Zbirni in namestitveni centri za begunce, azilni domovi in centri za tujce so sodobna oblika institucionalizacije in prostorske segregacije ljudi. Nekoč dobro znani procesi »velikega zapiranja«, biopolitike in ustvarjanja »populacij« so danes prežeti z ideologijami evrocentrizma, kulturalizacije in kulturnega rasizma, ki jih širijo mediji. Primerjava s procesi zapiranja hendikepiranih pokaže, da so se po eni strani procesi deinstitucionalizacije na Zahodu uspešno končali ali pa še potekajo (v Sloveniji, na primer), po drugi strani pa se povsod po Evropi krepi institucionalizacija beguncev in migrantov. Namesto konstruiranja beguncev kot varnostne grožnje, zdravstvenega tveganja in kulturne drug(ačn)osti so potrebni ukrepi deinstitucionalizacije in depatologizacije begunskih življenj.