V članku avtorici obravnavata estetsko posebnost zdajšnjega Sarajeva in pokažeta, kako čas ustvarja družbeni odziv na vizualno kakovost prostora. Ob upoštevanju preobrazbe mestne krajine z vidika preoblikovanja identitete povojnega Sarajeva proučujeta senzorični stik ljudi z mestnim okoljem v povezavi s travmatičnimi dogodki in spreminjajočo se realnostjo, ki jo vsiljuje globalizacija. Njuna hipoteza je, da okoljsko estetiko povojnih mest določa travmatični spomin na fizično in socialno uničenje. Raziskava daje vpogled v različne teoretične razprave o spremembah vizualnega jezika in estetske kakovosti mestnega prostora v povojnem Sarajevu ter predstavi pojem urbanega spomina in njegovo vlogo pri oblikovanju estetske izkušnje v povojnih mestih. Končne ugotovitve kažejo, da lahko arhitekturni ostanki ali razvaline v mestnem tkivu namesto nestabilnih enot postanejo gonilo kontinuitete. Avtorici na koncu sprejmeta nedokončanost v prostoru kot pozitivno vrednoto in odstira nov pogled na igrivo eksperimentiranje, ki lahko izboljša estetsko izkušnjo toge in monotone mestne podobe.