Po letu 1945 so izrazito marksisticne rekonstrukcije knjizevnosti v pomanjkanju socialisticno realisticnega koncepta v literaturi skovale terrain »antifasisticna literatura« ter v ze napisanih delih ...kot zgled izpostavljali zgolj to komponento. Iz danasnje Perspektive paje razvidno, da izrazanje protifasisticnih stalisc ni bila edina naloga poezije tega obdobja, temvec so pesniske zbirke prinasale resnicno, univerzalno pesnisko poslanstvo prav s svojo raznorodnostjo in celovitostjo. V svojem bistvu so bolj kot protifasisticno idejo obsegale izraz eksistencialnega nemira zaradi stanja druzbe in sveta ter prinasale raznovrstne analize ne le neuspeha ideje humanizma, temvec tudi cloveka kot posameznika. Hkrati pa so se pesniki zavzeli za odgovorno iskanje moznih izhodov iz vojnega prepada. V sinteticni podobi je to poslanstvo izpolnil ze Valentín Beniak s pesnitvijo Zofia (1944), se bolj poglobljeno pa se zrcali v zbirki Jána Smreka Studna (1945) z vitalisticnim izhodiscem. Tenkocutno zaznavo razclovecenja in nerazsodnosti cloveka v vojni je izpovedal tudi Emil Boleslav Lukác v zbirki Bábel in v pesnitvi Stlp hanby.9 S ponujenim krscanskim zgledom kot moznostjo za spravo sveta in cloveka je ponudil pravzaprav takrat ze skoraj (ideolosko) nemogoc izhod. Podobno so se resnosti stanja duba zavedali tudi pesniki katoliske moderne (Pavol Gasparovic-Hlbina, Ján Haranta in Janko Silan), ki so iskali zavetje pred raztrescenim svetom pri Bogu in v krscanski veri.10 Drugacno moznost resitve sveta in iskanja tolazbe je ponudil Ján Kostra z zbirko Presila smútku (1946). Zatekel se je k »veri v zakone naravnega delovanja«, ki pa ni vodila h »globljemu spoznanju cloveka« (Jozef Felix 1965: 95), ampak, nasprotno, h globokemu obcutku eksistencialnega nemira, ki je prehajal celo do eksistencialne melanholije. Ob omenjenih pesnikih so bill sicer tudi drugi podobni poskusi, predvsem mlajse generacije (npr. Milos Krno, Miro Procházka, delno se Ivan Teren), toda ti so se kmalu odvrnili od tenkocutnega iskanja kriticnega duhovnega polozaja in se zatekli k naivni veri v »boljso socialisticno prihodnost«. V starejsih (rezimsko korektnih) pregledih proznega ustvarjanja se podobno kot v poeziji pojavlja trditev, da se je v casu po drugi svetovni vojni vsa pozornost usmerila v obnovo kontinuitete socialisticnega realizma in njegovega zavzemanja vodilnega polozaja v literaturi, razmeroma veliko pestrost proze11 pa so oznacevali za skoraj preziveto. (P. Stevcek, S. Smatlàk) Glavno in edino smer v prozi naj bi potrjevala delà Fraña Kráfa (Stretnutnie, 1945), Petra Jilemnickega (Kronika, 1947), Dominika Tatarke (Farská republika, 1948) in Vladimírja Mináca (Smrf chodípo horách, 1948). Na prvi pogled se je zdelo, da je kljucni udarec lirizirani prozi tik po vojni zadal ze J. Felix,12 ki je pozival k »novemu realizmu« in »naravnost v sredisce zivljenja«, toda se bolj neizprosni so bilí v kasnejsih kritikah Daniel Okáli, Michal Chorváth in Andrej Mráz. Kljub narascajocim pritiskom na literaturo, so pisatelji se nekaj casa nadaljevali svojo umetnisko udejstvovanje po lastnih merilih in predstavah, saj je neodlocenost boja za politicno prevlado med letoma 1946 in 1948 se dopuscala vec razlicnih vrednostnih in politicnih usmeritev. Slovaska dramatika je v casu II. svet. vojne poleg satirienega spopadanja z oblastjo zacela s pomoejo filozofsko obarvane alegorije zaznavati ne le groznje s strani agresorskega fasizma, temvec tudi notranjo nepripravljenost za spoprijemanje z moznostjo katastrofe ter z etieno in svetovnonazorsko krizo (npr. Ivan Stodola, Július Bare - Ivan, Peter Karvas). Zaradi te nepripravljenosti tudi v povojnih letih v igrah prevladuje tematika iskanja poguma za druzbeno obvezujoce dejanje, v ospredje pa se je vse bolj postavljala problematika eksistencialnega nemira, ki je opazna predvsem v delih dveh avtorjev. Prvi, J. Bare - Ivan, je pripadnik starejse generaeije, ki mu uspe zacutiti nemir, povezan s kritienim stanjem duha, ki ga izpelje v svarilne vizije katastrofe. Notranjo tragieno razdvojenost cloveka med upanjem in dvomom, ki jo je ze prej uprizoril (Matka, 1943 in Neznámy, 1944), je se izostril v filozofski drami Dvaja (1945). Z alegorieno igro Veza (1947) pa je preigraval komunistiene obljube enakosti, bratstva in blaginje s prikazom cloveka, ki se ni zmozen otresti svojih predsodkov, zavisti in predvsem obeutka krivde. Ob umanjkanju posluha in razumevanja za refleksijo clovekove krize so komunisti Barca - Ivana izobeili iz literarnega kroga. V opisanih politicnih okoliscinah so bile do konca leta 1950 ukinjene vse celice demokraticnega literarnega zivljenja. Najprej so bile nacionalizirane privatne zalozbe in ustanovljene nove, ki jih je oblast lazje nadzirala, podobne »prenove« pa je bil delezen tudi revijalni tisk, pri cerner se je po letu 1948 obdrzala le revija Slovensképohl'ady, ki jo je izdajala Slovaska matica. Vse redakcije so morale posiljati tekste uradnim lektorjem, nad ideolosko integriteto tiska je bedel Drzavni zalozniski nadzor. V okviru ideoloskega boja so bile ukinjene stevilne kulturne institucije in namesto stanovskih pisateljskih organizacij (Spolok slovenskÿch spisovatel'ov in Umelecká beseda slovenská) je drzava leta 1949 ustanovila Zvezo ceskoslovaskih pisateljev s slovasko sekcijo. Pogoj za vstop v zvezo je bilo pisno soglasanje z método socrealizma, zveza paje organizirala solanje za pisatelje, natecaje, studentske izmenjave in bivanja na gradbiscih, v tovarnah, zadrugah ipd; med pisatelje so se prikradli pojmi letne ocene delà in bilancno vrednotenje ob koncu petletke. Kljub vsej politicni tendencnosti kulture ne moremo mimo dejstva, da so Slovak! na racun megalomanskih naklad in organiziranih literarnih vecerov pred mnozicami delavcev prav v socializmu postali narod, ki masovno bere. Za dokaz ne sluzi le porast stevila javnih knjiznic in podatki o izposoji, temvec tudi podatek, da so temeljna delà slovaskih in tujíh avtorjev izhajala v nakladah 50.000 in vec izvodov. Na zalost pa je kvantiteta nemalokrat prevladala nad kvaliteto.
Predstavljen je proces reintegracije slovaške književnosti po političnem prelomu leta 1989, njena nova nacionalistična ideologizacija na eni strani in iskanje prostora v individualni osamljenosti na ...drugi strani. Avtor sledi notranjegeneracijskemu in medgeneracijskemu prerazporejanju vrednot, ki so ga prinesla devetdeseta leta. V književnosti ni prišlo do epohalnega preloma, ampak samo do premika grudastih slojev. V slovaški književnosti prevladujeta dve liniji: linija upora, ki se kaže v ironični in avtobiografski podobi pri starejši in srednji generaciji, in linija hlada (coolness) v delih mlajših pisateljev.
