V prispevku bo predstavljena knjižna norma 16. stoletja ter njeno razmerje do norme razsvetljenskih atorjev ob koncu 18. stoletja, kot se izkazuje pri določenih morfonoloških dvojnicah v delu novozaveznih psalmskih prevodov obeh prevajalcev 16. stoletja, P. Trubarja in J. Dalmatina, ter gorenjskih prevajalcev J. Japlja in B. Kumerdeja 200 let kasneje, ter v časovno in tematsko različnih besedilih M. Pohlina ter posvetnih besedilih A. T. Linharta, B. Kumerdeja in V. Vodnika s konca 18. in začetka 19. stoletja. Preveriti želimo, v kolikšni meri je stopnja normativnosti oz. jezikovnih sprememb odvisna tudi od vrste besedila, ne le od avtorjeve individualne rabe in nazora in njegove regionalne ali idiomske pripadnosti.