V članku so zbrana in komentirana tista mesta v Strabonovi 7. knjigi, kjer piše o Donavi in Savi. Že Herodot je Donavo opredelil kot najpomembnejšo njemu znano reko; pri grških piscih se je zanjo uveljavilo tračansko ime Istros, ki se je tudi pozneje uporabljalo za spodnji tok Donave. Zgornji tok se je imenoval Danuvius/Danubius, ime je verjetno keltsko. Kot božanstvu so Danuviju postavljali oltarje; blizu sotočja Drave in Donave so skupaj z njim počastili tudi boga Drava. Savo je poosebljal bog Savus, ki so ga častili ob zgornjem, nevarnejšem toku reke do Siscije. Skupaj z Adsaluto sta imela svetišče nad brzicami pri Podkraju nasproti Hrastnika, blizu območja nevarnih slapov. Strabon poleg drugih rek dvakrat omenja sicer neznani Noar, ki so ga enačili s celo vrsto rek, med drugim tudi z Odro, vendar je natančna analiza Strabonovega besedila pokazala, da gre lahko le za spodnji tok Save. Izviri Save Dolinke v Zelencih pri Podkorenu so bili sveti kraj, kjer so častili Saverkno.