DIKUL - logo
Občinska knjižnica Jesenice - vsi oddelki (SIKJES)
  • Cankarjeva Erotika z vidika dekadenčne estetike
    Kusterle, Jernej, 1987-
    Estetika grdega, ki jo je prvi opredelil Karl Rosenkranz leta 1853 v delu Ästhetik des Hässlichen (slov. Estetika grdega) in s tem presegel svoja starejša kolega Kanta in Hegla, ki grdega v umetnosti ... nista obravnavala sistematično, saj sta izhajala iz teorije "klasične" estetike lepega, nam ponuja nov pogled na poezijo Ivana Cankarja kot utemeljitelja dekadenčne estetike v praksi znotraj slovenskega prostora. Prispevek bo v uvodu predstavil pomenska okvira besedne zveze "estetika grdega" ter pojma "moderno", ki v sklopu prevetritve ustaljenih tokov prinaša estetiko grdega kot načrtno tehniko ustvarjanja tujosti, s čimer pri bralcu povzroča neugodje, ki ga z razrešitvijo spremenimo v užitek. Pojem "moderno" se v umetniški praksi manifestira pri Charlesu Baudelairu in njegovi pesniški zbirki Les Fleurs du Mal (slov. Rože zla) (1857), v slovenskem prostoru pa se pojavi šele z obdobjem, ki ga je slovenska literarna zgodovina poimenovala "moderna" in ki ga je datirala med letnici 1899 in 1918. V nadaljevanju se bo prispevek na kratko dotaknil zgodovinskega konteksta. Namreč, čeprav se estetika grdega v slovenski poeziji pojavlja že pred letom 1899 - npr. vsaj že v poznobaročnih religioznih pesmih, ki so vključene v Pesmarico Antona Kadunca oziroma "Kadunčevo pesmarico", v razsvetljenstvu in romantiki se kaže predvsem skozi prevode (npr. Zoisov in Prešernov prevod Bürgerjeve "Lenore"), v obdobju slovenskega realizma se zaradi večje produkcije proze estetika grdega v poeziji pojavlja zgolj v zametkih (npr. Simon Gregorčič: "Soči", Anton Aškerc: "Mejnik")-, je šele obdobje med drugo polovico devetdesetih let 19. stoletja in začetkom 20. stoletja tisto, ki estetiko grdega vključi v svoj koncept. Povod za začetek slovenske moderne sta izida dveh pesniških zbirk, Cankarjeve Erotike in Župančičeve Čaše opojnosti. Že naslova kažeta na radikalne spremembe znotraj umetnosti, čutnost je bila namreč v času konservativnega krščanstva grešna in zato prepovedana. V devetdesetih letih 19. stoletja je obstajal tudi t. i. pravi realizem, ki je po Alešu Ušeničniku in Antonu Mahniču temeljil na krščanski estetiki, kjer prihaja umetnost od boga in mora biti zato krščanska. Avtorji so se v tem obdobju zavedali funkcije pesnika, čustev in subjektivnosti ustvarjanja, ki ni podrejena večinskemu razmišljanju. Ker je ravno Erotika doživela podobno usodo kot pred približno 300 leti protestantske knjige, se zdi Cankar v svoji umetniški govorici radikalnejši od Župančiča, zaradi česar je pojem "utemeljitelj" upravičen, čeprav sta se oba avtorja v tem obdobju navduševala nad dekadenco. Ravno Cankarjevi Dunajski večeri, ki jih je pesnik napisal na Dunaju leta 1897 in jih neuspešno želel objaviti v Ljubljanskem zvonu, so bili največji povod za to, da je ljubljanski škof Jeglič od Bamberga, ki je založil prvo izdajo Erotike, odkupil večino izvodov ter jih zažgal, zaradi česar je leta 1902 sledila druga izdaja pesniške zbirke, vendar jo je tokrat založil Lavoslav Schwentner, saj Cankar Dunajskih večerov drastično ni želel spreminjati. Prispevek se bo v analitičnem delu osredotočil predvsem na Dunajske večere in jih skozi estetiko grdega umestil v kontekst druge izdaje pesniške zbirke iz leta 1902. Ker Cankar Dunajskih večerov za drugo izdajo ni znatno spreminjal, bomo skušali odgovoriti na vprašanje, ali je Jegliča resnično tako močno motila erotika oziroma čutna naravnanost pesmi ali pa je šlo v resnici za problem Cankarjevega posmehovanja krščanski cerkvi in verskim dogmam. Cankar je pod vplivi dekadence, simbolizma in ekspresionizma skozi t. i. antiestetiko posegel v tezaver novih izraznih možnosti, utemeljenih na modernem dojemanju grdega kot nujnega za polno dojemanje lepega ter s tem pri nas odprl kohezijsko polje avtorjem futurizma, kubizma, nadrealizma idr.
    Vrsta gradiva - prispevek na konferenci
    Leto - 2018
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 13207709