Enclosure of space and its demoniac materialization, vis-a-vis the timelessness of spiritualization and humanization, are strongly reflected both on the framework and on the semantic layers of the ...central story. At the same time, it suggests free and open narrative space, which eliminates temporal delineation of the narrated and projects its relative and flexible incorporation in the story.
The author's point of departure is the observation that both Andrić and Kiš use historical documents in the process of their writing, although they achieve that in different ways. This difference is ...examined in the context of a monumental challenge to which both authors had to respond, i.e., the dominance of information over the story. The poetological reaction to this challenge is different for each author, but a certain position is common to both of them: they both differentiate between the officially accepted history, which they equate with fiction, and non-accepted knowledge about the past. They believe that literature has the power to gather elements of this non-accepted knowledge about the past and confront the official history with them.
V delu obravnavamo medkulturne identitete Italijanov, ki nastopajo v romanih Travniška kronika Iva Andrića in Turško ogledalo (Török tükör) Viktorja Horvata. Analizirana romana imata nekaj stičnih ...točk. Večkulturna okolja spremljajo refleksije na družbene polome in se s svojimi pridobljenimi mehanizmi odzivajo nanje.
Pravljicna shema je v drami demontirana, v uporabi so le nekateri njeni deli: Sneguljcicino zivljenje v hisi palckov, kar je v ospredju tudi v Disneyjevem animiranem filmu, na katerega uporaba ...pravljice o Sneguljcici v drami se najbolj spominja. Schickel (2002: 127-28) je opazil, da je Disney z risanko Sneguljcica in sedem palckov - ki je prvi celovecerni film Disneyjevega studia iz leta 1937 - prvotno fabulo pravljice pomenljivo spremenil: izpuscenaje dimenzija boja med Sneguljcico in njeno maceho.7 Film je pozornost preusmeril na palcke, ki v prvotni pravljici igrajo stransko vlogo8 in so v filmu pridni zvizgajoci delavci. Osrednji konflikt v filmu naj bi bila harmonicna uskladitev palckov. Novost v Disneyjevem filmu v primerjavi s pravljico so po Zipesu imena palckov in njihove osebnosti. To terja vzdrzevanje reda v domovanju palckov, kar pocne Sneguljcica9 kot nadomestna mati. Zeljo po redu naj bi podpirale tudi ciste in urejene podobe okolja. Gre namrec za sugestijo imperativa poznati svoje mesto in opravljati svoje délo. Sneguljcica za svojo celost potrebuje princa, palcki pa strogo mamo, Carovnica predstavlja moc in groznjo nereda, ki ob njeni smrti izgineta. Ta razlaga risanega filmaje povezana z amerisko druzbo, ki je bila se vedno pod vplivom krize iz leta 1937. Film naj bi kazal na prizadevanje Amerike za ponovno vzpostavitev reda. Tako v drami kakor v filmu v primerjavi s pravljico o Sneguljcici umanjka predzgodba boja med dvema zenskama za prvenstvo, v ospredjuje zivljenje palckov. Ne moremo sicer govoriti o popolnoma identicni motivaciji za tak izpust pri Markovicevi, razresitev situacije se namrec zelo razlikuje, saj ima Disneyjev scenarij tako kot prvotna ljudska pravljica srecen konec, Markoviceva pa iz fabule vzame le del, in sicer od Disneyja najbolj modificirani: vzpostavljanje harmonije z delom in usklajevanjem lastnosti palckov v hisici v gozdu. »Ñapadla« je ravno to podobo druzbene urejenosti,10 kjer ima vsak clan skupnosti svoje mesto, v sloznem in neutrudnem delu in z izginotjem posameznikovih slabih nagnjenj pa se stopijo v agilno telo. Po analogiji s Schicklovo razlago (Zipes 2002: 127-28) bi stanje v hisi palckov predstavljalo stanje v sodobni druzbi. Kljub temu da je v zacetni didaskaliji prizora navedeno »Sneguljcica in sedem palckov« (Markovic 2009: 21), so palcki le trije, manko na ravni oseb (stevilo sedem simbolizira celoto)11 odseva manko v moznosti harmonizacije. Iz dialogov se razbere pomanjkanje smisla zivljenja pri osebah; zelja po celovitosti je prisotna v pesmi Deklice. Vseznalckova druzina se prepira, »kdo bo kaj naredil« (Markovic 2009: 21), kar je kontrast Disneyjevemu filmu z idealom neutrudnega déla. Godrnjavcek edini déla, a ekonomsko samostojnost uporablja za manipuliranje in ne v prid skupnosti. Ceprav se mit lazje razlaga kot pravljica in je manj fragmentaren, lepsi in bolj impresiven (Marie-Louise von Franz 2007: 43), si literatura mitolosko tradicijo pogosto prisvaja prav prek pravljic (Meletinski 2006: 223). Pravljice o usodi osebnosti pogosto poustvarjajo motive, ki so znacilni za posvetitvene obrede in oznacujejo prelomnice na junakovi poti ter postanejo simboli same junaskosti (prav tarn: 210, 250). Zgodbe o iskanju ustrezajo ciklusom posvetitve15 (prav tam: 283), ki naj bi osebo kot enakopravno pridruzili skupnosti (prav tam: 285), v kateri pa - ker je propadajoca - se junakinja Markoviceve ne more uveljaviti. M. von Franz v liku junaka, ki bo postal kralj,16 v skladu z jungovsko interpretacijo vidi nezaveden element, ki je sposoben postati nov vladar kolektivnega (2007: 148). V vseh v Barcici zapuncke uporabljenih pravljicah so vidni dementi tega modela. Ljiljana Pesikan Ljustanovic poudari, da je bila tudi druzinska harmonija, ki je prikazana na zacetku drame in ki jo junakinja zapusti - pri cerner ji ne uspe vzpostaviti nove druzine, kot bi se to zgodilo v pravljici, marvec propade - harmonicna le navidez (Pesikan Ljustanovic 2011: 17). Ob vsakem vstopu v pravljicni kalup bi se Zenska rada preobrazila in dozivela spremembo, kar spominja na strukturo razvojnega oz. vzgojnega romana, v katerem se po Meletinskem predstave o posvetitvenem obredu razmeroma »naravno« uporabljajo kot mitolosko modeliranje (2006: 250). V drami uporabljeni fragmenti pravljic so vselej uporabljeni na stopnjah odhoda od doma - ki je za ta ritualem znacilen in po M. von Franz kot brezciljni polozaj junaka dobra podstava za herojska delà v nadaljevanju ter zato pogost (2007: 177) - in v sosledju preizkusenj, ko Zenskin razvoj se vsebuje moznost spremembe. Srecen konec umanjka: Zenska propade v vsaki novi inkarnaciji pravljicnega lika. Obred posvetitve ni izveden, umanjka razvoj osebe. Tovrstni ponovni poskusi uspeti so v pravljicah pred neuspehom zavarovani s konvencijo o srecnem koncu kot nagradi za vztrajnost, cesar v Barcici za punche ni. Struktura vsakega prizora, v katerem je uporabljen del pravljice (uporaba zacetnega déla pravljic v brezciljnem polozaju junaka Franz 2007: 177 in izkljucitev konca pravljic), se ponovi v makrostrukturi drame; zaporedje neuspehov v vlogah likov iz pravljic strukturira celoten zivljenjski neuspeh Zenske. Vsak prizor je ponovno nezavedno »rojstvo« junakinje v novem liku, po analogiji ob koncu svojega zivljenja junakinja roti, da bi se rodila se enkrat. Ta zelja17 dobi pomen zelje po vzpostavitvi ciklicnosti; njen ostanek so zgolj se ponavljajoce se tocke krize. Zelja po ponovnem rojstvu18 je tako zelja po ponovni moznosti (novi pravljicni vlogi) z upanjem, da bo ta tista, ki bo v sosledju propadlih omogocila razvoj v skladu s potencialno pravljicno strukturo s srecnim koncem. Funkcija mitov in obredov je bila prilagajanje posameznika druzbi in preoblikovanje njegove psihicne energije v druzbeno korist. (Meletinski 2006: 142) Zdi se, kot bi v drami vzorec, ki izhaja iz fragmentov pravljic, sam po sebi se vedno vztrajal - druzba, ki je bila pomembna za njegov obstoj, in Subjekt, ki je bil zmozen napredovati v druzbi, pa nista obstala. Nefunkcionalna izpeljava pravljicnega dogajalnega loka z njegovimi koreninami v mitoloskem je v obravnavani drami pokazatelj lika, locenega od druzbene funkcije in skupnosti. Struktura dramskega besedila Barcica za punche je horizontalna ciklicnost - ponavljanje zelo sorodnih situacij iz znanih pravljic - in vertikalna ciklicnost - ponovljivost vlog iz pravljic, ki izhajajo iz mitologije. Pravljice so umescene tako, da sodelujejo pri ucinku kot da z drugima dvema tipoma besedil, kar ovrze tezo, da je drama postmodernisticna zaradi fragmentarnosti in nepovezanosti tipov besedil, ki so vanjo vkljuceni.
Ko je Peter Nichols ν The Encyclopedia of Science Fiction pojasnil, da je tako za znanstvenofantasticno kot tudi fantasticno literaturo znacilna ideja novuma (»do- locen novi element; nekaj, kar ...fikcijo razlikuje od sedanje resnicnosti, vampir ali koloniziran planet« (Clute in Nichols 1979: 408)), mu verjetno ni bilo treba raz- misljati, kaj bi se zgodilo, ce bi novum izgubil svoj element novega. Po prehodu ν se eno stoletje lahko recemo le, da se je novum izrabil. V zadnjih dvajsetih letih in hitreje kot kdaj koli poprej so fantasticna bitja iz vrst vampirjev, hudicev in podobnih izgubila svojo izvorno moc in izjemne sposobnosti, vendar avtorjem, ki te like upo- rabljajo, pero nikoli ni zastalo in ponotranjili so to novo pridobljeno lastnost svojega knjizevnega materiala. Slednja tudi bralcev ni zmotila; od bitij, ki sluzijo razlicnim kulturnim, druzbenim in ideoloskim namenom, je pricakovati, da se bodo spreme- nila. To je edini nacin, kako lahko obenem konservativna in revolucionarna proza, ν kateri nastopajo liki prehodne, vmesne narave, izpolni svoj namen. V 21. stoletju so vampirji, volkodlaki in nezivi vseh vrst utrujeni, ni jih sram pokazati strahu ali svoje zenskosti (moskosti), obenem pa ν besedilih predstavljajo kljucne elemente in opravljajo kohezivno vlogo. ? drugimi besedami, njihov prijem ni popustil, le zame- njali so rokavice. Tako se vsaj zdi ζ vidika Balkana, domovine stevilnih strasljivih in nadnaravnihbitij, med katerimi so vampirji le najbolj znani. Po mnenju stevilnih kritikov sta goticno in fantasticno vedno odrazala strahove dolocene kulture ν do- locenem zgodovinskem trenutku, zato je namen najinega prispevka prepoznati in obravnavati ta vprasanja ν sodobni srbski knjizevnosti, ob tem pa bova posebno po- zornost namenili reprezentaciji kulturnega spomina in identitete. Nagnjenost tako k politicnemu kot k fantasticnemu je opaziti ν proznem opusu Sretena Ugricica, ki je umescen med politicno alegorijo in moderno pravljico, ζ bo- gato uporabo elementov strasljivega in nadnaravnega. V njegovem zadnjem romanu, Neznanom junaku (2010), se vdor fantasticnih elementov pricne ζ nacinom dojema- nja stvarnosti s strani junakov kot monstruozne in sprijene: Ugricic ζ mojstrskim povezovanjem perecega vprasanja Kosova in distopicnega ter fantasticnega Srbijo ν letu 2014 prikaze kot pusto drzavo, ki jo preplavljajo groza, strah, nevednost, ko- rupcija in nemiri in kjer je telepatija edini svobodni medij. Napis na zidu, ki pravi: »Srbija: ubila te bo«, se iz preprostega fragmenta realnosti spremeni ν prevladujoci koncept grozecega. Zbirka zgodb Milete Prodanovic Agnec (2009) se osredotoca na motive cudezev in pokore, obdobje tranzicije pa prikaze kot simbolicno stanje bodisi skupinskihidentitetbodisi prizadevanj posameznika. Zgodbe, ki so polne ironicnega in grotesknega, spominjajo na anekdote ali crtice, ki jih ν pogovornem in vedrem tonu obicajno podaja objektiven, a hudomusen porocevalec. Mesanica fantasticnega, religioznega in parodije poudarja absurdne vidike danasnjega sveta: tako naslovna zgodba Agnec pripoveduje o cudezu, ki se zgodi tam, kjer je najbolj potreben - sredi banalnih materialisticnih skrbi. Pripovedovalec je poslovnez, ki je denar zasluzil ζ novacenjem beracev, nato pa nekega dne ugotovi, da se je njegova tolpa, ki prosi vbogajme, nepojasnjeno spremenila ν credo ovac. V Beogradu 18. stoletja, ob koncu kratke avstroogrske vladavine, katere dobre plati bodo kmalu iznicili Turki, ki bodo brez truda ponovno zavzeli Srbijo zahvalju- joc izdaji, se Otto von Von Hausburg in princesa Marija Avgusta Thum und Taxis podata na isto pustolovscino, ob cemer ju zenejo razlicni motivi, obenem pa si prizadevata svoji zgodbi prikazati ν drugacni luci in razresiti svoje konflikte. Satana skrbi, da se, ceje res, da so mrtvi vstali, priblizuje sodni dan, Alexander von Wirttemberg, regent Srbije, pa preiskavo izkorisca, da bi prikril lastno izdajo, ob tem pa se ne zaveda, da njegova zena hrepeni po njegovi ljubezni in da so njene ambicije dalec od politike in spletkarjenja - vsaj kakor se zdi bralcu, ki je brez kancka dvoma pripravljen verjeti njenim besedam. Najsi priznajo, da so del nje ali ne, zarota je mocno orozje vseh udelezencev lova na vampirje, ucinkovita strategija za resevanje vseh vrst tezav in pretkan nacin za prikrivanje izdaje in prevar. Begunci iz Nisa ob koncu romana, na primer, so uradno razglaseni za vampirje, da bi jim lahko odrekli pomoc. V roma- nu vampirje krivijo za vsa hudodelstva, vendar nikoli niso nie vec kot govorice in izgovor za okrutnost. Da bi fantasticne motive uporabila ν politiene namene, mora Mirjana Novakovic vampirja vzpostaviti kot glavno silo politienega: bolj verjetno je, da gre za povod ali pretvezo, medtem ko dejansko zlo najdemo drugje, predvsem ν mislih tistih, za katere se zdi, da zlo preganjajo. Medtem ko Ottu Von Hausburgu prizadevanja, da bi se obnasal kot pravi moski, vedno znova spodletijo, ν delu Konstantinovo raskrsce najdemo vrsto moskih likov, ki izpolnjujejo vsa merila tradicionalne moskosti: noben izmed stirih srediscnih ju- nakov ni ubog mehkuzec, vsi so nepopustljivi in zanesljivi, kot se za prevladujoco podobo ν patriarhalni druzbi spodobi. Nemanja Lukic, major ν cetniski vojski, je popoln vitez, neustrasen, pravicen in obcudovan; Krsta Teofilovic, ugleden trgovec iz Nisa, je »pozabil ruske klasike in Ovidove verze«, po druzinski tragediji se je od- rekel svojim sanjam o solanju ν Franciji in karieri srednjesolskega ucitelja ter prevzel podjetje pokojnega brata, ki je trgoval ζ usnjem, in postal »glava druzine«. Lika feld- marsala Otta von Fehna in majorja Heinricha Kahna sta predstavljena kot brezhibna vojaka, ceprav Kahn zaide na stranpota zaradi svojega pohlepa in rasizma. Vsi ti mozati moski se odpravijo na pustolovscino, ki se tice razmeroma nemoske zadeve: kulturne dediscine. Konstantinovo raskrsce je predvsem roman o preiskovanju niza umorov, ki jih je zagresila neznana grozljiva sila, kar kriza nacrte nacistom, ki se zelijo dokopati do bojnega meca Konstantina Velikega, ki naj bi bil skrit ν Nisu in s pomocjo katerega bi Hitler postal nepremagljiv. Vampir, za katerega se izkaze, da je osemletna deklica, je obenem sila pravice in sila teme. Dejan Stojiljkovic prepleta motive zarote in vampirjev, ponovno zdruzuje politicno in fantasticno terkrajino, ki se pov- precnemu zahodnjaskemu bralcu zdi eksoticna, spremeni ν zibelko vsega dobrega na tem svetu. Zato morajo njegovi moski liki, tako dobri kot zli, biti mozati, avtoritativ- ni, dominantni in naravnani k uspehu.
Pesnik, pripovednik, dramatik in esejist Momčilo Nastasijević (1894-1938) spada med najizvirnejše ustvarjalce srbske književnosti med vojnama. Njegov opus je žanrsko zelo razvejan in neposredno ...povezan z njegovo poetiko, vendar prihaja z njo večkrat v nasprotje. V filozofskih esejih išče svojo umetniško pot in skuša obenem odgovoriti na ključna metafizična vprašanja. Članek skuša prikazati Nastasijevića kot originalnega pesnika metafizika ne glede na njegove poglede o jeziku in književnosti, ki jih je prikazoval v svojih esejih.
Cezura (pojem, ki je ožji od pojma "verzna dvodelnost") je v silabičnem in silabotoničnem verzu stalna medbesedna meja za vedno istim zlogom v verzu. Pogosto sovpada z mejo med naglasnimi enotami, ...znotrajverzne skladenjske meje pa so na cezuri pogostejše kot drugod v verzu. Cezura torej ni pavza. Nobena druga konstantna lastnost za cezuro ni obvezna; zevgma je pred cezuro, tonska konstanta pred cezuro ipd. so možni, ne pa njuni spremljevalni pojavi.
