Koronova poskusa svoje ugotovitve zasidrati tudi z literarnoteoreticnimi koncepti, kot so pripovedovalka, implicitna avtorica in naslovljenka. Raziskave pripovednih prvin so tisto podrocje, ki je v ...Sloveniji najmanj projicirano na romaneskne analize. To vrzel je uspesno zapolnil Aljosa Harlamov s studijo Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu (2010). Nezanesljivi pripovedovalec je pripovedna prvina, ki je zelo uporabna za analizo sodobnih romanov, a je v slovenski literarni vedi se neizkoriscena.12 Harlamov jo opredeli z zdruzitvijo dveh tipologij nezanesljivega pripovedovalca, ki ju je mogoce medsebojno povezati. Prva ima za podlago psiholoske izvore pripovedovalceve nezanesljivosti (omejeno znanje, osebna vpletenost oz. prizadetost, vprasljiva vrednostna shema), druga pa nezanesljivost deli glede na to, katero tipicno izjavno dejanje prizadeva (porocanje, interpretacijo ali razlaganje in vrednotenje ali presojanje). Obstajajo torej trije tipi nezanesljivega pripovedovalca: nezanesljivi razlagalec, nezanesljivi porocevalec, nezanesljivi presojevalec in kombinacije vseh treh. Pri izdelavi tipologije se je Harlamov zgledoval po tezah Rimmon Kenanove, Hermana, Jahna, Ryana ter Nünningovi tezi o implicitnem avtorju in Zerweckovi trditvi o bralcu kot historicni in kulturni determinanti - vsi omenjeni so najvecje avtoritete na podrocju teorije pripovedi. Avtorjeva izdelava tipologije ni samo inovativna, ampak je tudi uporabna, kar je potrebno posebej pohvaliti, saj literarnoteoreticni diskurz lahko projiciramo13 na literarno gradivo. Tako je prvi pripovedovalec projiciran na roman Zorana Hocevarja Porkasvet, drugi na Balerina, Balerina Marka Sosica, tretji pa na Opoldne nekega dne Vinka Möderndorferja. Razprava je zapolnila primanjkljaj klasicnih raziskav pripovednih prvin, kakrsna je pripovedovalec, v slovenski literarni vedi. Najpomembnejsi se zdi Slovenski roman, zbornik mednarodnega simpozija Obdobja 21 (2003), ki sta ga uredila Miran Hladnik in Gregor Kocijan na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. V njem je sodelovalo 76 avtorjev, skoraj vsi uveljavljeni strokovnjaki za slovenski roman v Sloveniji in tujini, generacijsko in metodolosko raznorodni. Prej tako sistematicnega raziskovanja slovenskega romana ni bilo. Razlicnost podrocij je razvidna iz naslovov tematskih razdelkov: Slovenski roman v 19. stoletju, Ivan Cankar in sodobniki, Zensko vprasanje in Zofka Kveder, Zanri, Sodobni roman, Teorija, Jezik, Slovenski in evropski roman, Slovenski in juznoslovanski roman, Slovenski roman in anglescina,4 Bralci romana in druge discipline. Glede na stevilo prispevkov so izstopajoca podrocja zanri (trinajst prispevkov), po deset prispevkov pa zavzemata sodobni roman ter slovenski in evropski roman. Prevladuje zanimanje za zgodovinsko dimenzijo literarnega sistema in med romanesknimi zanri za zgodovinski roman; med pogosteje obravnavanimi zanri so se avtobiografski in biografski roman ter kriminalka. Kot se za mednarodne zbornike spodobi, je najvecja kvaliteta Obdobij 21 skoraj tretjinski delez tujih raziskovalcev, ki prinasajo v slovensko literarno vedo pogled drugega in reference mednarodne znanosti. Posamezne studije so inovativna spoznanja posredovale na nov, tudi metodolosko kreativen nacin: Alenka Koron, Roman kot avtobiografija; Marko Juvan, Fikcija in zakoni; Irena Novak Popov, Lirizacija romana; Jola Skulj, Forma romana in slovenski modernizem; Marija Mitrovic, Roman Vladimirja Bartola in Otto Weininger. Prva monografija, Zavetje zgodbe: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja (2003), se je posvetila slovenskemu romanu v devetdesetih letih prejsnjega stoletja skozi zanrske in tematske razdelke. Razdeljena je na dva dela; teoreticni obravnava razmerje med romanom in zgodbo, vrstno identiteto in roman v slovenski literarni vedi, analiticni pa posamezne romane po naslednjih razdelkih: modificirani tradicionalni roman v devetdesetih letih, fantastika in sodobni slovenski roman, pokrajinska fantastika, pravljicni, antiutopicni, zgodovinski, kriminalni, potopisni, ljubezenski roman in roman s kljucem ter tematiko obrobnezev, posebnezev in slehernikov. Temeljna spoznanja, objavljena v prvi monografiji, se v dopolnjenih razlicicah ponovijo tudi v obeh naslednjih, v Robovih mreze, robovih jaza: Sodobni slovenski roman (2006), in Na pomolu sodobnosti ali o slovenski knjizevnosti in romanu (2011). Tako je npr. termin modificirani tradicionalni roman prevladujoci pripovedni model najnovejsega slovenskega romana, definiran v vseh treh monografijah kot model, ki se zgleduje po tradicionalnem romanu, preoblikujejo pa ga trije izvori modifikacij, ki so zanrski sinkretizem, prenovljena vloga pripovedovalca in vecji delez govornih odlomkov. Pridruzujejo se mu se trije »novi« termini, ki so literarni eklekticizem, nova emocionalnost in transrealizem. Ce je prva oznaka poimenovanje za spreplet razlicnih pojavov in vplivov, je druga povezana z identiteto pripovednega subjekta, tesno pripetega na nov tip custvenosti. To je custvenost posebnega postmodernega spleena, umescena med malo oz. intimno temo, spolne vloge, stereotipe, ne/fleksibilne identitete, ljubezenske zadrege, novoveski hedonizem in humorno-ironicno-parodicno ozavescenost vsega nastetega.
Prva slovenska esejskozgodovinska monografija Slovenska esejistika v drugi polovici 20. stoletja je bila del koncepta Slovenske matice ponovno premisliti slovensko knjizevnost po letu 1950, in to ...siroko in dostopno. Monografija je trodelna, najprej se ukvarja s splosnimi vprasanji, povezanimi z esejem in esejistiko, nato sinteticno ugotavlja situacijo na tematskem, slogovnem in jezikovnem podrocju, zadnji del je namenjen opusom posameznih esejistov. Seveda je bilo potrebno najprej pojasniti teoretske vidike, opisati situacijo, razmejiti esejistiko od kritike in znanstvene dejavnosti. Historicna perspektiva je pokazala, da je mogoce zametke »slovenskega« eseja najti konec 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja v tujejezicnih delih slovenskih avtorjev,23 prve eseje nato povezati z delom Frana Levstika, Josipa Stritarja, Frana Levca, strnjena esejisticna dejavnost pa se je zacela na prelomu 19. in 20. stoletja z Ivanom Prijateljem in Izidorjem Cankarjem. Za potrebe relevantne analize se mi je zdelo nujno vsebinsko dolociti sam esej. Pri tem sem povzel domace (Denis Poniz, Janko Kos) in tuje teoretike (Max Bense, Theodor Adorno, Gerhard Haas, Ludwig Rohner) ter uposteval esejsko prakso. Novo v teoretskem delu monografije je poimenovanje mentalne in formalne dolocnice24 ter opredelitev eseja kot zvrsti miselne proze. Definicija, ki je bila merilo, po katerem sem besedila selekcioniral, govori o tem, da je esej sinteza posebnega in avtenticnega stanja duha ter slogovno uravnotezenega ustvarjalnega postopka, v katerem se hkrati odkrivata subjekt in objekt. Ena od zacetnih splosnih ugotovitev knjige je povezana s socioloskim vidikom oziroma s sociologijo esejistike, ta naj pojasni morebitno zvezo med produkcijo in, recimo temu, zunanjimi zagoni. Knjiga sledi najpomembnejsim dogodkom, uposteva Rozancevo nagrado, opozarja na to, da se je zavest o eseju kot posebni zvrsti miselne proze izcistila ob domacih in tujih spisih, izpostavlja zveze v mednarodni prostor. Sinteticni del monografije primerjalno analizira problemsko, jezikovno in notranjeslogovno25 podobo slovenske esejistike. Esejistika druge polovice 20. stoletja je problemsko ze razclenjena, na zunaj pa enovit korpus: izpostavljala je univerzalne vidike naroda, jezika, estetike in kritike, knjizevnosti, eksistence, etike in morale. Monografija ob podrobni analizi stanja pokaze razmeroma velike notranje premike. Tako sem ob knjizevnih temah izpostavil, da je esejistika opravila troje: odkrivala nove pomene ter smisle besedil, ki so bila v slovenski zavesti s svojimi pomenskimi kodi ze ustaljena, reflektirala aktualno knjizevno produkcijo in diskutirala tako, da je interes od konkretnega besedila sirila k splosnejsim temam. Celovit uvid v slovensko esejistiko je knjiga dosegla z razclenitvijo notranjega sloga. Ta aspekt je pomemben, saj pojasnjuje eno najbolj prepoznavnih tipoloskih znacilnosti slovenske esejistike, in sicer praviloma uravnotezeno zdruzevanje notranjeslogovno razlicnih prvin. Prvi del knjige je urejen problemsko, drugi kronolosko. Posamezni pisci, stiriinpetdeset jih je, so razvrsceni od najstarejsega Josipa Vidmarja do najmlajsega Matevza Kosa. Izbor piscev in njihovega dela uposteva razlicne avtorske zagone in argumentira zacetne sinteticno postavljene trditve o tematskih, slogovnih, jezikovnih in tipoloskih znacilnostih. V drugi knjigi je avtor formaliziral in predvsem kritiskozgodovinsko obdelal nazorsko in filozofsko-ideolosko razlicne presoje slovenskega slovstva v prvi polovici prejsnjega stoletja. Kljub temu, da gre za znano snov, je raziskava pomembna sistematicna in primerjalna analiza situacije, ki je imela dalekosezne posledice. Kronolosko sledi glavnim predstavnikom, uposteva tri osrednje tokove: liberalnega, katoliskega in marksisticnega, opozarja na geneticno zvezo s situacijo na prelomu 19. in 20. stoletja, uposteva sociokulturne znacilnosti in sprotno literarno prakso. Njegovo stalisce o zvezi med nazorom, estetskimi pogledi ter kritisko dejavnostjo je tokrat se bolj pregledno kot v prvi monografiji, saj enakovredno uposteva tudi literarna dela in njihovo umetnisko celovitost. Locil je med prakticnimi in metakritiskimi vidiki ter je tako ustvaril pogoje za razumevanje situacije. Tu je gotovo imel dolocene tezave, saj je razmeroma malo kritikov svoje pocetje tudi teoretsko reflektiralo. Avtor se je ocitno postavil na stalisce, da kritika, ki holisticno sodi o bistvu, naravi in vrednosti knjizevnega dela, lahko nastaja le ob premisleku, v katerem se krizata problemsko in nacelno-estetsko razpravljanje.8 Dalje opozori na sestavine, ki spodbudijo doloceno presojo, in spomni na moznost razlicnih tipov, ti vodijo v gnoseolosko, esteticisticno ali moralisticno smer. Zdaj Matija Ogrin evocira nacelo spoznavne, eticne in estetske komponente. 9 Z literarnega, zgodovinskega in duhovnega aspekta obravnavano obdobje deli na dvajseta in na trideseta leta. S tem ne sledi le slovstveni dinamiki, marvec uposteva se socialnopoliticne razlike ter filozofskonazorske posebnosti. Pogled na zacetek 20. stoletja opozori na geneticno zvezo kritiskega Ivana Cankarja s poznejsimi kritikami; socialna kritika je vplivala na marksisticne pisce. Ogrin opozori na povezavo med svetostjo in posvecenostjo ter liberalno zamislijo o umetnosti kot univerzalni religiji clovestva. Najdalekoseznejso povezavo najde med Cankarjevo premiso o »enotnosti vseh umetnikovih stremljenj« z mlajso katolisko literarno presojo, ta je sledila ideji o umetniski sintezi religioznega, eticnega in estetskega. Ogrin je s teoretskega aspekta izpostavil dva tipa vrednotenja, organsko in reduktivno. Prvi tip evocira prepletenost vsebinskih in oblikovnih dolocnic ter s tem odklanja idealisticno estetiko, drugi izpostavlja v umetniskem delu zgolj eno od komponent, recimo eticno. Najpomembnejsi predstavnik katoliske skupine je France Vodnik. Avtor v njem prepozna pisca, ki mu je ze v dvajsetih letih uspelo preseci estetsko-formalisticni model Izidorja Cankarja10 na nacin, ki se je takrat ponujal kot najblizji mladim katoliskim izobrazencem11 in je ob tem prek Oskarja Walzla omogocal se moderno razumevanje literarnega dela kot umetniskega organizma.12 Najvidnejsi pisec slovenskega liberalizma dvajsetih in tridesetih let prejsnjega stoletja je bil Josip Vidmar. Njegov literarno-vrednostni kompleks in kritiko je Ogrin strnil v ugotovitev, da je umetnino razumel v ahistoricnem smislu, pri cemer je poudaril njen univerzalni pomen in posebni etos. Povezal ga je z »nepristranskim upodabljanjem« oziroma s staliscem, da mora umetnisko delo izhajati iz najglobljega umetnikovega bistva, iz njegove osebnosti, ki je ustvarjalna ze sama po sebi. Za najvidnejsega marksisticnega kritika doloci Iva Brncica, v njegovem delu prepozna analiticno prodornost in dosledno izhajanje iz marksisticne zamisli o temeljiti preobrazbi druzbe.13 Ogrinova monografija je metodolosko cvrsto delo, pregledna in slogovno ter jezikovno dostopna analiza in povsem ustreza dejanskemu stanju stvari.
Literarna zgodovina v ozjem smislu je obièajno publikacija v veè zvezkih in izpod peres veè piscev, ki obravnava vse segmente slovenske knjizevnosti od zaèetkov do danes ali pa, tako kot Slovenska ...knjizevnost 1945-1965, obravnava samo doloèen èasovni izsek najsirse dojetega predmeta, vendar se razume kot nadaljevanje predhodnih literarnih zgodovin oz. njenih poglavij. Zdruziti si prizadeva dvoje razliènih principov, 1. enciklopediènega oz. nastevalnega, ki mu gre za kolikor mogoèe izèrpen popis celotne literarne produkcije (»sistematièno, pozitivistièno izèrpno nabiranje in popisovanje« - Kmecl 2004: 436), in 2. sintetiènega, ki mu gre za odkritje rdeèe razvojne niti (po Ivanu Prijatelju je zgodovina »poobèujoèa znanost, ki nikdar mehanièno ne niza, ampak organsko veze in tke v smeri zaporednosti in vzporednosti. « - prav tam) oz. »razvidnosti razvojnih zakonitosti« (Kmecl 2004: 444), »èemur bi najlaze rekli zgodba slovenske literature in slovstva«. V njej se najdejo samo tisti avtorji, ki jo najbolj slikovito ilustrirajo (Kmecl 2004: 436). Vélika zgodba (ali tudi vélika sinteza) je trajni mit, trdoziva fantazma vsake naslednje slovenske literarne zgodovine. Med objektivnejse odzive na Slovensko knjizevnost, 3 smemo uvrstiti oceno Mateje Mateja Pezdirc Bartol (2002). Opozorila je na njene pozitivne novosti, zlasti na moderno odlocitev za poglavja, kakrsnih predhodne literarne zgodovine niso imele: o zdomski, izseljenski in zamejski literaturi, o mladinski literturi, o revijah, literarni vedi in kritiki ter o prevodni knjizevnosti. Kritiko je izrekla na racun izbora, ki se je zdel podrejen nakljucnim osebnim preferencam: avtorji, s katerimi so se pisci sicer raziskovalno ukvarjali, so bili popisani natancneje, tisti, ki se jim se niso utegnili posvetiti, pa povrsno ali sploh ne. Pogresala je enoten uredniski koncept - zaradi njegovega manka so bila porusena obsegovna razmerja med poglavji - in pokazala na presezek nastevalnosti, ki je prispevala k nepreglednosti knjige. Vse predstavljene zadrege koreninijo v odsotnosti jasne razvojne zgodbe, ki bi nudila kriterije za odbiro pomembnega od nepomembnega in za prepricljivo klasifikacijo oz. razporeditev po poglavjih. Literarnih besedil po drugi svetovni vojni pisci niso vec mogli organizirati s pomocjo periodizacijskih pojmov po zgledu starih (moderna, eskpresionizem, socialni realizem ...), namesto njih so jih razporedili po problematiki ali po vrstah. Ocitek slabe graficne priprave knjige potrjuje sum, da so pisci samo opravili svojo dolznost, velike potrebe, da bi bralca nazorno prepricevali v svoj pogled na slovensko knjizevnost, in s tem prave vere v svoje delo pa niso pokazali. Tradicionalna nacionalna literarna zgodovina, ki je iz seznamov pomembnih avtorjev in njihovih del, je stvar preteklosti; namesto tega so zdaj njen predmet zanrsko doloceni korpusi besedil, da razlikovanje med elitno in popularno literaturo ni vec produktivno za ustvarjanje literarnega kanona in literarne zgodovine, kako ne moremo vec govoriti o enem samem veljavnem besedilu, ampak se moramo nauciti besedilo gledati kot proces, in pri literarnozgodovinskem delu poseci po modernih prezentacijskih metodah. Z diferenciacijo bralstva, bralskih potreb in druzbe v celoti je razpadel pojem enotne nacionalne literature, vsaka od socialnih skupin zahteva zdaj svojo literarno zgodovino: crnci, zenske, mladina, popularni bralci. Koncept enotne razvojne linije literature, ki je omogocal literarno zgodovino, ne obstaja vec, za noben literarni dogodek se ne more vec reci, da ima jasno dolocene predhodnike in naslednike, da torej jasno pripada neki razvojni liniji. Literarna zgodovina je podjetje, ki se je rodilo v romantiki skupaj z nastajanjem nacionalnih drzav v Evropi v 19. stoletju in je bila njena naloga potrjevati identiteto nacije. Posamezni avtorski opusi so bili le faze v razvoju, rasti, prosperiteti nacije. Ker se sodobna druzba ne sklicuje vec na nacionalne ideale 19. stoletja, tudi danasnjo literarno zgodovino dolocajo drugacna vodila: demokratizem, vecjezicnost, vecpredstavnost in medkulturnost. Iz nastetega je ocitno, da je pojem slovenska knjizevnost sirsi, kot ga prakticirajo tiskane literarne zgodovine novejsega obdobja, ki stremijo k identifikaciji z besedno umetnostjo. Manj je pozornosti na posameznih besedilih, avtorjih in njihovih opusig, bolj se zeli posvecati zanrskim in drugacnim korpusom. Literatura je odlocneje kot prej postavljena v razlicne kontekste, s cimer bledi predpostavka njene avtonomnosti. Slovenscina kot jezik izvirnika ni vec kljucni pogoj za uvrstitev pod naslov slovenska knjizevnost, ampak so upostevanja vredni tudi prevodi iz drugih jezikov v slovenscino, prevodi slovenskih tekstov v druge jezike in drugojezicna knjizevnost izpod peres slovenskih avtorjev ali pa tujih avtorjev, ki se prodajajo, sposojajo in berejo pri nas v izvirniku. Razlog za konec omejevanja na slovenscino je v prenosu pozornosti z genialnega avtorja, ki je bil z izbiro slovenscine reprezentant skupnosti, na bralca, ki ne bere samo iz nacionalnopotrjevalnih pobud in zato manj obremenjeno posega tudi po drugojezicnem berilu. Dodati bi morali se prenehanje najvecje nevarnosti, ki je pretila nacionalnemu konstituiranju in emancipaciji v 19. stoletju, to je rivalstva dominantne nemscine po prvi svetovni vojni (Darasz 2002), ce ne bi vloge sovraznega tujega jezika pozneje uspesno odigrala najprej srbohrvascina in potem (in se vedno) anglescina.
V Sloveniji je po letu 2000 zelo naraslo število romanov in literarnozgodovinskih prispevkov o njih. Zaradi preglednosti sem v študiji upoštevala mesto objave, tj. osrednje slovenske in tuje ...znanstvene revije, monografije in monografske zbornike;Ž pri natančni analizi posameznih prispevkov pa še kriterij znanstvene pronicljivosti, ki ga poleg običajnih znanstvenih meril sestavljajo sintetičnost, sistematičnost, kompleksnost in kreativnost oz. inovativnost. S širšega seznama literarnozgodovinskih razprav o romanu, navedenih v bibliograŽfiji, sem izbrala in analizirala ožji primerjalni kontekst enajstih razprav, med njimi monografska zbornika Slovenski roman in Sodobna slovenska književnost (1980-2010), monografije Alojzije Zupan Sosič Zavetje zgodbe: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja, Robovi mreže, robovi jaza: Sodobni slovenski roman, Na pomolu sodobnosti ali o slovenski književnosti in romanu, Silvije Borovnik Književne študije: O vlogi ženske v slovenski književnosti, o sodobni prozi in o slovenski književnosti v Avstriji in Mirana Hladnika Slovenski zgodovinski roman.
Namen članka je prikazati, kako se je v zadnjem času slovenska literarna veda odzivala na književnokritiško in literarnoesejistično prakso. Glavna ugotovitev potrjuje predpostavko, da je v zadnjih ...desetih ali petnajstih letih nastalo več del, ki so pomembno dopolnila starejše zgodovinske in teoretske uvide. Če k temu dodam še druge znanstvene dogodke, potem je mogoče skleniti, da je literarna veda obe področji reflektirala vitalno in kompetentno.
Posebnost je tudi nemsko glavno mesto. Od srednjega veka naprej je vsaka nemska drzavica imela svoje glavno mesto, npr. Prusija Berlin, Bavarska München. Po zdruzitvi drzavic leta 1871 v enotno ...Nemcijo je postal njeno glavno mesto pruski Berlin. Toda zavest o pripadnosti posameznih dezel, nastalih vecinoma iz nekdanjih drzavic, njihovim glavnim mestom se je ohranila in je opazna tudi v sedanji drzavni zvezni ureditvi. Po 2. svetovni vojni so zavezniki Nemcijo razdelili na dve drzavi z dvema glavnima mestoma: na Zvezno republiko Nemcijo (Zahodno Nemcijo) z Bonnom in Nemsko demokraticno republiko (Vzhodno Nemcijo) z Berlinom. Toda tudi tega so razdelili na dva locena dela, ki sta pripadala zahodni in vzhodni drzavi. Polozaj je zapletalo se dejstvo, da je bil Zahodni Berlin enklava v Vzhodni Nemciji. Nemci so Bonn zaradi njegove majhnosti in prvenstveno upravne funkcije pogosto porogljivo imenovali »vladna vas«; financno glavno mesto Zahodne Nemcije, Frankfurt ob Majni, pa, spet posmehljivo, »Bankfurt«; München je za mnoge veljal in se velja za »skrivno glavno mesto Nemcije«. Pisatelj Thomas Mann se leta 1891 ni preselil v Berlin, temvec v München, kjer je ostal do leta 1933, ko se je pred nacizmom umaknil v tujino. Izbira in trajanje njegovega bivanja ze samo po sebi veliko povesta o kulturni ravni bavarskega glavnega mesta. Berlin je spet v celoti postal glavno mesto po zdruzitvi obeh nemskih drzav leta 1991, ceprav so nekateri tej odlocitvi zaradi njegove zgodovinsko-politicne obremenjenosti oporekali. Razsvetljenstvo ni pomembno samo zaradi nastanka slovenske literarne prestolnice, temvec tudi zato, ker se je v tem obdobju polozaj Ljubljane kot upravnega mesta okrepil, saj so jo Francozi izbrali za glavno mesto Ilirskih provinc (1809-1813). To je preseglo njen dotedanji polozaj dezelnega glavnega mesta in pomenilo napredovanje proti polozaju glavnega mesta vecje drzavne enote, kot je dezela. Poleg tega sta si Zois in Kopitar s svojimi politicnimi vplivi prizadevala doseci ustanovitev Ilirskega kraljestva kot drzave Slovencev in drugih juznoslovanskih narodov v okviru Avstri je. To je bilo res ustanovljeno, vendar samo formalno in deloma, saj so ostale veljavne nekdanje dezelne meje. Ljubljana ni postala glavno mesto tega kraljestva v Avstriji, pac pa le ljubljanskega gubernija (Vidmar 2010: 276-288). Toda zamisel tega kraljestva ze vsebuje zamisel o Zedinjeni Sloveniji, ki je kot slovenski politicni projekt postala aktualna od sredine 19. stoletja naprej. Oba projekta sta pomembni stopnji na poti k slovenski drzavnosti, ki se je uresnicila sele z ustanovitvijo Republike Slovenije leta 1991. Kako zelo je bila Ljubljana odvisna od Dunaja tudi v literarnem smislu, prica dejstvo, da je almanah Kranjska cbelica moral tudi v dunajsko cenzuro. Toda ne h kakemu Nemcu, ampak k Slovencu Jerneju Kopitarju, ki almanahu ni bil naklonjen, zato ga je oviral. Primer, da politicno vplivni Slovenec zavira slovensko knjizevnost kot kak nerazumevajoci in nenaklonjeni tujec, pa v zgodovini slovenske knjizevnosti ni osamljen. Vrhunec je dosegel zlasti v drugi polovici 20. stoletja, v komunisticnem rezimu. 5 Velik preobrat v razmerju med mesti slovenske knjizevnosti je nastal po 1. svetovni vojni. Avstro-Ogrska je razpadla, Slovenci so bili presibak politicni subjekt, da bi realizirali koncept Zedinjene Slovenije, zato so ostali razdeljeni med Jugoslavijo, Avstrijo, Italijo in Madzarsko. Tudi prva drzava, v katero je vecina Slovencev vstopila z velikimi iluzijami, jih je zaradi srbskega unitarizma, politicne diktature ter razlik med srednjeevropsko in balkansko mentaliteto kmalu razocarala. Nova podrejenost se je navzven pokazala tudi v tem, da se njihovo ozemlje v Jugoslaviji upravno ni nikoli imenovalo Slovenija, ampak po razlicnih poimenovanjih od leta 1929 do zacetka 2. svetovne vojne Dravska banovina; Ljubljana je bila njeno upravno glavno mesto in se naprej prestolnica slovenske knjizevnosti. Nacrt o avtonomni banovini Sloveniji iz leta 1939 je zaradi izbruha 2. svetovne vojne ostal neuresnicen (Gasper Smid 1994). Med obema svetovnima vojnama je nekdanje slovensko literarno sredisce v Celovcu ugasnilo; Mohorjeva druzba se je morala umakniti najprej na Prevalje, potem pa v Celje. Zaradi italijanskega fasizma je zamrlo tudi slovensko kulturno zivljenje v Gorici in Trstu. Ta je v zacetku 20. stoletja kljub vecnacionalnosti postajal zaradi nekaterih slovenskih casopisov in organizacij eno od slovenskih literarnih sredisc, kar potrjujejo tudi tamkajsnja Cankarjeva predavanja. Po 1. svetovni vojni so Slovenci, ziveci v kraljevini Jugoslaviji, dobili novo glavno mesto Beograd, toda to ni nikoli pridobilo za slovensko knjizevnost taksnega vplivnega polozaja, kakrsnega je imel Dunaj. Med obema svetovnima vojnama se je kljub povecani politicni moci Slovencev, ki pa ni postala toliksna, kakor so pricakovali pred vstopom v kraljevino Jugoslavijo, prostor slovenske knjizevnosti zaradi politicnih razmer v Avstriji in Italiji skrcil na slovensko ozemlje v Jugoslaviji. Kljub srbskemu unitarizmu, ki je nadomestil germanizacijo, se je Ljubljana v primerjavi s polozajem v Avstro-Ogrski kulturno okrepila, saj je pridobila nepopolno univerzo in se nekatere institucije. Po 2. svetovni vojni je vecina slovenskega ozemlja pripadla »drugi« Jugoslaviji. Ljubljana ni bila vec glavno mesto banovine, temvec »Ljudske«, pozneje pa »Socialisticne republike Slovenije«, toda glavno mesto drzave je ostal Beograd. Ta se kljub novi politicni doktrini in ponavljanju floskule »bratstvo in enotnost nasih narodov« se vedno ni otresel srbskega unitarizma, ampak ga je na razlicne nacine ohranjal (npr. med vojno je smel biti v partizanskih enotah poveljevalni jezik slovenscina, po vojni pa je postala obvezna za vse vojaske enote po Jugoslaviji »srbohrvascina «; v slovenskih osnovnih solah je postala obvezna »srbohrvascina«, v drugih republikah pa slovenscina ni postala ucni predmet; v 80. letih se je pojavil nacrt »skupnih jeder« solskega pouka za vso Jugoslavijo). Tudi ta unitarizem je kot ilirizem v 19. stoletju, novi ilirizem v zacetku 20. stoletja in predvojni unitarizem varianta konstantnega poskusa enega od bliznjih juznoslovanskih narodov, da bi si Slovence podredil ne samo politicno, temvec da bi jih tudi nacionalno eliminiral. Zaradi politicne naivnosti Slovencev je njihova politicna podreditev v obeh juznoslovanskih politicnih tvorbah v 20. stoletju dobro uspevala, ovire pa so ostajale njihov jezik, kultura in knjizevnost, zato je politicno dominantni narod v obeh politicnih tvorbah obakrat poskusal izvesti tudi kulturno asimilacijo Slovencev. Ta je v bistvu identicna s poskusi germanizacije, italijanizacije in madzarizacije Slovencev, samo geografska smer, od koder je prihajala juznoslovanska asimilacija, se je spremenila. Ob tem je mogoce opazovati, kako se slovenska moc ni mogla enakovredno kosati niti z medvojnim okupatorjem niti z drugimi tujimi povojnimi politicnimi subjekti, zato se je preoblikovala v introvertirano agresivnost, nacionalni sadomazohizem in nacionalno samodestrukcijo.
Geografske analize ugotavljajo raznovrstnost glavnih mest, njihovo premičnost in nestalnost. Za zgodovino slovenske književnosti je značilno ločeno obstajanje glavnega mesta države in glavnega mesta ...nacionalne književnosti, imenovano literarna prestolnica. Ta se je v zgodovini oblikovala počasi, zaradi družbenopolitičnih razmer pa so poleg nje nastala v drugih delno slovenskih ali popolnoma tujih mestih tudi manjša središča slovenske književnosti. Med prestolnico nacionalne književnosti in njenimi središči obstajajo različna literarna razmerja, ki so posledica političnih procesov.
In the years 1899–1901,Karel Štrekelj (1859–1912) held a course on Slovenian literature at the University of Graz. These are the first university lectures on Slovenian literature in the Slovenian ...language, published in two volumes. However, Štrekelj's history is more than this: it is a monumental, classically balanced synthesis of all the former knowledge of Slovenian literature, given against rich historical, social, and linguistic backgrounds.The present book includes volumes three and four of Štrekelj’s manuscript in a historically faithful, critical and annotated copy. Štrekelj opens a surprisingly fresh, original view of the era of Prešeren and Bleiweis, as well as the period up to the end of the 19th century, focusing on a series of major and minor figures, some of whom are almost forgotten today. He presents this period, in which there was no lack of disputes and disagreements, from a higher perspective: he attempts to explain each individual in the light of his or her own endeavours in the historical period, and to demonstrate the essence of his or her contribution to Slovenian literature. In so doing, Karel Štrekelj stands high above not only the internal disputes of individual writers in Slovenian literature, but also the ideological battles that later literary historians admitted to their literary histories through wide open doors.
In this book (' The Spaces of Slovenian Literature'), a team of researchers from the ZRC SAZU and the Faculty of Arts in Ljubljana led by Marko Juvan develops a new discipline, which is formed at the ...intersection between the analysis of the literary system and geography and relies on geographic information systems. Based on the spatial humanities approach presented in the introductory chapters, the following analyses, thematic maps and graphs try to explain how the “national space” was formed both ideologically and materially due to the interaction between geographical factors and literary practices in Slovenian from 1780 to 1940. The argument is based on spatial statistical analysis of data sets of biographies of literary actors, development of the press, publishing, literary clubs and theaters, the places represented in historical novels, and a constellation of memorial objects and designations dedicated to Slovenian writers. Systemic treatment is supplemented with discussions on the depicted and living spaces of selected writers from the 17th to the 21st century.
PDF
