Botulinski nevrotoksin je izredno strupena beljakovina, ki jo tvori anaerobna po Gramu pozitivna bakterija Clostridium botulinum. Zgodba o odkritju botulinskega nevrotoksina se je pričela s ...pojavljanjem nepojasnjenih zastrupitev s klobasami, iz česar tudi izvira njegovo ime. Latinska beseda za klobaso je namreč botulus. Zgodba o tem se je nadaljevala s stoletji raziskav in še poteka z njegovo vedno širšo uporabo v medicini. Botulinski nevrotoksin v aktivni obliki postane proteolitični encim, izključno specifičen za fuzijske beljakovine kompleksa SNARE v presinaptičnih živčnih končičih. Prek kemodenervacije začasno zavre delovanje tarčnega tkiva, na skeletnih in gladkih mišicah povzroči npr. začasno ohlapno paralizo mišic. Botulinski nevrotoksin se uporablja v nevrologiji, za zdravljenje čezmerne aktivnosti sečnega mehurja in tudi v dermatologiji, kjer njegovo uporabo še vedno mnogi povezujejo zgolj z estetiko. Novejša dognanja pa razkrivajo, da botulinski nevrotoksin zmanjšuje bolečino in srbež ter vpliva tudi na nekatere nenevronske celice, kot npr. epidermalne keratinocite, dermalne fibroblaste, vnetne celice, lojnice, žilne endotelne celice in mezenhimske matične celice v podkožnem maščevju. Odkritja napovedujejo tudi možno razširitev nabora indikacij v dermatologiji. Članek predstavi zgodovino razvoja botulinskega nevrotoksina, njegovo sestavo, mehanizem delovanja in trenutne ter obetavne indikacije za uporabo v dermatologiji.
Slovenska medicinska periodična publicistika se je začela z dogovorom med »Društvom zdravnikov na Kranjskem« in »Sborom liečnika kraljevina Hrvatske i Slavonije« leta 1909, da bodo slovenski ...zdravniki objavljali v reviji Liječnički vjesnik v slovenskem jeziku. Od leta 1909 do leta 1929, ko je začela izhajati slovenska revija Zdravniški vestnik, so slovenski zdravniki v Liječničkem vjesniku objavili 105 strokovnih člankov v slovenskem jeziku. Z izhajanjem nove slovenske revije se je objavljanje v Liječničkem vjesniku močno zmanjšalo. Liječnički vjesnik je bil pomemben katalizator razvoja slovenske medicinske besede in periodike.
Glasilo slovenskega ženstva je izhajalo mesečno kot priloga Edinosti. To je bil doprinos k izobraževanju žensk tistega časa. Vseboval je leposlovje, razmišljujoče eseje in intelektualne razprave
Uvod: Leta 2013 mineva 60 let od izolacije virusa klopnega meningoencefalitisa (KME) v Sloveniji. Od takrat se slovenski infektologi, epidemiologi, virologi in drugi strokovnjaki strokovno in ...znanstvenoraziskovalno ukvarjajo s proučevanjem KME.
Ob jubileju so s historiografskimi metodami analizirali objave skozi ta čas in pripravili retrospektivno študijo pojavljanja te bolezni pri nas.
V nekaterih delih Slovenije se je v letih po drugi svetovni vojni začela pojavljati bolezen osrednjega živčevja, ki je do tedaj niso poznali. Leta 1953 so Milko Bedjanič in Slava Rus, oba infektologa, ter virologinja Jelka Vesenjak Zmijanac z osamitvijo virusa iz krvi bolnice dokazali, da je ta bolezen KME. Virologi so v naslednjih letih proučevali povzročitelja KME; številni epidemiologi so raziskovali njegove epidemiološke značilnost, entomologi in ornitologi ekosisteme arbovirusnih okužb, infektologi klinične in laboratorijske značilnosti okužb in potek okužb ter morebitne posledice bolezni. Mikrobiologi so izpopolnjevali možnosti diagnostike te okužbe. Razvili so tudi uspešno cepivo in zakonsko so določene skupine, ki se morajo obvezno cepiti.
Bolezen se je pri Slovencih ustalila kot endemski tip KME, ki jo kliniki sicer dobro obvladujejo, a je skupen trud epidemiologov in javnega zdravja usmerjen v zvišanje precepljenosti proti KME, saj je v Sloveniji ta odstotek zelo nizek in se bolezen še vedno prekomerno pojavlja.
Introduction: In the year 2013, we are celebrating the 60th anniversary of the isolation of the tick-borne encephalitis virus (TBE) in Slovenia. Ever since its isolation, Slovenian infectologists, epidemiologists, virologists and other experts have been researching this disease.
For this anniversary, we have historiographically analysed all qualified articles from this period and prepared a retrospective study of the appearance of the disease in Slovenia.
In certain parts of Slovenia, in the years following the Second World War, there was an increased presence of previously unknown diseases of the central nervous system. In 1953, Milko Bedjanič, Slava Rus and Jelka Vesenjak Zmijanac isolated a virus in the blood and thereby proved that the disease was indeed TBE. In the years that followed, virologists studied the cause of TBE, many epidemiologists researched its epidemic characteristics, entomologists and ornithologists studied the ecosystems of arboviral infections and infectologists studied the clinical and laboratory features of infections and the course of the disease as well as its possible consequences. Microbiologists perfected the technique of diagnosing this infection. They developed a vaccine and selected the groups that were legally obliged to be vaccinated.
the disease has stabilised as an endemic type of TBE that clinicians can control, but the common effort of epidemiologists and the public health service directed towards vaccinating people against this disease has not been very successful and the disease is still too common.
Morda edini znani portret solkanskega zdravnika, fiziologa, nevrofiziologa in zdravstvenega pisca dr. Antona Miheliča (1748-1818), profesorja na medicinski fakulteti na univerzi v Pragi (poučeval je ...fiziologijo, patologijo in medicino), kjer je bil dvakrat dekan, v letih 1802-1803 pa rektor. Vir slike: “Med. Dr Jir̆í Procháska, 1749-1820; z̆ivot, dílo, doba”, priloga VI – Vladislav Kruta – Praha, Nakl. Ceskoslovenské akademie véd, 1956. Iskreno se zahvaljujem Knjižnici za zgodovino medicine Univerze v Bernu (Universität Bern – Bibliothek Medizingeschichte) za dragoceno pomoč pri iskanju tega redkega vira.Iz življenjepisa, ki ga je leta 1963 za Liječnički vjesnik napisal hrvaški nevropsihiater in zgodovinar medicine Lavoslav Glesinger (Zagreb, 1901-1986) izvemo, da je Mihelič končal medicino in filozofijo na Dunaju leta 1776. Naslov farmakološke teze je bil “Dissertatio sistens systematicam salium divisionem” s pripisom, da je avtor Goričan (“e comitatu Goritiensis”). Med njegovimi imenitnimi profesorji najdemo zelo zveneča imena: znamenitega avstrijskega zdravnika nizozemskega rodu Antona de Haena (Haag, 1704 – Dunaj, 1776), luksemburškega zdravnika in botanika Heinricha Johanna Nepomuka pl. Crantza (Roodt-sur-Eisch, 1722 – Judenburg, 1799), avstrijskega kemika, botanika, direktorja botaničnega vrta in zdravnika Nikolausa Josepha pl. Jacquina (Leiden, 1727 – Dunaj, 1817), kirurga Ferdinanda Josepha pl. Lebera (Dunaj, 1727 – 1808), avstrijsko-malteškega oftalmologa – osebnega okulista cesarja Jožefa II. – Josepha Bartha (Valletta, 1746 – Dunaj, 1818), porodničarja Valentina pl. Lebmachera (1726-1797) ter patologa in fiziologa Matthaeusa pl. Collina, če se omejimo le na najbolj zveneča imena, ki so globoko zaznamovala evropsko in svetovno medicino.Leta 1778 je Solkanec dr. Anton Mihelič postal profesor na mediciniski fakulteti na univerzi v Pragi (poučeval je fiziologijo, patologijo in medicino), kjer je bil dvakrat dekan, v letih 1802-1803 pa rektor. Njegov kolega na univerzi je bil solkanski rojak Jožef pl. Plenčič, sin Marka Antona.Miheličevo najpombnejše delo je bilo “Scrutinium hypoteseos spirituum animalium” (Praga, 1782), v katerem obravnava živčni sistem. Gre za pionirsko delo na področju nevrologije, ki je dokazalo neosnovanost prejšnjih teorij, in je vplivalo na Miheličevega sodelavca, slavnega češkega anatoma, oftalmologa, nevrologa in fiziologa Jiřija Prochasko (Blížkovice, Znojmo, 1749 – Dunaj, 1820), enega glavnih utemeljiteljev sodobne teorije refleksa. Mihelič je objavljal tudi o fiziologiji (“Disquisitio physiologica caussarum respirationis” – Praga, 1783 in “Materiae medicae ad normam pharamacopoeae Austriaco-provincialis ordine therapevtico digestae et novissimi saeculi observationibus illustratae” – Praga, 1792). Znano je tudi njegovo delo o škodljivih vplivih nekaterih ženskih oblačil (“Programma quo hodierna vestibus mulieris ratio valetudini perniciosa asseritur” – Praga, 1803 – objavljeno tudi v nemščini). Solkanec Anton Mihelič je umrl leta 1818 v Pragi, v nekrologu so zapisali, da je bil krasen, plemenit in zaslužen človek, hkrati pa učen in human zdravnik ter izvrsten pisec in profesor.
PDF