The paper deals with travelogues written by women from the Slovene lands in the late 19th and the early 20th centuries. The primary focus is on the travelogues of Luiza Pesjak, Marica Strnad, Marica ...Gregorič Stepančič, Marija Kmet, and Alma Karlin. Women's travel has a special cultural status. Three aspects are considered in the article: genre peculiarities of the texts (purposes of travel, categories "one's own/other/foreign"), gender and national issues and the interconnection of them, as this this period when the struggle for the emancipation of women begins as well as the national identity actively takes shape.
V nasprotju s prevladujočimi pripovednimi žanri potopisne književnosti predstavljajo njeno lirsko vrsto pesmi s popotniško motiviko, ki sta jih tako Josip Stritar kot Anton Aškerc po trikrat povezala ...v lirske cikle. Ker sta prizaporedju upoštevala kronotop potovanja, sta tako oblikovala nedominantno narativno strukturo sintagmatskega cikla, s tem pa tudi implicitno zgodbo o potovanju oziroma lirski ciklični potopis, varianto v 19. stoletju na Slovenskem zelo popularnega potopisja. Vendar sta uresničevala različni težnji: Stritar je s temi cikli liriziral v izhodišču pripovedno zvrsti! potopisa, Aškerc pa je z njimi liriko približal dominantnim pripovednim zvrstem v realizmu.
Zadnji dve stoletji Združene države Amerike vzbujajo zanimanje s svojo prisotnostjo in drugačnostjo v svetu. Mnogi slovenski popotniki so jo obiskali in o njej poročali preko knjig, med njimi tudi ...Božidar Jakac s knjigo Odmevi rdeče zemlje, ki jo je po njegovih pismih priredil pesnik in prijatelj Miran Jarc. Delo je izšlo leta 1932. Uvrščamo jo v krog potopisnih knjižnih del, ki so izšla na slovenskem trgu v 20. in 30. letih dvajsetega stoletja, to je tik pred, med in po svetovni gospodarski krizi. Tu naj omenim le dela politika in publicista Antona Kristana V Ameriko in po Ameriki (1928), prevajalca in publicista Antona Brežnika V senci nebotičnikov (1930) in elektrotehnika in šahista Milana Vidmarja Med Evropo in Ameriko (1937). Božidar Jakac jeZdružene države prepotoval od pomladi 1929 do poletja 1931. Kot umetnik jih je doživljal in zavzemal poglede nanje skozi oči umetnika, slikarja, fotografa in filmskega snemalca. Ne nazadnje tudi kot zapisovalca, kjer je na emotivnost doživljanja in pisnega izpovedovanja vplival tudi Miran Jarc. Vendar so trditve o Ameriki, njenih ljudeh, naravi, umetnosti, priseljencih, družbenem in političnemu redu in še kaj le Jakčevi. Gre za subjektive poglede, marsikdaj stereotipne, sprejemajoče in mnogokrat skoraj v isti sapi odklanjajoče novosti, drugačnosti, tempo življenja, tamkajšnjo civilizacijo, dosežke ipd. Zato nas ne čudi, da je nanje reagiral Louis Adamič, v polemiko pa posegel Josip Vidmar (v reviji Sodobnost 1933). Najbolj prepričljiv je Jakac s svojim ameriškim slikarskim opusom, čeprav je doma doživel tudi bolj ali manj neprijazne/odklanjajoče kritike (Karel Dobida, Rajko Ložar, France Stelè, Fran Šijanec itd.) Vendar je njegova ljubljanska razstava v Jakopičevem salonu (1931) odmevala med obiskovalci in prodal je polovico razstavljenih pastelov, risb, portretov, grafik... Jakčeva razmišljanja v knjigi so raznovrstna. V razpravi so izpostavljena naslednja področja: stik z Novim svetom, Združene države in Američani, primerjava človeka s strojem in ameriško slikarstvo, film in narava. Navdušila sta ga je zlasti narava in Hollywood. Z veliko mero čustvenosti in razočaranosti razmišlja o Slovencih v ZDA, ki bodo izginili v ameriškem talilnem loncu, kar avtor omenja le bežno, saj je to tematiko predstavil v Melikovem zborniku 2001. Ob vsaki priložnosti rad Jakac izpostavi rodno domovino v primerjavi z ameriškim svetom. V knjigo objaljai tudi 192 pastelov, risb, skic ipd. Skratka, Jakac je nihal med navdušenjem in malodušjem ter skepso glede Amerike, njihovega načina življenja in njene bodočnosti. Črno-belo gledanje je prisotno, mnogokrat pride v protislovje s samim seboj, ker nekaj, kar obsoja ob prihodu hvali ob odhodu, npr. New York. Nebotočniki kot simbol ameriške mogočnosti so mu hkrati nekaj čudovitega (na ohranjenih Jakčevih filmih jih velikokrat vidimo) in obenem obremenjujočega, kot da hočejo streti množico pešcev pod sabo. Razprava temelji na knjigi in odzivnosti nanjo v časopisju, delno v primerljivosti z sočasnimi omenjenimi knjižnimi deli in tam objavljenimi pogledi. Vpogleda v osebno Jakčevo arhivsko gradivo za ta čas, zlasti v njegova pisma, ki so bila podlaga za knjigo, mi dediči, žal, niso dovolili. Neobdelano je tudi gradivo o njegovem prvem obisku ZDA (drugo je bilo v letu 1958/59), saj je bil prisoten v mnogih intelektualnih krogih, veliko je portretiral Američane iz javnega življenja, imel stike z vidnimi slovenskimi izseljenskimi organizacijami in posamezniki, sodeloval na razstavah ipd. Čeprav naj bi Jakčev slikarski opus ameriškega obdobja pomenil korak nazaj, pa knjiga pomeni velik korak naprej v potopisni literaturi, saj je v primerjavi z ostalimi potopisci o Ameriki le-to doživljal zelo osebno, čeprav po mnenju mnogih pomanjkljivo – kdo pa jo je sploh v popolnost in ali je to sploh mogoče?Ohranjene slike, fotografije in filmi (zadnji so edino v celoti dostopni javnosti, saj jih hrani Arhiv Republike Slovenije) pa nam primerjalno omogočajo razumevanje njegovega doživljanja, ne glede na to, ali sprejemamo ali odklanjamo njegove poglede.
