Razprava je posvečena vprašanju razumevanja besedilnega in zunajbesedilnega prostora v konceptu peterburškega teksta ruske literature (V. N. Toporov), ki ga razumemo kot izvirno rusko ...(pozno)strukturalistično različico prostorskega obrata. V primerjavi s poudarjanjem zunajbesedilnega prostora ter odmikom od tekstualizma, ki je značilen za zahodno prostorsko literarno vedo, je zunajbesedilni prostor v konceptu peterburškega nadteksta ohranil zavest o svoji znakovnosti, iz literature pa je geografski/kulturni/opomenjeni prostor prevzel tudi zavedanje o svoji transgresivni naravi, kar je bila v strukturalni poetiki ena od ključnih značilnosti literarnega besedilnega prostora. V soočenju z nekaterimi sodobnimi zahodnimi in ruskimi prostorskimi pristopi v literarni vedi nato osvetljujemo problem širšega osmišljanja zunajbesedilnega prostora kot kulturnega fenomena, ki ga je – podobno kot tekst – mogoče osmišljati v dveh različnih sferah znakovnosti, ter izpostavljamo, da bi morala sodobna literarna veda odpirati tudi prostor za drugačen prostor.
PDF