Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Extended description:
Posnetki: pridelek hmelja, suh hmelj, panorama Savinjske doline, panorama Žalec, hmeljišča, osrednje ...skladišče, zunanjost Hmeljarski dom Trnava, tabla Kmetijska zadruga Savinjska dolina, Žalec uprava, Kmetijski kombinat Žalec, Uprava, ZKJ, Občinski komite ZKS Žalec, SZDL OO Žalec.
Hmelj, sprehod s kamero med vrstami, listi in plodovi - storžki, kobule, hmeljevke, zunanjost železniške postaje Žalec, ljudje na postaji, pripelje parna lokomotiva, odpravnik vlakov, prihod delovne sile, obiralcev s košarami, prevoz na delo s konjsko vprego na lojtrskem vozu, delavke s koli za ovijanje hmeljeve trte in križi za naslanjanje hmeljevk hodijo peš.
Obiranje hmelja: štangar z mačkom izpuli hmeljevko, obiranje, spravljanje pridelka na voz, Ivan Kronovšek meri količino s 30 litrsko posodo, nadzornik Alojz Marovt iz Podvrha pri Braslovčah pri delu. Ženske in otroci pri obiranju, kosilo, vrček piva - Na zdravje!
Te dni so začeli v Savinjski dolini obirati »zeleno zlato« - hmelj, ki je domala že 100 let glavni poljski pridelek v Savinjski dolini. Barva je v naravi zares »zelena - zlato«! Tudi ime je v zvezi z zlatom. Savinjski »golding« je namreč v desetletjih prevzgojen potomec angleške hmeljske sorte, »GOLDING«, ki pa jo je glede na kakovost kot surovina za žlahtno pivovarstvo že visoko prekosil.
Kamor koli se postaviš v Savinjski dolini, v tem čudovitem naravnem biseru slovenske dežele in če popelješ oko po horizontu, boš moral priznati, da se je nebo krog in krog nekako naslonilo na vence in vence hribčkov in hribov, goric in gora, med obronke silnega Pohorja in valovito Dobrovlje ter sanjavo Čemšeniško planino in vabljivo Mrzlico... Skrita tako med naravne zidove - gore in hribe - varuje Savinjska dolina svojo »zeleno rožo« - med njeno rastjo pred premočnimi viharji in tudi pred prehudo vročino. Letošnja letina bo zaradi neugodnih vremenskih pogojev srednja.
Žalec je med najstarejšimi slovenskimi trgi. Skozenj so po »Jantarski poti« - s severa Evrope na jug, v Italijo - prevažali razno blago že stari Rimljani. Leta 1965 bo Žalec slavil 700-to obletnico kot trg. Kot trg je celo za več kot pol stoletja starejši od trga Celje. Čez dve leti pa mu želi (po merilu človeških naselij) postati enak, to je hoče postati tudi mesto... Nenehno rast mu zlasti pospešuje »zlata roža - hmelj«.
Ves razvoj v Savinjski dolini temelji na »zelenih temeljih - hmelju«. Osrednji MAGAZIN za suh hmelj, kakor da je zares zrasel iz hmeljnikov. Štirinajst nadstropij ima in je visok kot ljubljanski nebotičnik. V njem je prostora za 700 ton suhega hmelja. Tu ga preparirajo in pakirajo za dolgo pot čez ocean na vseh pet kontinentov sveta.
Slovenski kmetovalci so pred 80 leti pridelovali hmelj še skoraj v gredah. Pozneje v hmeljnikih s hmeljskimi drogovi. Zdaj so se združili. V skoraj sleherni vasi so si postavili »hmeljarske domove«. V Trnavi je eden najlepših. Že navzven zgovorno dokazuje, da je osredek hmeljarske vasi.
Vasi so se pred leti združile v enotno Kmetijsko zadrugo, »Savinjska dolino«. Institut za hmeljarsko, ki je dosegel že svetovno raven, ter Kmetijski kombinat že orjeta prve brazde v industrijsko - socialistično proizvodnjo hmelja na znanstveni osnovi. Ob hkratni veliki pomoči političnih in upravnih organov.
Od kdaj in od kod hmelj v Savinjski dolini? Stari Slovani so ga prinesli s sabo. Spoznali so ga od ljudi izza Kavkaza. Tam so ga uporabljali že 6000 let pred našim štetjem... Beseda »hmelj« je verjetno tatarska. Sicer so stari Slovani naučili hmeljarjenja Franke v 8. stoletju naše ere. Tisoč let pozneje so ga samostanski menihi prinesli v Slovenijo - najprej v Škofjo Loko leta 1156 - pozneje v Savinjsko dolino, ki so jo zadnjih sto let čedalje bolj na gosto prepletali hmeljniki... Ob cestah in kolnikih zakrivajo pogled na levo in desno... Po košatih hmeljevkah vise grozdi storžkov - kobul... v teh dneh so dozorele za bratev.
Hmeljnike z drogovi zamenjujejo čedalje hitrejši žični nasadi. Sivkasto-beli betonski stebri nosijo žična omrežja na velikih hmeljnikih.
V prvi polovici avgusta (to let prej, drugo morda kasneje) privre v Savinjsko dolino blizu 25.000 novih parov delovnih rok. Železniške postaje (Petrovče, Žalec, Šempeter in Polzela) so kot mravljišča... Vlak za vlakom prihaja... Obiralke vro iz vagonov.. S postaje... na cesto... kjer so jih pričakali naročniki, da jih odpeljejo domov... na lojstrskih vozeh, tudi s kamioni in celo z limuzinami... tu in tam prihajajo tudi peš.
Štirinajst dni, tudi več - dan za dnem - od prvega svita - od zore do mraka - se vrste po asfaltu, po blatnih cestah in kolovozih, kolone za kolonami obiralk, žena in otok s cajnami, to je košarami, s »križi« za naslanjanje na nje podrtih hmeljevk, s koli za ovijanje hmeljeve trte...
Vse hiti v hmeljnike... Mlad fant »štangar« z »mačkom«, to je z lesenim kolom z železnimi kremplji izruje hmeljevko, da pade naravnost obiralkam v naročje... Zlati storžki škrebljaje curljajo v košare.. Vreče se polnijo. Treba jih je odnesti k meri. V praksi prekaljen umen savinjski hmeljar, Ivan Kronovšek, je pri meri natančen. Ne ustraši se znoja... Kobulo za kobulo pregleda natančno, če je zares zrela in pravilno obrana...
Enako njegov rojak iz Podvrha pri Braslovčah, Alojz Marovt, ki vozi še staro a natančno knjigovodstvo svežega nabranega hmelja... Obiralke prihajajo k Marovtovim v Podvrh iz istega kraja že desetletja.
V žičnih hmeljarskih nasadih je trto treba spontano sneti iz omrežja, skrbno oviti okoli kola, da iz rok obiralk dežuje hmelj v košare, vreče, hmeljarjeve koše...
Za odhod iz hmeljišč domov, na zajtrk, ali na kosilo, med obiranjem sploh ni časa... Vse pripeljejo obiralkam do hmeljnikov.. Sleherni obiralec prejme, kolikor le želi, kajti ob bratvi za hrano niso odmerili porcij.
Od prvih del v hmeljnikih spomladi do zrelega storžka v teh dneh je dolga povest. Skrb in trud pa še večletne izkušnje! Edino plačilo je pravilno vzgojen, obran in posušen hmelj, ki z znamko »SAVINJSKI GOLDING« odhaja v Ameriko, Afriko, Azijo in Avstralijo, tja, kjer le proizvajajo žlahtno pivo.
Hmelj je resda moč uporabiti tudi v zdravilstvu, v tekstilni industriji celo v industriji dišav, vendar je njegova poglavitna pot le v pivovarne, zakaj hmelj daje pivu poseben prijeten okus vonj in opoj.- Information:- 'Savinje Golding' is ripe: the arrival of seasonal workers and the harvesting of hops.- Original language summary:
»Savinjski golding« je zrel: prihod sezonskih delavk in obiranje hmelja.- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Extended description:
Ob prehodu iz vročega poletja v deževno jesen so se voljno odprla tla v naših gozdovih. Na Gorjancih, na ...Pohorju, na Pokljuki, v hribovskem in ravninskem smrečju pa v hrastju in bukovju je zemlja z nenavadno silovitostjo vrgla iz sebe velike količine rastlinskega mesa, ki mu pravimo gobe.
Kadri, ki jih gledamo, so bili posneti na Pokljuki. V poslednjih nedeljah, pa tudi v dneh dopustov, vdira domala na tisoče ljudi v to zakladnico jurčkov. Odnašajo iz nje tone in tone zdravih pšeničnih gobanov, da bi jih vložili v kis, ali jih pojedli sveže v brezštevilnih gastronomskih receptih.
Včasih je bilo nabiranje gob predvsem domena po-deželskih krajev, zlasti kmečkih otrok. Zdaj so se razmere spreobrnile tako, da je videti v gozdovih sredi gobje sezone skoraj več mestnih ljudi. Družine in družbe prihajajo z avtomobili po gozdnih cestah, puščajo potem fičke v senčnih zatišjih, ter nato s cekarji, mrežami in torbami v rokah začenjajo dolgotrajne pohode po mahovitih preprogah. To so izleti, da je kaj! V osvežujoči tišini gozda nabiralci doživljajo zares nepozabne lepote in radosti. In zanimivo je, kako ti naši mestni ljudje postajajo pravi gobji specialisti. Sleherni samotni iskalec vam ve kmalu povedati, kakšni gozdni tereni so pravi in na kakšnih tleh ni vredno iskati, kakšno vreme je za gobjo rast ugodno in kako to najkoristneje dopolnjujeta dež in sončna toplota, kako jurček preneha rasti, brž ko ga človek ugleda in ob katerih mesečevih menah bo žetev najobilnejša. In še nekaj je zanimivo: čeprav ljudje ob nabiranju spoznavajo različne vrste užitnih gob, ki morda jurčke po okusu visoko prekašajo, vendarle jemljejo zgolj jurčke. Nekakšno tradicionalno estetsko ocenjevanje jih vodi k trdovratnemu sklepu, da je jurček - in še zlasti ajdovček - edino pravi gobji kralj.
Modro ukrepajo tisti gobarji, ki jurčke sušijo. Vsem tem se obeta simpatična priloga k jedilniku za zimske čase. Tako bodo letos gobe, ta ne planirani proizvod, nadomestile v družbeni prehrani znatne količine drugih hranil.
Seveda, s sušenjem ni malo dela. Ta dokaj kočljiva skrb pada večinoma na ramena gospodinj. Če se vrste sončni dnevi, jurčkov ni težko posušiti. Teže je kajpak takrat, ko je treba iskati druge vire toplote. No, najkasneje v dveh ali treh dneh bo krhka gobja suhljad našla svoj prostor v vrečici ali škrniclju, ki ga bo družina hranila čim dlje od sleherne vlage.
Marsikje - to pa seveda spet velja zlasti za podeželska področja - nabirajo in suše gobe zgolj za prodajo. Dobra gobja sezona pomeni izdaten vir dohodka za marsikatero vas. To blago zbirajo kmetijske zadruge in ga potem prodajajo osrednjemu odkupnemu podjetju Gosad. Že leta nazaj izvozi to podjetje v tujino za nekaj sto tisoč dolarjev suhih gob in gozdnih zdravilnih zelišč.
Vsaka vrečica suhih gob, ki jo prinese naš človek v kmetijsko zadrugo v kmetijsko, pomeni tri, pet, deset dolarjev dragocenih deviz, ki jih bo lahko naša skupnost koristno obrnila. Te devize nam kanejo kot rosa iz neba, saj jih ustvarimo brez investicij, brez uporabe surovin in reprodukcijskega materiala. Ali bolje rečeno, glavna surovina za »gobarsko proizvodnjo« so sonce, zrak in dež, teh pa , kot vemo, ni treba niti uvažati, niti pridobivati v potu svojega obraza.
Ni dvoma, da bi morali te blagre, ki nam jih darujejo rodovitna tla naših gozdov še dokaj intenzivneje izkoriščati. Predvsem bi morali poživiti propagando za nabiranje in vložiti še večje napore v smotrno organizacijo odkupa. Letošnja imenitna gobja letina prav spontano opozarja na ti dve ugotovitvi.- Information:- Pokljuka: mushroom picking as an opportunity for extra income; a close-up of flap mushrooms (boletus), drying, buying-in at an agricultural cooperative in Škofja Loka.- Original language summary:
Pokljuka: nabiranje gob, priložnost za dodaten zaslužek; jurčki od blizu, sušenje, odkup suhih gob v kmetijski zadrugi v Škofji Loki.- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
