V času kulture žarnih grobišč, zlasti v prehodnem obdobju v starejšo železno dobo se je na Gorenjskem izoblikovala posebna kulturna skupina, ki jo označuje vrsta njej lastnih značilnosti: 1 – ...naselbine v več nivojih z jedrom na vzpetini oz. naravno zavarovanem kraju in spodnjim naseljem v dolini/ kotlini (Kranj, Bled, Mengeš, Ljubljana), za katere menimo, da prestavljajo središča lokalnega značaja; 2 – žgan pokop tako v planih grobovih/grobiščih kot tudi v gomilah, pogosto s centralnimi grobnimi kamrami; 3 – grobovi so pretežno opremljeni s skromnimi pridatki, izjeme predstavljajo le nekateri grobovi z večjim številom keramičnih posod, ki tvorijo jedilno-pivske servise in nekateri bogatejši ženski grobovi, ki izstopajo po svojem nakitu. Moški grobovi so povečini skromno opremljeni, v starejšem halštatskem obdobju v njih praviloma ni orožja. Do sprememb v prilaganju orožja v grobove je prišlo v mlajšem obdobju, kar pa ni značilno le za Gorenjsko, temveč je veliko širši fenomen. Kljub očitnim podobnostim in stikom Gorenjske s sosednjimi kulturnimi skupinami, kot so skupina Breg/Frög na Koroškem in štajersko-panonska skupina, estenska in svetolucijska skupina ter dolenjska skupina, so razlike med njimi tako evidentne, da v samosvojost gorenjske ali gorenjsko-ljubljanske kulturne skupine v halštatskem obdobju ni za dvomiti.
Članek predstavlja pesniški opus Vladimirja Kaučiča - Jeana Vodaina, ki je nastal med letoma 1945, ko je izdal svojo prvo pesniško zbirko Rose et noir in 1955, ko je sprejel službo pri pariški ...založbi Caractères, kjer je spoznaval vodilne francoske umetnike tistega časa (Tzara, Jakovski), kar je vplivalo na njegovo ustvarjanje in dojemanje umetnosti. Kavčič se je rodil v takrat italijanski vasi Čiginj na Tolminskem. Družina se je preselila v Loreno, kjer je končal osnovno šolo in se začel preživljati kot fizični delavec. Povezal se je z delavskimi kulturnimi društvu in ustvarjal kot pesnik, slikar ter tipograf. V članku analiziram njegove prve pesniške zbirke, in sicer Rose et noir (1945), Le toron noir (1947), A travers la lucarne (1949), L’arbre retrouvé (1951), Le jour se fera (1951), Pas de pitié pour les feuilles mortes (1951) in pesmi, ki so v tem času izšle v literarnih revijah. Analiza je pokazala, da so bile v mladostnem obdobju Vodainove priljubljene mladostne teme narava, Lorena, tegobe delavskega razreda in življenja v sodobnem času nasploh. Kvaliteta te poezije je jezikovna spretnost in sopostavljanje delavske tematike z motivi iz narave in ljubeznijo, mestoma tudi ironijo. Vodainova zgodnja poezija je večinoma sicer shematična, deloma tudi repetitivna. Opazen je vpliv Paula Verlaine in Jacquesa Préverta. Zadnja analizirana zbirka Pas de pitié pour les feuilles mortes pomeni prelom v umetnikovem opusu, saj je v njej pesnik prvič pokazal svoj izvirni slog, ki v zbirkah zrelega obdobja pride bolj do izraza.
Kvarner v času železne dobe severnega Jadrana V starejši železni dobi severnega Jadrana je poleg Istre imel posebno mesto tudi Kvarner. Njegovo vlogo in pomen v komunikacijah in kroženju blaga v ...tistem času nakazujejo starejše in novejše raziskave. čeprav so se v zadnjih dveh desetletjih izvajale predvsem zaščitne arheološke raziskave, je bilo poleg posameznih najdb zbrano veliko novega gradiva, nekaj tudi povsem nepričakovanega. V članku je predstavljen kratek pregled raziskovalcev in stanja raziskav, opisane so reprezentativne ostaline materialne kulture ter pomembnejše najno- vejše najdbe, ki omogočajo obravnavo kvarnerske skupnosti v novi luči, zlasti v konkretnejši povezavi s sosednjimi, a tudi oddaljenimi kulturnimi skupnostmi od Alp do Jadrana in od Apeninov do Balkana.
Nove primerke živalskih fibul zgodnjelatenske sheme, ki so v prispevku podrobneje obravnavani, je glede na obliko osnovne sheme in značilen okras mogoče opredeliti kot samostojno vrsto. Ta je v ...okviru latenskih živalskih fibul iz Posočja ena izmed zgodnejših, datirana je v zadnjo stopnjo svetolucijske kulture (Sv. Lucija IIc). Po vzoru sočasnih južnoalpskih fibul zgodnjelatenske sheme z visokim lokom so jo razvile delavnice svetolucijske skupine, ki so prevzeto obliko obogatile z okrasom, značilnim za lokalne delavnice mlajšega halštatskega obdobja.
V prispevku se obravnava osem slovenskih zemljepisnih imen, ki so nastala v medjezikovnem stiku, vendar pri treh to velja le za njihove nemške oblike. Nemci so substituirali ali samo adaptirali ...slovenska zemljepisna imena, pri čemer so Slovenci v večji ali manjši meri sprejeli nemške oblike svojih imen. Na ta pojav je svoj čas opozoril že Štrekelj, ko je pojasnil krajevno ime Činžat iz slovenskega apel. senožet, mi pa ga ponazarjamo na primerih krajevnih imen Njiverce in Stoperce. Nemci so krajevno ime adaptirali ali prevedli, medtem ko so Slovenci ohranili svojo imensko obliko, ki se je spreminjala v skladu z domačim glasovnim razvojem. Takšen primer predstavljata krajevni imeni Vižmarje in Goriča vas. Imena s podstavo v enem jeziku in priponskimi obrazili v drugem so hibridna ali heteromorfna imena. Ta tip imen je na Slovenskem razmeroma pogosten, npr. Ruperče, Pirniče, Gunclje (nemško osebno ime in slovansko obrazilo -jь) ali Prosnid, Jagnjed (slovenska apelativna podstava in starofurlansko obrazilo -ed). V to kategorijo sodijo tudi krajevna imena Vižinga, Ciringa, Temljine in nemška oblika gorskega imena Šmarna gora, ki se glasi Kallenberg.
Zaponke za spenjanje oblačil so občutljiv kronološki pokazatelj in kažipot kulturnih stikov, zato jim je v arheoloških študijah namenjena posebna pozornost. Predmet te razprave so kačaste fibule z ...območja današnje Slovenije, njihova tipokronološka razčlenitev in razširjenost. Predlagana je klasifikacija v sedem osnovnih tipov z nadaljnjo delitvijo na več različic, poleg tega so predstavljeni tudi unikatni primerki. Kačaste fibule so vodilna vrsta zaponk v 6. st. pr. n. št., idejne pobude zanje je moč iskati na Apeninskem polotoku. Preoblikovali so jih v lokalnih delavnicah, pripadale pa so tako ženskim kot moškim opravam.
Fritzel von Mannheim oder das Vorurtheil (1780) je veseloigra nemskega dramatika in Shakespearovega prevajalca Gabriela Eckerta (dagger1785), Der lahme Liebhaber, ki je prevod dela The Lame Lover ...(1770) Linhartovega angleskega sodobnika, dramatika, igralca in gledaliskega intendanta v Cornwallu Samuela Footeja (1720-1777), komedijo Alle haben Recht oder die durch die List des Bedienten betrogenen Alten je napisal neznani avtor, medtem ko je Jakob beym Brunnen delo italijanskega libretista Francesca de Lemena (1634-1704). Predzadnje delo v zbirki je Julie von Parma J. N. Edling. Bischoffa, ki je bil profesor prava na univerzi v Helmstadtu, avtor knjig o pravu, a tudi pesnik in dramatik. Zadnje besedilo je zaloigra Die Flucht (1780) Christiana Felixa Weisseja (1726-1804), pomembnega razsvetljenskega pisatelja, utemeljitelja nemske otroske in mladinske knjizevnosti, ki se je druzil z Gellertom in Lessingom. Avtorji vseh iger so bili torej ugledni dramatiki in vsi teksti z izjemo zadnjega, so veseloigre, v katerih je v ospredju ljubezen, predvsem njeno zmagoslavje nad koristoljubjem. Tematsko in slogovno je Miss Jenny Love najblizje Die Flucht, saj je dogajanje postavljeno na Irsko (pri Linhartu na Skotsko), Karl Goedeke, sin hudobnega lorda Alstona pa si s silo zeli pridobiti naklonjenost nedolzne in mile Sophie, ki ljubi njegovega brata, kar spet spominja na nasilno custvo lorda Heringtona do Jenny Salisbury. Dramaticni dogodki, med katerimi ne manjka niti posilstvo, privedejo do smrti obeh zaljubljencev, zlobni Karl pobegne, lord Alston pa z grozo spozna, kdo je kriv in kdo nedolzen. Primerjava obeh iger tako samo potrdi ze veckrat zapisano spoznanje, da je Anton Tomaz Linhart pisal v viharniskem duhu. Zanimivost augsburskega izvoda je, da je v njem zig grofa Krafta Ernsta von Oettingen-Wallersteina (1748-1803). Ta bavarski plemic, ki je bil odprt za politicni, gospodarski in kulturni napredek, je skrbno in z obcutkom izbiral knjige za svojo knjiznico. V njej so bili pomembni srednjeveski rokopisi in glasbene partiture, saj je bil tudi velik ljubitelj glasbe, ki je godalne kvartete in simfonije narocal pri Josephu Haydnu.12 V primerjavi z drugimi najdenimi zvezki, v katere je uvezana Miss Jenny Love, izstopa augsburski izvod po tem, da so vsa besedila zaloigre, njihova tema pa je unicujoci vpliv tirana na soljudi.13 Ob Linhartu so objavljena se naslednja besedila. Marianne (1776) Friedricha Wilhelma Gotterja (1746-1797) je zaloigra in prikazuje tiranstvo oceta, ki hoce prisiliti hcerko, da bi sla v samostan, saj bi tako dediscina pripadla njenemu bratu in mu omogocila politicno kariero ter vzpon na druzbeni lestvici. To delo je potrdilo Gotterjev sloves enega izmed najpogosteje igranih nemskih dramatikov. Druzinski tiran je tudi protagonist zaloigre Der Mann hat Brüder (1784) anonimnega avtorja. S svojim skopustvom, zaradi katerega se sin ne sme porociti z izbranko, naredi spletko zoper lastnega otroka, vendar na koncu, ko misli, da je povzrocil dekletovo smrt, sam spije strup in umre. V zgodovinsko snov je posegel J. Ludwig z zaloigro Timophanes von Korinth (1783). Tudi Grafenauer zaloigra Berchtold, Herzog von Zähring, der Erbauer der Stadt Bern jezuita Franza Regisa Crauerja (1739-1806) iz Luzerna prikazuje temacen druzinski obracun v 13. stoletju. Snov iz svedske zgodovine obravnava delo Gustav Wasa (1737), ki ga je napisal irski dramatik Henry Brooke (1703-1783): danski kralj je predstavljen kot tiran, svedski Gustav pa kot plemeniti osvoboditelj Svedske. Zaloigra je znana po tem, da je bila prva, ki je po uveljavitvi t. i. Licensing Act v letu 1737 dozivela cenzurno prepoved. Naprednosti ni mogoce odrekati niti avtorju zadnje zaloigre v zvezku, Johannu Georgu Fösterju, vsestranskemu razsvetljencu in prostozidarju, ki ga nemska zgodovina oznacuje za revolucionarja. Chlotar (1781) je sicer kljub zgodovinski snovi bolj intimna ljubezenska drama, ki je po zapletu viharnisko mracna, s preganjano nedolznostjo in trupli ter ljubimcem, ki mu kruta spletka iztrga nedolzno dekle iz objema. V tem zvezku so zvezane stiri veseloigre in ena zaloigra - Miss Jenny Love. Prva v zvezku je veseloigra Die gemalte Liebeserklärung (1782) francoskega pisatelja Clauda Josepha Dorata (1734-1790), ki jo je v nemscino prevedel Fl. L. Epheu. Tudi drugo veseloigro v knjigi, Adelaide oder Die Anthipathie gegen die Liebe (1781), je napisal francoski avtor Gérard Du Doyer de Gastels (1732-1798), ki so ga veckrat igrali v Comédie-Française. Obe komediji sta lahkotni, v ospredju je ljubezenski zaplet, ki se seveda srecno razresi. Komedija Carlson und Louise oder So denken die Menschen selten (1781) je delo neznanega avtorja. Protagonist Stratford je razsvetljeni oce, ki sina ne zeli porociti po svoji volji, temvec sprejme njegovo odlocitev za preprosto in revno dekle. Na koncu se sicer izkaze, da je v resnici bogata. Ljubezenska zgodba v sentimentalni tradiciji je tudi movens "ganljive veseloigre" Henriette von Blumenau oder die Liebe aus Dankbarkeit Ignáca (Ignatza) Cornove (1740-1822), v Pragi zivecega italijanskega jezuita in prostozidarja, ki se je v zgodovino zapisal tudi kot pisatelj, pedagog in historik. Presenetljivo je, da je v zbirki Linhartovo besedilo edina zaloigra, vsekakor pa je vsem igram skupna razsvetljenska ideja o zvezi dveh plemenitih bitij, ki ju veze ljubezen in morata premagati razlicne ovire na poti do zdruzitve. Izvod, ki ga hrani Staatsbibibliothek zu Berlin, je uvezan v zbirki s sedmimi igrami in naslovljen z Neue Schauspiele, aufgeführt auf dem Churfürstl. Theater zu München. Izdan je bil leta 1782. Gre za Stagejevo zbirko, o kateri smo ze porocali. Uvrstitev v to zbirko nakazuje moznost, da je bila Miss Jenny Love uprizorjena v Dvornem gledaliscu v Münchnu, vendar raziskava ni prinesla enoznacnega odgovora na to vprasanje. Pregledali smo repertoar za leti 1781 in 1782 (Legband 1904; Grandauer 1878), vendar Miss Jenny Love ni nikjer omenjena. Toda Franz Grandauer, avtor kronike dvornega gledalisca iz leta 1878 opozarja, da je njegov seznam (in posledicno tudi Legbandov repertoar) nepopoln, saj ga ni sestavil na osnovi letakov, temvec porocil sodobnikov v knjigah, tednikih in mesecnikih in najavah predstav v dnevnikih.15 Arhiv Dvornega gledalisca je namrec zgorel v pozaru leta 1823. Tudi raziskava, ki so jo na mojo prosnjo opravili v Drzavnem arhivu v Münchnu, je pokazala le, da v naslednjih seznamih Miss Jenny Love ni omenjena: Bücherzensurkommission, Hofamtsregistratur, Generalregistratur. Vendar to, po mnenju arhivarja dr. Juliana Holzapfla, ne izkljucuje popolnoma moznosti, da je bila zaloigra vendarle uprizorjena.16 Seveda je mogoce tudi to, da je Stage v svojo zbirko uvrstil dela, ki niso bila uprizorjena.
Članek osvetljuje recepcijo italijanske pesnice Ade Negri na Slovenskem do prve polovice 20. stoletja, zlasti literarne stike med Ado negri ter slovenskim pesnikom in prevajalcem Alojzom Gradnikom. ...Raziskava se v veliki meri opira na korespondenco med literaratoma v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
The volume comprises several considerations of the alternative audio-culinary landscape in Slovenia. in doing so it investigates spaces and places which demarcate and concomitantly significantly ...transcend cultural, national and other borders. Different aspects of audio-culinary variety dealt with in the book expose mundane experiences of intercultural encounters, while reflecting on the position of happy and naive multiculturalism. The contributions emphasise the interaction, the dynamics and mutual relationship between ‘us’ and ‘them’.
V mednarodni znanstveni reviji Slavia, ustanovljen v Pragi po prvi svetovni vojni, so sodelovali tudi slovenski avtorji, vendar razmeroma poredko. Nekaj razlogov za to je mogoče razbrati iz ...korespondence med urednikom Slavie Matijem Murkom in vodilnim slovenskim lingvistom Franom Ramovšem. Ramovš je l. 1923 kritiziral vsebino in uredniški koncept Slavie. Zavrgel je tradicionalni pojem filologije in se zavzemal za samostojnost jezikoslovja in literarne zgodovine. Slavistika bi morala biti strogo znanstvena, zato je zavračal težnje, naj bi se ravnala tudi po vidikih praktične uporabnosti. Nasprotno je Murko svaril pred pretirano specializacijo, zagovarjal je enotnost slovanske filologije in jo utemeljeval z njenimi družbeno koristnimi funkcijami. Spričo tega je polemika med Murkom in Ramovšem ilustrativna za takratno splošno stanje slavistike.
PDF
