Ivan Cankar je socialno empatijo – zmožnost za globlje razumevanje ljudi, predvsem njihovih razlik in (ne)enakovrednosti – v svojem drugem romanu Na klancu (1902) izrazil s pomočjo socialističnih stališč in prepričanj. Na klancu je prvi simbolistični roman na Slovenskem, v katerem je izvirna poetika, tj. mešanica realizma, naturalizma in simbolizma, izrazila socialne, politične in filozofske ideje s »silnimi sredstvi lepote«. Čeprav glavni liki, to so Francka, Tone in Lojze, le redko razmišljajo socialistično, je treba za celotno sporočilno vrednost romana upoštevati tudi ostale like, na primer pisarja in čevljarja ter nadute vrhniške meščane, predvsem pa simbole. Izvrstna struktura romana nas napelje na dve možnosti izbire za ponižane in razžaljene: prva je individualna rešitev socialnih krivic z dobrodelnostjo, druga pa sistemska sprememba krivične družbe v pravičnejšo. Prva je z marijanskim kultom matere Francke in njenim otroškim upanjem v dobrodelnost bogatih skozi celoten roman izpeljana parabolično, da se potrdi deterministična teza, kako zgolj dobrodelnost za dostojno življenje reveža ni dovolj. Ker je tovrstna individualna rešitev le rezultat sreče – ponazarjata jo simbola klanca kot univerzalnega prostora kapitalističnega izkoriščanja ljudi in tek za vozom –, je v romanu ponujena še druga možnost, ki je simbolistična socialistična vizija (delavske) prihodnosti: sistemska rešitev, torej kolektivna sprememba kapitalizma, nakazana s simbolom odrešilne rdeče iskre, razplamtene v belo svetlobo. Bolj kot natančno določanje meja med različnimi vrstami Cankarjevega socializma se mi zdi v obravnavanem romanu pomembno opozoriti na eklektičnost umetnikovega socializma, torej na prepletenost različnih vrst socializma s socialno demokracijo, drugimi gibanji in lastnimi idejami. Na to opozarjata že sama fragmentarnost Cankarjevega miselnega sistema in znano dejstvo, da je bil avtor izredno kompleksna osebnost, pri kateri je vsakršno shematično poenostavljanje nedopustno.