Članek predstavlja podobo Madona gospe Souvan, ki jo je Ivana Kobilca naslikala za zasebno naročnico. Sliko, o kateri si je slikarka natančno dopisovala s svojo družino, časovno umesti v prve ...mesece leta 1900. Članek obravnava Kobilčin način ustvarjanja slike, stik s konkretnimi naročniki – Uršulo Souvan in njeno družino – in slikarkine zadržke ob potencialnem razstavljanju slike na drugi razstavi Slovenskega umetniškega društva v Ljubljani leta 1902. Obravnava slike Madona gospe Souvan, ki sicer ni pomembnejše Kobilčino delo, nam pomaga bolje razumeti slikarkin odnos do naročnikov in do razstavljanja v domači Ljubljani.
Vizitacijski zapisniki ljubljanskega škofa Otona Friderika Buchheima (1641–1664) razkrivajo pravilo za dispozicijo svetniških figur na oltarnih nastavkih. Medtem ko titularnemu svetniku pripada ...osrednje mesto v nastavku, se spremljevalci razvrščajo v parih (v vsaki etaži posebej) tako, da stoji višje rangirani na odličnejši evangeljski, nižje rangirani pa na subordinirani listni strani. Pri tem ne gre za individualno odločitev o prednosti enega pred drugim, temveč za splošno uveljavljeno hierarhično lestvico, kot se je skozi čas izoblikovala v litanijah vseh svetnikov pa tudi v himnah oficija za praznik vseh svetih in je po Buchheimovih besedah »v skladu s splošnim čutenjem katoliške Cerkve«. Naša cerkvena umetnost kaže, da hierarhični princip postavitve oltarnih figur v gotiki še ni bil dosledno izoblikovan, odločneje pa se je uveljavil s pozno renesanso in barokom – kar sovpada s časom poenotenja litanij vseh svetnikov za vso katoliško Cerkev –, pozneje pa se je spet začel rahljati, čeprav je obveljal še tja v 20. stoletje.
Po ljudskem izročilu naj bi prva cerkev v čast Materi Božji bila zgrajena že v 13. stoletju. Zagotovo je troladijska gotska cerkev stala tukaj koncem 14. stoletja. Zgradili so jo celjski grofje v ...čast “Naši ljubi Gospe”. Grof Friderik II Celjski je tu leta 1442 ustanovil prvo kaplanijo s stalnim duhovnikom. Sedanjo baročno obliko je Petrovška cerkev dobila v drugi četrtini 18. stoletja po zaslugi baronov Miglio, lastnikov graščine Novo Celje, zlasti barona Franca Miglia. Takrat so jo tudi podaljšali proti zahodu, da bi mogla ob Marijinih praznikih sprejeti večje število romarjev. Obe stranski ladji so takrat prezidali v osem stranskih kapel in v šestih so postavili stranske oltarje.Posebna pozornost te cerkve pa velja glavnemu oltarju z milostnim kipom Petrovške Matere božje. Oltar je delo baročnega štajerskega kiparja Vida Königerja iz leta 1760. Njegovi so tudi trije kamniti kipi imenovani „Petrovški križi“ zunaj cerkve.Marijin milostni kip na glavnem oltarju je delo neznanega umetnika in predstavlja v skoraj naravni velikosti smehljajočo se, kronano Marijo z detetom Jezusom v levici in žezlom v desnici.Z Marijo na glavnem oltarju je povezana tudi legenda: Baron Franc Miglio, velik marijin častilec je Mariji dal dragocen prstan v znamenje svoje zaobljube, da se ne bo nikoli poročil, potem pa si je premislil. Potem pa se je zaljubil v turkinjo Agato in je hotel Mariji vzeti prstan nazaj, Marija pa je prst skrčila v dokaz, da naj baron ostane zvest svoji zaobljubi. Baron je nato izpolnil svojo zaobljubo tako, da je ostal neporočen. Umrl je leta 1752 kot zadnji član svoje družine in je pokopan v grobnici, ki se nahaja v prezbiteriju pod daritvenim oltarjem. Njegov nagrobni spomenik pa je na desni steni prezbiterija.V grobnici je pokopana tudi prva slovenska pesnica Fanny Hausmann. Marijino svetišče in župnijo Petrovče od leta 1965 oskrbujejo in upravljajo slovenski dominikanci, ki imajo v Petrovčah in v Žalcu svojo redovno hišo. Gotovo pa je največja čast za petrovško Marijino svetišče to, da ga je leta 1984 papež Janez Pavel II. povišal v baziliko.Petrovška bazilika je od ustanovitve nove celjske škofije osrednja romarska božja pot. Romarski shodi so na Marijine praznike, velikonočni in binkoštni ponedeljek, glavna pa sta za veliki in mali šmaren.Povzeto po: http://zupnija-petrovce.rkc.si/bazilika-matere-bozje-v-petrovcah/Razglednico hrani Osrednja knjižnica Celje.
PDF