O preživetju latinščine in grščine je v Ljudski republiki Sloveniji po drugi svetovni vojni odločala partija, ki je v posnemanju sovjetskih zgledov skoraj povsem uničila klasično šolstvo. Tega je — paradoksalno — rešil Stalinov napad na isto partijo. Med preurejanjem države po sporu z Informbirojem je vrh centralnega komiteja — Milovan Djilas, Boris Kidrič, Edvard Kardelj in Josip Broz Tito — na plenumu politbiroja sklenil obuditi klasično šolstvo in s tem pokazati, kako se država razlikuje od Sovjetske zveze. Odjuga ni trajala dolgo. Po otoplitvi odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo po Stalinovi smrti so bile klasične gimnazije sčasoma ukinjene, grščina je iz šol izginila, latinščina pa je bila vse bolj marginalizirana.