Razprava obravnava ideološko zaznamovane primere preimenovanj naselij na zahodnem robu slovenskega ozemlja. Med letoma 1948 in 1955 so komunistične oblasti na tem območju preimenovale številna naselja, pri čemer jih je vodila želja po preobrazbi podobe pokrajine, iz katere naj bi izginili sledovi preteklosti, ki se niso skladali z njihovo vizijo nove družbene ureditve. Kot problematični so se s tega vidika kazali predvsem toponimi s katoliško etimologijo, a tudi tisti, izvirajoči iz nemškega jezika, tako da je pri preimenovanju prišlo do spajanja revolucionarne in nacionalistične sporočilnosti. Vendar proces preimenovanja kljub jasnim ideološkim mejam (ne)sprejemljivega ni bil preprost ali hiter, saj se je zavlekel vse do leta 1955.