Članek izhaja iz širšega raziskovalnega konteksta, osredotočenega na bangladeško skupnost v lokalnem, visokoindustrializiranem okolju na severovzhodu Italije. Raziskovalno delo vključuje daljša ...obdobja opazovanja z udeležbo in etnografske raziskovalne prakse tako v Italiji kot v Bangladešu, pri čemer je bilo izvedenih štiriinsedemdeset poglobljenih intervjujev z Bangladeškimi imigranti v Italiji in z njihovimi družinami v Bangladešu. Nekateri intervjuji so bili izvedeni tudi z izbranimi relevantnimi pričami in drugimi deležniki.Fokus raziskave se tako nagiba k dejavnikom (objektivnim in subjektivnim ter strukturnim in individualnim), ki oblikujejo segment bangladeške diaspore, usmerjen k sredozemski Evropi, natančneje, Italiji. Po drugi strani pa je fokus usmerjen k izkušnjam migrantov – večinoma neporočenih moških – in učinkom, ki jih ima migracija na njihove družbene in biografske trajektorije. Prispevek najprej oriše zgodovinski razvoj izvora respondentov in izpostavi strukturne determinante, nato pa pokaže, kako je lahko migracija izkušena in percipirana kot: družinska strategija soočanja s kriznimi situacijami; ključ do dosega individualne in kolektivne družbene mobilnosti (navzgor); zagotavljanje boljših življenjskih pogojev; pobeg pred politično represijo; način izboljšanja položaja na trgu poroke; pot v moško odraslost.
Vsezivljenjsko ucenje je ze nekaj casa aktualna tema- pri nas, v preostali Evropi in tudi drugje po svetu. UCiti se zacnemo takoj po rojstvu. Hodimo v solo, si pridobimo poklic in ga zacnemo ...opravljati. Na tej tocki, bi nekoc lahko rekli, se lahko nehamo uCiti. Nekoc smo poklic, ki smo si ga pridobili, celo zivljenje opravljali na enak naCin. Danes ni vee taka. Znanje hitro zastareva in ce zelimo ostati konkurencni na trgu dela, moramo svoje znanje ves cas obnavljati in dopolnjevati. Podatkov o tem, koliko smo se ljudje v svoji aktivni dobi se pripravljeni uCiti, je zelo malo. Nekaj odgovorov je dala Anketa o funkcionalni nepismenosti v 90. letih, ena prvih mednarodnih raziskav o temje Ad hoc modulo vsezivljenjskem ucenju. Koliko smo se pripravljeni uCiti za potrebe dela, ki ga opravljamo? Koliko za svojo lastno osebnostno rast? Smo za to znanje pripravljeni tudi placati ali se ucimo le, ce nam to placa kdo drug? Smo se pripravljeni uCiti med prostim casom ali samo med delovnim casom? Kako nasi delodajalci cenijo znanje, koliko so zan} pripravljeni placati in koliko delovnih ur v ta namen zrtvovati? Nas vedno bolj pereca brezposelnost vzpodbuja k ucenju? In koncno- zakaj se ze taka zgodaj nismo vee pripravljeni uciti?
PDF
