in the extreme north-eastern part of Slovenia along the border with Austria, Hungary, and Croatia. Dialectal phytonyms are presented from a linguistic (etymological, word-formational) and cultural (ethnological, symbolic) perspectives. Plant names are important as they reveal the nature of both linguistic processes and their terminologization. They also serve to preserve the rich Slovenian (linguistic) cultural heritage.
The aim of this paper is to present a historical analysis of the concept of narečje (narječje) and diasystem in dialectology since their beginnings on the territory of contemporary Croatia and Serbia ...until today. These concepts are normally used to denote a dialectological unit higher than a single dialect, and also play an important role when defining standard languages. Regardless of their uniqueness and importance, there is no historical overview of their development. The historical analysis identified two distinct periods: (1) the comparative-descriptive and (2) the neogrammarian-structuralist. The first is ascribed to Vuk Karadžić and the philological school, who understood narečje as contemporary linguistic forms, while the second was started by Aleksandar Belić, who understood them primarily as homogenous proto-dialects, which split into smaller dialects over time. This understanding of narečje remained dominant even during the times Pavle Ivić introduced structural dialectology, as well as in the research of Dalibor Brozović, who introduced the alternative notion of diasystem in the 1970s. The conclusions invite for a revision of the concept of a narečje and diasystem in dialectology and the studies of standard languages. On a practical level, the author suggests that for contemporary varieties, adjectival forms or forms clearly refering to a hypothetical origin should be used (i.e. Štokavian dialects or dialect of Štokavian origin), while narečje, or noun-forms (i.e. Štokavian narečje, Štokavica, Štokavština) should either be avoided or substituted with reconstructed proto-dialect.
V príspevku posvečam pozornost razlikam med jezikovnimi prvinami v dólinski in ravénski različici prekmurskega narečja, prisotnimi v pridigah gradiščanskega Hrvata Jožefa Horvata (1880-1932), ki je ...imel v obdobju duhovništva priložnost bivati tako na območju dólinskega (Črenšovci; 1905-1912) kot tudi ravénskega Prekmurja (Martjanci; 1912-1932). Opozarjam zlasti na razlike na besedni ravni, nekaj posebnosti pa je mogoče opaziti tudi v glasovju. Razlikovalne jezikovne prvine obravnavam na podlagi starej ših in novej ših raziskav prekmurskega narečja, dosedanjih raziskav arealne distribucije in lastne narečne kompetence.
Prispevek obravnava kostelsko narečje dolenjske narečne skupine, ki leži ob zgornjem toku reke Kolpe ter v Gorskem kotarju na Hrvaškem. Zemljepisno-zgodovinskemu orisu območja sledi jezikoslovni opis ...krajevnih govorov, in to na osnovi obširnega gradiva, ki je bilo v večji meri (prvič) na novo zbrano. Podani so glavni glasoslovni kriteriji, ki utemeljujejo uvrstitev krajevnih govorov na Hrvaškem med govore slovenskega jezika.
The aim of this paper is to present a historical analysis of the concept of narečje (narječje) and diasystem in dialectology since their beginnings on the territory of contemporary Croatia and Serbia ...until today. These concepts are normally used to denote a dialectological unit higher than a single dialect, and also play an important role when defining standard languages. Regardless of their uniqueness and importance, there is no historical overview of their development. The historical analysis identified two distinct periods: (1) the comparative-descriptive and (2) the neogrammarian-structuralist. The first is ascribed to Vuk Karadžić and the philological school, who understood narečje as contemporary linguistic forms, while the second was started by Aleksandar Belić, who understood them primarily as homogenous proto-dialects, which split into smaller dialects over time. This understanding of narečje remained dominant even during the times Pavle Ivić introduced structural dialectology, as well as in the research of Dalibor Brozović, who introduced the alternative notion of diasystem in the 1970s. The conclusions invite for a revision of the concept of a narečje and diasystem in dialectology and the studies of standard languages. On a practical level, the author suggests that for contemporary varieties, adjectival forms or forms clearly refering to a hypothetical origin should be used (i.e. Štokavian dialects or dialect of Štokavian origin), while narečje, or noun-forms (i.e. Štokavian narečje, Štokavica, Štokavština) should either be avoided or substituted with reconstructed proto-dialect.
V govoru Trubarjeve rojstne vasi Rašica se zaradi križanja poti sever - jug in (nekdaj) vzhod - zahod stika tudi več izoglos, ki znotraj dolenjskega narečja delijo skupine med sabo bolj podobnih ...govorov, v tem primeru razvitejših na severu in bolj arhaičnih na jugu. Vas ni bila nikoli sedež župnije, ampak se je celo iz škocjanske prestavila v velikolaško, kar je zagotovo povzročilo začetek mešanja prvotnih značilnosti govora, ki se v njem še vedno odraža. Rašica je točka T242 v Slovenskem lingvističnem atlasu, po tej vprašalnici zapisana že leta 1959 in ponovno raziskovana leta 2008. Opis govora v obliki fonološkega opisa je hrati prispevek k temu velikemu narečjeslovnemu projektu.1
Članek obravnava jezikoslovno analizo govorjene slovenščine pri predstavnikih slovenske skupnosti v Torontu. Analiza prikazuje jezikovne značilnosti slovenščine pri dveh tipih uporabnikov slovenščine ...kot dediščinskega jezika, in sicer nosilcih in govorcih slovenščine kot dediščinskega jezika. Pri prvem tipu se kažejo predvsem narečne značilnosti izvornega kraja na vseh jezikoslovnih ravninah, pri drugem tipu uporabnikov pa vse večji vpliv angleščine kot večinskega jezika in kot enega od uradnih jezikov v Ontariu.1
Po začetni predstavitvi sodobne prekmurske narečne ustvarjalnosti in literarnega opusa Ferija Lainščka članek najprej opiše poglavitne vsebinske, oblikovne in slogovne značilnosti Lainščkove ...prekmurske narečne poezije, nato pa primerja njegove prestavitve pesmi iz knjižne slovenščine v prekmursko narečje v pesniški zbirki Komi de ravnica bejla/Komu bo ravnica bela (2019), opisuje jezikovne substitucije na sintaktični in leksikalni ravni, nastale pri prevajanju, ter pojasnjuje motive zanje.
V príspevku je najprej podana kratka predstavitev dveh rokopisnih zbirk folklornega gradiva iz Zgornjega Posočja, s poudarkom na paremioloških enotah, kot so pregovori, primerjalni folklorni obrazci ...in druge stalne stavčne besedne zveze. Lokalnost je najpogosteje izražena z (mikro)toponimi in antroponimi, ki so zaradi specifičnega kulturnega konteksta lahko razumljivi le govorcem lokalnega narečja oz. lokalnim prebivalcem. Še posebej antroponimi, kot so uradna imena prebivalcev ali njihovi kolektivni (skupinski) vzdevki ter posameznikov, so v tem gradivu povezani s folklorními pripovedmi in drugimi oblikami kulturnega spomina, toda s časovnim oddaljevanjem peša njihova raba in so na poti v pozabo, čeprav so za neko obdobje (bili) del pojmovnega jezikovnega sistema.
PDF
