Čeprav segajo začetki dramskega pisanja že k prvim slovenskim pisateljicam, Luizi Pesjak in Zofki Kveder, so bile dramatičarke v slovenski literarni zgodovini redke. Po letu 2000 je opaziti skokovit ...prodor dramatičark, njihova pisava pa nastaja in se razvija v tesni povezanosti s praktičnim gledališkim delom. Analiza 37 dramskih besedil 15 avtoric je pokazala, da sodobne slovenske dramatičarke tematizirajo položaj žensk v družini in družbi kot tudi anomalije sodobne družbe in globalne probleme današnje civilizacije. V dramah je prisotna zavest o krizi dramske forme, dramatičarke problematizirajo status drame in raziskujejo nekonvencionalne oblike dramske pisave.
Prispevek izhaja iz misli Patricea Pavisa, da so dramska besedila vedno samo sled določene uprizoritvene prakse, prav zato jih je potrebno brati tako, da si predstavljamo, kako so jih med nastajanjem ...oblikovale omejitve igre in uprizoritve. V zgodovini drame je imelo pomembno mesto pravilo o enotnosti kraja, časa in dejanja, ki je upoštevalo tako sprejemnikove zmožnosti kot nemožnost hitrih menjav prizorišč in časovnih preskokov. Danes medijska tehnologija omogoča vnosom mediatiziranega, posredovanega v živo uprizoritev gledališča, kar je močno razširilo razumevanje prostora in časa ter vplivalo tudi na pisanje dramskih besedil. Navedene procese bomo prikazali na primerih iz sodobne slovenske dramatike in gledališča (Dušan Jovanović: Razodetja, Simona Semenič: tisočdevetstoenainosemdeset, Neda R. Bric: Eda: Zgodba bratov Rusjan, Andrej E. Skubic: Pavla nad prepadom).
Prispevek raziskuje, na kakšen način lahko "multidisciplinarne" metodologije raziskujejo besedilnost v sodobnem mediatiziranem svetu in kako lahko preučujejo vezi med teksti in mediji, ki so (tako ...kot tiste v rizomu) heterogene, raznovrstne (Deleuze Guattari). Obravnava Butnskalo Marka Derganca in Emila Filipčiča, Slovensko narodno gledališče Janeza Janše, zgodbo o nekem slastnem truplu ter 5fantkov.si Simone Semenič.
Članek analizira učinke sodobne dramatike, ki temeljijo na analizi posebnega delovanja človeškega telesa na nevrobiološki ravni. Najprej pojem utelešene vednosti razlikujemo od pojma refleksivne ...vednosti, nakar analizo nevrobioloških mehanizmov, ki utemeljujejo utelešeno vednost, povežemo z Damasievim razumevanjem čustev in občutkov ter njihove evolucijske zveze s pravili vedenja bitij v skupnostih. Končno ugotavljamo, kakšni so možni učinki utelešene vednosti v sodobni dramatiki na prejemnika dramskega sporočila. Teoretsko analizo utemeljimo tudi skozi študijo primera, in sicer drame 24ur Simone Semenič.
Ne glede na izrocila, obravnavana doslej, se je izraz »politicno gledalisce« kot promocijska oznaka nove spektakelske prakse, ki je z uprizarjanjem politicnih tem posegala v ideologijo obstojecega ...politicnega reda, razsiril po Sloveniji in Jugoslaviji v osemdesetih letih dvajsetega stoletja (Erjavec 2009). Z odprto dramsko formo, skupinsko igro, vecjezicno montazo dokumentov, pricevanj in literarne fikcije ter z navezavo na avantgardno celostno umetnino si je politicno gledalisce osemdesetih let prizadevalo s pretrgati z gledaliskimi konvencijami »socialisticne burzoazije« in prestopiti meje estetskega formalizma, znacilnega za »socialisticni modernizem« (suvakovic 2001: 22-26). Kljub temu pa drzi Erjavceva ugotovitev, da ti poskusi sodijo v tip postavantgardne umetnosti, znacilen tudi za socialisticni »drugi svet«: absorbirali so »vse znacilnosti klasicnih avantgard in neoavantgard razen usmerjenosti v prihodnost«, in to jim daje pecat postmodernizma (erJaVec 2009: 60). Kratkotrajni razmah omenjenega trenda, opazen tudi zunaj meja Jugoslavije, je bil spodbujen s casovnim sovpadom kriz na umetnostnem in politicnem polju. V umetnosti je kazalo, da so se neoavantgardna iskanja izcrpala skupaj s svojim osvoboditveno-utopicnim izvidnistvom po prihodnosti, zato so se pod deznikom »postmodernizma« tudi uprizoritvene panoge pri retrogradnih ideolosko-citatnih tavanjih po zgodovini pridruzile knjizevnosti, glasbi in likovni umetnosti. Na podrocju politike pa je po smrti voditelja Josipa Broza Tita - s svojo karizmaticno, avtoritarno vladavino je vsa povojna desetletja simbolno in dejansko vzdrzeval kohezijo sistema - nastopilo obdobje, v katerem je enostrankarska federacija s svojim samoupravnim socializmom vred zasla v hude pretrese in nazadnje se v vojne, zato je postala druzbeno relevantna tudi ume - tniska refleksija zgodovinskih temeljev, obstoja in moznosti sistema, ki se je znasel v krizi.3 Izraz »politicno gledalisce«, ki so ga v desetletju pred vojnami na ozemljih razpadle federacije uporabljali gledaliski oglasevalci, kritiki, prireditelji festivalov in teatrologi, se je nanasal predvsem na odmevne in dobro obiskane projekte reziserjev Dusana Jovanovica, Ljubise Ristica, Ljubise Georgievskega, Janeza Pipana in drugih, ki so se z zgodovinsko retrospektivo ter aluzijami na sedanjost in prihodnost lotevali vprasljive narativne identitete jugoslovanskega socializma. Troha navaja Jovanovicev spomin, da je bila tedaj »politicna drama najbolj komercialna vrsta odrske umetnosti« (troha 2010: 510). Pred pragom jugoslovanske krize so gledaliscniki, ki so v imenu avtenticnega revolucionarnega etosa nasprotovali komunisticni nomenklaturi, socialisticno dokso skusali prilagoditi potrebam in idealom porajajoce se civilne druzbe, v kateri so se ze kaoticno mesale emancipacijske in retrogradne teznje. Sodelovanje umetnikov iz razlicnih institucionalnih gledalisc, mednarodni projekti, kakrsen je bil KPGT (Kazaliste Pozoriste Gledalisce Teatar), ali festivali, kakrsen je bil subotiski Shakespeare-fest, naj bi pod konceptualnim okriljem politicnega gledalisca v Jugoslavijo, cedalje bolj razklano zaradi sovinisticnih in unitaristicnih tezenj, vnesli protistrup znotrajdrzavne umetniske internacionale, ki naj bi restavrirala pretrgane druzbene vezi, obenem pa dosezke tovrstnega gledalisca promovirala po svetu. Politicno gledalisce je do svojega pojma prislo v poznih dvajsetih letih dvajsetega stoletja, z modernisticnimi uprizoritvami Erwina Piscatorja (v berlinskih Volksbühne in Piscator-Bühne) in njegovo programsko knjigo Das politische Theater, natisnjeno leta 1929 (Piscator 1963; melchinger 2000: 415-16). Erwin Piscator v njej ne ponudi sklenjene teorije politicnega gledalisca, pac pa prek refleksij o lastnih gledaliskih iskanjih in dosezkih, ki jih montazno sopostavlja ob citate iz programskih listov, kritik in casopisnih clankov o njegovem delu, vendarle dovolj dolocno pokaze, kako razume novi gledaliski tok oziroma nasploh »nov pojem umetnosti: aktiven, bojevit, politicen« (PiScator 1963: 33). Kljucno za tok politicnega gledalisca, katerega zacetke prepoznava ze v naturalizmu s konca devetnajstega stoletja, je za Piscatorja akcijsko zaveznistvo med umetnisko in politicno avantgardo, to je med moderniziranim gledaliscem in proletariatom (prav tam: 41). V taksno zaveznistvo je po koncu prve svetovne vojne s svojim Proletarskim gledaliscem stopil tudi sam. Z drugimi besedami, gre mu za iskanje skupne poti umetnosti in politike, tj. za sinergijo med »eksperimentom« z gledaliskimi formami in njihovo politicno uporabo. Skupni cilj je izbojevati potrebni »druzbeni preobrat« (prav tam: 33, 129, 227, 238). Eksperimentalno, s sodobno odrsko tehniko, filmom in gledalisko arhitekturo podprto ustvarjanje novega spektakelskega jezika, ki prebija mescansko samozadostnost in omejenost umetnosti na zasebno sfero, Piscator poveze s politicnim prizadevanjem, da bi gledalisce z nagovarjanjem mnozic postalo vzgojno-izobrazevalno sredstvo, medij za kriticno osvescanje obcinstva o problemih sodobne stvarnosti (»Znanje - spoznanje - opredeljevanje«; Kenntnis - Erkenntnis - Bekenntnis; prav tam: 7). Gledalisce mora po njegovem postati tudi ustanova, ki opolnomoci proletariat za producenta in ne le konzumenta kulture.1 Znacilen primer njegovega politicnega gledalisca, ki je izoblikoval tudi enega od prototipov za postdramske forme slovenskega politicnega gledalisca (tako v dobi socializma kot v casu neoliberalnega kapitalizma), je Revue Roter Rummel, uprizorjena v predvolilno podporo Komunisticni partiji Nemcije leta 1924. Po Piscatorjevih besedah agitacijska »forma revije« sovpada »z razpadom mescanskih dramskih oblik« in »brez zadrzkov uporablja vse moznosti: glasbo, sanson, akrobatiko, hitro risanje, sport, projekcije, film, statistiko, igralske prizore, nagovore« (prav tam: 65).
Po mnenju Elinor Fuchs je glavna značilnost postmodernega gledališča in potemtakem osnovni razlog za zaton dramskega besedila kot najpomembnejše prvine klasičnega gledališča smrt dramskega značaja. ...Medtem ko tradicionalni hegeljanski pogled na dramo temelji na enotnem fiktivnem subjektu, piše Fuchs, pa tako moderno kot postmoderno gledališče tak subjekt destabilizirata in sprevračata do te mere, da ga ne moremo več obravnavati kot celoto. A podobno kot Lehmannova ima tudi njena teorija vsaj eno opazno metodološko pomanjkljivost: skoraj popolnoma prezre komedijo. Fuchs se v svoji razčlembi izogne precejšnjemu deležu repertoarja institucionalnih pa tudi alternativnih in eksperimentalnih gledališč.Pričujoča razprava poskuša odpraviti to pomanjkljivost in ugotoviti, ali značaj izgine tudi iz postdramske komedije in ne le iz postdramske resne dramatike. Pri tem se osredotoča na tri podzvrsti postmoderne komedije, ki odstopajo od tradicionalnega pripovednega vzorca in na prvi pogled potrjujejo interpretacije Elinor Fuchs: na skeč komedijo, standup komedijo in improvizacijsko komedijo. Prvi del prispevka se posveča analizi nekaj značilnih prizorov iz skeč komedije Onkraj obrobja (Beyond the Fringe), standup rutin Georgea Carlina in improgledališča Drugo mesto (The Second City). Drugi del ponuja protiargument ter možno dopolnilo k njenim hipotezam.
Razprava z naslovom »Tesnobnost samodefiniranja in znamenja krize« bo obravnavala nekatera vprašanja, ki bistveno določajo sodobno razmišljanje o evropski drami in gledališču. Tako bo na primer ideja ...fragmentarne dramatike obravnavana v povezavi s prvim primerom takšnega pisanja, z Aristofanovimi komedijami. Temeljno vprašanje, ki si ga zastavljamo, je naslednje: glede na katero idejo »celote« je določeno dramsko delo fragmentarno in po kakšni logiki so ti fragmenti povezani v to celoto? Drug pomemben vidik se nanaša na prepričanje, da živimo v posebnem zgodovinskem trenutku in da je performativnost razlikovalna značilnost našega časa. Zdi se, da ta predpostavka spregleda dolgoletno tradicijo, ki sega vse do Platona in je jezik obravnavala kot dejanje samo po sebi.
V prispevku se bomo posvetili eni najaktivnejših in najuspešnejših ustvarjalk v sodobnem slovenskem gledališkem prostoru, dramatičarki Simoni Semenič, in enemu njenih teoretično in vsebinsko ...najzanimivejših besedil zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štiriindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z.i. znašli v oblačku tobačnega dima (2010). Ugotavljali bomo, kako besedilo vpliva na gledalca/bralca, ki ga avtorica ves čas neposredno nagovarja skozi lik pripovedovalca, na podlagi analize forme in vsebine izbranega besedila pa bomo ocenili, koliko ga lahko uvrstimo med ne več dramske gledališke tekste (Poschmann), v okvir (spet) dramskega gledališkega teksta (»dramatisches Drama« – Haas) in na področje postdramskega (Lehmann) ali postpostdramskega (Angel-Perez) gledališča. Namen prispevka je torej analizirati (ne več ali spet?) dramsko formo gostije ter specifike avtoričinega stila pisanja in grajenja besedila, po drugi strani pa razložiti metode, s katerimi poudarja etično in moralno odgovornost vpletenih (predvsem bralcev/gledalcev) v dogajanje.
Članek podaja pregled uprizoritev na slovenskih odrih, v katerih so bile uporabljene vonjave kot sredstvo za stimuliranje gledalčevih čutil in vzbujanje transformacijskih učinkov. S tega vidika ...gledališka kultura na Slovenskem še ni bila raziskana. Avtorica pokaže, da so bile vonjave sredstvo za senzorične zaznave predvsem v eksperimentalnih gledaliških praksah že od sedemdesetih let 20. stoletja (kot enega prvih primerov izpostavi uprizoritev v režiji Tomaža Kralja Cimetova vrata ladje norcev in druge spremembe v Eksperimentalnem gledališču Glej leta 1975). Zanimanje za olfaktorne raziskave se je med gledališčniki okrepilo v devetdesetih letih 20. stoletja. Vonj je bil uporabljen kot element za uresničevanje estetike realnega v postdramskem gledališču in za vzbujanje potopitvenega učinka pri gledalcih. To vlogo imajo vonjave tudi v gledališču 21. stoletja. Poetiko vonjev je začela načrtno in kontinuirano razvijati Barbara Pia Jenič v gledališču Senzorium, ki ga je leta 2001 ustanovila skupaj z Gabrielom Hernándezom. Pri ustvarjanju senzorialnih dogodkov še danes izhaja iz metodologije Enriqueja Vargasa, s katero se je kot igralka in oblikovalka vonjev seznanila v njegovi skupini Theatro de los Sentidos, v gledališču Senzorium pa jo je avtorsko nadgrajevala. Kot oblikovalka vonjev je sodelovala tudi z drugimi slovenskimi gledališči, med drugim pri operatoriju Milka Lazarja Deseta hči (po libretu Svetlane Makarovič in v režiji Rocca) v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana leta 2015.
