Venski trombembolizmi (VTE) so pogost in resen zaplet po nevrokirurških operacijah. Najbolj učinkovita so pri preprečevanju VTE protitrombotična zdravila, ki pa lahko povečajo tveganje za krvavitev. ...Posledice morebitne intrakranialne ali intraspinalne krvavitve so pogosto hujše kot korist ob preprečitvi VTE. Ker se nevrokirurške operacije razlikujejo glede tveganja za VTE ali za krvavitev, je treba ob vsaki operaciji uporabiti za konkretni poseg optimalno metodo za preprečevanje VTE. V prispevku so po prikazu obstoječe literature prikazana stališča, ki jih je oblikovala delovna skupina s Kliničnega oddelka za nevrokirurgijo in Kliničnega oddelka za žilne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
Izhodišče: Primerjati kirurško obravnavo bolnikov z malformacijo Chiari I (CM-I) pri nas in po svetu ter ugotoviti primerljivost uspeha pri uporabi različnih kirurških tehnik.
Metode: Opravili smo ...retrospektivno analizo 10 bolnikov, ki so bili operirani zaradi CM-I v UKC Maribor, Kirurška klinika, Oddelek za nevrokirurgijo v obdobju od januarja 2010 do maja 2016. Podatke o bolnikih smo zbrali v tabele in opravili deskriptivno statistično analizo vzorca. Pregledali smo literaturo v angleščini v podatkovnih bazah PubMed in Ovid na temo kirurškega zdravljenja CM-I. Rezultate raziskav smo primerjali s svojimi ugotovitvami.
Rezultati: V obdobju od januarja 2010 do maja 2016 smo operirali 10 bolnikov: 8 žensk in 2 moška v starosti 11–57 let. Simptomi pred operacijo so trajali od 1 meseca do 29 let. Glavoboli so bili prisotni pri 8 bolnikih, bolečina v vratu je bila prisotna pri 4 bolnikih, vrtoglavica pri 2 bolnikih, mravljinčenje v rokah pa pri enem bolniku. Znaki pred operacijo pa so trajali od 1 leta do 29 let. Pri 2 bolnikih je bila prisotna spastična tetrapareza, pri 2 bolnikih motnja senzibilitete in pri 1 bolniku tremor rok. Pridruženo hidromielijo je imelo 5 bolnikov. Skoliozo sta imeli 2 bolnici. Pri vseh 10 bolnikih smo se odločili za kirurško obravnavo. V skupini 10 bolnikov, ki smo jih obravnavali, ni nihče umrl. Pri 2 bolnikih smo zaznali tekočinsko kolekcijo likvorja v podkožju, pri 1 bolniku tudi povišano telesno temperaturo in oteklino, izcedek iz rane pa pri 2 bolnikih. Bolnike smo sledili od 6 mesecev do 6 let. Vsi bolniki so navajali izboljšanje simptomov po operaciji.
Zaključek: Rezultati naše raziskave so primerljivi z rezultati podobnih raziskav v literaturi. Ob tem pa moramo opomniti, da je bilo število bolnikov, vključenih v našo študijo, sorazmerno majhno. Razvidno je, da nikjer ni natančno določeno, kdaj se je treba odločiti za določen tip operacije, prav tako je v literaturi prisotna velika raznolikost v izidih po operaciji. Kirurško obravnavo je treba za vsakega bolnika individualizirati.