Odločitev o izvajanju ali opustitvi postopkov, s katerimi vzdržujemo ali podaljšujemo življenje, je vedno težka. Številne razprave, smernice, priporočila etičnih odborov oz. komisij so do neke mere ...opora ali moralni kompas, vendar pa zdravnik na koncu vedno ostane razpet med stroko, bolnikom, vestjo in svojci. Priporočila, ki veljajo za kritično bolne, pogosto težko prenesemo v okvir terminalno bolnih. Večinoma vključujejo bolj agresivne ali »herojske« postopke, npr. umetno ventilacijo ali hemodinamsko podporo. S hidracijo in umetno prehrano skušamo zadovoljiti predvsem dve osnovni življenjski potrebi, žejo in lakoto. In v tej luči ju večinoma obravnavamo bolj kot postopka za lajšanje trpljenja, ne pa kot postopka za vzdrževanje življenja.
Delirij je definiran kot spremenjena stopnja zavesti in pozornosti. Vključuje širok razpon simptomov, od čezmerne zaspanosti do agitiranega haluciniranja. Čeprav gre za učinke več dejavnikov na isti ...sistem (živčevje), bi težko govorili le o enem kliničnem stanju. Delirij se pojavi pri skoraj vseh bolnikih v terminalni fazi in je pogosto spregledan. Napačno razlaganje (zamenjevanje za bolečino) in zdravljenje bolnikovih simptomov ga lahko še poslabšata (predoziranje zdravil). Vzroki so številni in največkrat prepleteni. Diferencialna diagnoza pogosto terja dodaten napor za razločevanje med podobnimi stanji. Zdravljenje vključuje nefarmakološke in farmakološke ukrepe, s kateri želimo bolnika znova orientirati, če je to smiselno, predvsem pa ublažiti prestrašenost in stisko, izboljšati spanje, v skrajnem primeru pa ga uspavati.
