Dvomec, stvarno natancen in demonumentalizirajoc pristop je bolj ali manj ob- vladal tudi nadaljnje vzgojno-izobrazevalne publikacije. Protinemski vidik ceskega narodnega preroda, ki je sicer znacilen za nekdanje pripovedno pojmovanje, izhaja- joce iz »vélike zgodbe« Frantiska Palackega o ceski narodni zgodovini, je oslabljen (ali sploh ni omenjen). Nasprotno pa se poudarja povezava dogodkov in prizadevanj obravnavanega obdobja z dogajanjem v okoliskih evropskih dezelah. Toda obicajno se ceski narodni prerod se vedno predstavlja kot nekaksna izjemnost: student iz teh del navadno ne izve nicesar o ostalih narodnih preroditeljih in o tem, da tako gibanje ni bilo v nicemer izjemno (razen ucbenika Benes-Josef PeTrán). V razmeroma pogosto uporabljani publikaciji Ceská literatura od pocátku k dne - sku (Lehár idr. 2006) se odraza neenotnost avtorskega kolektiva: njena »izmocen- tricna« poglavja so zdruzena v vec enot, pri cemer je naslov ene izmed njih Zgodnji prerod, medtem ko se pri naslavljanju naslednjih odsekov in poglavij izraza »prerod« ne uporablja vec. Obravnava pomembnih avtorjev v drugem kontekstu, ne v kon- tekstu narodnega preroda, je pogosta. Razen Mache zadeva zlasti Karla Jaromíra Erbna. Vecina beril (tako zalozbe Fraus kot tudi zalozbe Alter) Mácho navadno trga celo iz ceskega konteksta. Odlomki Máchovih besedil so umesceni med Byrona in francoske avtorje. (Toda niti v ucbenikih iz 80. let ne bi nasli vecje povezave Máche z narodnim prerodom.) Zlasti berila Fraus so »izmocentricna«: tako sta denimo skupaj obravnavana Karel Havlícek Borovský in Dostojevski (Lederbuchová 2003-2006). Macha je relativno barvito predstavljen v publikaciji Balajke in kolektiva iz leta 1992. Celotno máchovsko poglavje se imenuje Máchova subjektivna romantika. Za- cenja se s kratko omembo obiska Adama Mickiewicza v Pragi leta 1829, sledi ponov- ni natis dela Máchovega pesniskega besedila Aniz kricte, ze vám stavbu borím ... in omenjen je val odpora v ceski literarni kritiki, ki ga je izzval izid Mája leta 1836. Temu sledijo osnovni podatki o zivljenju, nato manjsa podpoglavja z naslovi Kot opuscena grobnica lezi Praga (o revolucijskem vzdusju med Máchovimi prijatelji), Usodna ljubezen (o njegovem ljubosumju do Eleonore Somkove) in Potujem ven, dalec, dalec na dezelo ... (o intelektualnem zorenju in ekscentricnostih v vedenju). Naslednje podpoglavje poudarja zavezanost Máchove poezije starejsi nemski roman- tiki in osnovno simboliko, ki je uporabljena v njegovih pesmih. Sledi opis in razlaga Mája. Najobseznejsi del pojasnjuje sodobno druzbeno (ne)sprejetje Maja in drugih Máchovih del (Bohus Balajka in kolektiv 1992: 127-32). Kontekst ceske narodno-kulturne zgodovine je navzoc, toda ne pretirano razvit, izraz »narodni prerod« se ne uporablja. Ce nekoliko pretiravamo, bi pri ceskem diskurzu zadnjega cetrtstoletja lahko go- vorili o »strahu pred narodnim prerodom«. Po letu 1989 smo price nekaksni intuitiv- ni kolektivni reakciji na starejse razlagalne tendence - pogosto pripisane znacaju ko- munisticnega rezima. V intelektualnem okolju prevladujejo teznje po dekonstruira- nju starejsega pojmovanja narodne zgodovine. Za vrsto intelektualcev je sodelovanje pri demontazi Palackega in Jiráskove »velike zgodbe« o ceski zgodovini in ceskem narodu postalo »zapoved casa«. Bolj kot impulzi postmodernizma (ki je na Ceskem vedno vzbujal pretezno negativne reakcije) tukaj deluje »modernisticni patos« eman- cipacijske zgodbe o ekspanziji demokracije in evropske integracije - v temelju gre za razsiritev ceske narodno-drzavne emancipacijske zgodbe na evropsko integracijsko demokraticno-emancipacijsko zgodbo.