Prispevek obravnava opremo župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani. Večino opreme, veliki oltar, obhajilno mizo, prižnico, lestenca, orgelsko omaro, stebra za večno luč, ...oltarček sv. Jožefa, Marijin steber, luči in več manjših izdelkov (npr. okvirje za nekatere slike) je med letoma 1934 in 1956 zasnoval Jože Plečnik, po čigar načrtih je bila zgrajena tudi sama cerkev. Izpostavljena je vloga naročnikov, bežigrajskih župnikov p. Kazimirja Zakrajška, p. Gabrijela Planinška, p. Stanislava Marije Aljančiča in p. Krizologa Zajca. Predstavljena je tudi usoda opreme po prestavitvi cerkve na novo lokacijo v letih 1957–1958.
Prispevek odpira vprašanje o umetnostnem naročništvu pri treh duhovnikih, ki so v osemdesetih letih 17. stoletja študirali teologijo v Bologni, pozneje pa službovali v župnijah Dolnjega ...Prekmurja. Gre za duhovnike zagrebške škofije Nikolaja Kiša, Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, daljši ali krajši čas izpričane na čelu župnij Dobrovnik, Turnišče in Dolnja Lendava (danes Lendava). V biografskih orisih, ki so v članku navedeni za vsakega posebej, so večje pozornosti deležni njihovo bivanje v Ilirsko-ogrskem kolegiju v Bologni oziroma študij na tamkajšnji univerzi, njihove študijske, socialne in druge povezave ter sledi, ki so jih pustili ali bi jih utegnili pustiti na področju umetnosti. Eden pomembnejših ciljev prispevka je spodbuditi nadaljnje raziskave o vplivih in prenosih umetnostnih in kulturnih zgledov iz Bologne (in Italije) v dolnjeprekmurski prostor ter druga območja zagrebške in sosednjih škofij.
Članek predstavlja podobo Madona gospe Souvan, ki jo je Ivana Kobilca naslikala za zasebno naročnico. Sliko, o kateri si je slikarka natančno dopisovala s svojo družino, časovno umesti v prve ...mesece leta 1900. Članek obravnava Kobilčin način ustvarjanja slike, stik s konkretnimi naročniki – Uršulo Souvan in njeno družino – in slikarkine zadržke ob potencialnem razstavljanju slike na drugi razstavi Slovenskega umetniškega društva v Ljubljani leta 1902. Obravnava slike Madona gospe Souvan, ki sicer ni pomembnejše Kobilčino delo, nam pomaga bolje razumeti slikarkin odnos do naročnikov in do razstavljanja v domači Ljubljani.
Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala ...predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava zadnjo znano sestavo članstva po seznamu iz leta 1801, na katerem je 52 imen oseb, sprejetih v bratovščino med letoma 1755 in 1801. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne na ročnike umetniških del. Zadnja sestava članstva je bila zelo heterogena, od zunaj dežele živečih častnikov iz rodbin, ki so bile tradicionalno povezane z bratovščino, prek različno premožnih in dejavnih graščakov ter uradnikov do visokih duhovnikov in pomembnih osebnosti za kulturno zgodovino, muzealstvo in domoznanstvo. Naročništvo umetnostnih del si je pri članih Dizmove bratovščine vse bolj podajalo roko z zavestnim ohranjanjem umetnostne in kulturne dediščine.
Akademija združenih (Academia unitorum) ali bratovščina sv. Dizme je v pripravi na srečno smrt ter v molitvi in darovanju maš za pokojne člane od leta 1688 do začetka 19. stoletja povezovala ...predvsem plemiče, a tudi akademsko izobražene ljudi, cerkvene odličnike in visoke uradnike na Kranjskem, posebej v Ljubljani. Prispevek obravnava članstvo, sprejeto v obdobju med letoma 1719 in 1771, v katerem je v družbo vstopilo 95 članov. Glavni namen je kratek prikaz njihovih življenjskih poti, s čimer bo zapolnjena velika vrzel v védenju o kranjski družbeni eliti 18. stoletja, med katero glede na njeno duhovno naravnanost najdemo tako dejanske kot potencialne naročnike umetnostnih del. Razen enega člana, predstojnika cistercijanskega samostana, so bili vsi plemiči, veliko jih je imelo baronski ali grofovski naslov, slaba šestina pa je bila duhovnikov, od beneficiata do knezoškofa. Vsekakor gre pri naboru imen za vidnejši del družbene elite, ki ga je povezovalo več dejavnikov, od verske vneme prek sorodstvenih in družabnih vezi do zavzemanja za kulturo in umetnost.
Prednik ali kralj? Polona Vidmar
Acta historiae artis Slovenica,
01/2021, Letnik:
26, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Prispevek osvetljuje zanimanje Franca Jožefa kneza Dietrichsteina za zgodovino njegove rodbine, ki se je med drugim odrazilo v nakupu izvornega rodbinskega sedeža Dietrichstein na Koroškem leta ...1838. Na podlagi še neobjavljene knezove korespondence z uradniki gospostev Dietrichstein in Gornji Ptuj, ki ju je rodbina podedovala po grofih Lesliejih, je analizirano njegovo iskanje sledi za predniki na Koroškem in Štajerskem, prikazani pa so tudi nakupi predmetov. Predstavljene so knezove težnje, da bi s podedovanimi, kupljenimi in naročenimi portreti poudaril pomen svoje rodbine in prednikov. Kot vzorčni primer recepcije portretov je izbrana serija štirinajstih portretov evropskih vladarjev, ki jo je Jakob grof Leslie v letih od 1669 do 1673 naročil za opremo dvorane ptujskega gradu. V inventarjih gradu Gornji Ptuj so od leta 1835 sedem portretirancev in portretirank kljub nedvoumnim rekvizitom, kot so krone, vladarska jabolka in žezla ter kronanjski plašči, prepoznavali kot člane in članice rodbine Leslie. Upo- dobljence je ustrezneje identificiral direktor knežje galerije Franz Kutschera leta 1857, tik preden so jih leta 1860 odpeljali na Dunaj in od tam v grad Frýdlant na Češkem. Prispevek osvetljuje tudi pomen knežjih uradnikov, zlasti Moritza Seehanna in Ferdinanda Raispa, za razcvet zanimanja za zgodovino in umetnostne spomenike na Ptuju v 19. stoletju.
Prispevek govori o umetnostnem naročništvu grofov Brandis, tirolske plemiške rodbine, ki je v 18. in prvih treh četrtinah 19. stoletja imela v lasti več posestev na Štajerskem. Avtor analizira ...pomen članov naročniško precej aktivne rodbine, ki je med drugim zaslužna za barokizacijo mariborskega mestnega gradu in dvorca Betnave, porušitev gradu Gornji Maribor in postavitev klasicistične piramide ter kasneje kapele Brezmadežne na njegovem mestu, temeljito prezidavo dvorca Slivnica in izgradnjo grobne kapele na pobreškem pokopališču.
Prispevek na podlagi gradiva duhovniške bratovščine sv. Mihaela v Mengšu (še zlasti seznama članov), objavljenega v Zgodovinskem zborniku, Prilogi časopisa Laibacher Dioecesanblatt v letih ...1892–1895, in drugih primarnih virov ali nanje oprtih študij odkriva povezave bratovščinskih članov in podpornikov z deli v Mengšu rojenega slikarja Franca Jelovška (1700–1764). Kot izhodišče je izpostavljeno dejstvo, da se je v času Jelovškove formacije, leta 1722, bratovščini (duhovno) pridružil njegov oče, mengeški organist in cerkovnik Andrej Jelovšek. Zbrani podatki razkrivajo imena ter sorodstvene in druge vezi tistih duhovniških članov in laiških podpornikov bratovščine, ki so kot naročniki ali (so)priporočitelji vplivali na nastanek velikega dela Jelovškovih baročnih stvaritev, med katerimi se nekatere niso ohranile in jih poznamo le posredno. Ob tem je treba upoštevati, da je k naročilom nemalo pripomogel Jelovškov sloves, kar velja zlasti za čas od srede tridesetih let 18. stoletja.
Prispevek na podlagi temeljite analize računskih knjig župnije Lenart v Slovenskih goricah in njihovih prilog obravnava naročila opreme, ki jo je Janez Ernest II. grof Herberstein (1709–1780) v ...drugi polovici 18. stoletja pridobil za lenarško župnijsko cerkev. Vrsta zanesljivih novih atribucij in datacij predstavlja temelj nadaljnjemu raziskovanju grofovih naročil v njegovih rezidencah. Herberstein je opremo naročal pri privilegiranih umetnikih iz deželne prestolnice, pri kiparju Johannesu Piringerju (1709–1788) ter slikarjih Johannu Baptistu Antonu Raunacherju (1729–1771) in Antonu Jantlu (1723–1805). Vsi omenjeni umetniki so sodelovali pri prenovah v dvorcu Eggenberg in graški palači, rezidencah Karla Leopolda grofa Herbersteina in njegove žene Marije Eleonore, roj. kneginje Eggenberg.
Narodna galerija v Ljubljani hrani portret plemkinje, ki je nekdaj veljala za Turjačanko, iz druge polovice 17. stoletja. Na podlagi primerjalne analize je bilo mogoče v dami na sliki prepoznati ...Eleonoro Marijo Rozalijo kneginjo Eggenberg (1647−1703). V prispevku so predstavljeni rezultati zadnjih raziskav o provenienci, času nastanka in avtorstvu kneginjinih že znanih portretov in še enega novo identificiranega. Posebna pozornost je namenjena javnemu delovanju portretiranke in njenemu vplivu na umetnostna naročila v dvorcu Eggenberg pri Gradcu.
PDF