Bontempellijevo delo na področju pripovedništva, esejistike in publicistike zaznamujeta zavračanje relativizma ter zahteva po novih ontoloških in estetskih temeljih znotraj kulture, ki je pripravljena v isti meri preseči tako poznoromantično kot tudi avantgardno izkušnjo. Med zahtevami sta umetnost in literatura, ki sta sposobni refleksije lastnega obdobja brez sprejemanja gole slučajnosti, pa tudi zahteva po delih, ki se sučejo okrog modernih mitov in ki jih ne zaznamuje avtorjeva subjektivnost, podobno kot je veljalo za klasična mitološka dela. Bontempelli se v svojem pripovednem ustvarjanju otresa konvencij in neutemeljenih idej ter se med drugimi sredstvi zateka k literarnemu liku, ki je nagnjen k vpraševanju, tudi vpraševanju samega sebe. Takšen lik se pojavi tudi v delih Eva ultima in Viaggio d'Europa, v katerih se skozi podobno pripovedno strukturo (odtujitveno potovanje kot izkušnja spoznanja in skepse, ki v obeh primerih pripelje do preporoda) pokažeta jasna razlika diskurzivnih strategij in drugačna refleksija o času. V prvem primeru je skozi govor o položaju človeka obravnavana tudi potreba otresti se teže preteklosti in neutemeljenih konvencij, v drugem pa se kot osrednja tema pokaže iskanje četrte dimenzije, ki bi lahko razrešila nepovrnljivost časa. Primerjava obeh del pokaže odločilen poetološki preobrat: po intenzivni fazi del, ki so obravnavala in širila »novecentismo«, je Bontempellijev način govora od 30. let naprej bolj asertiven, namera po teoretiziranju pa njegovo pripoved obremeni in na bolj tog način utrdi besedilno sporočilo.