Sveti Hieronim, eden izmed štirih cerkvenih očetov, je bil zaradi šolanja pri Donatu zelo dobro podkovan v latinski književnosti. Znanje je s pridom uporabljal pri lastnem literarnem snovanju, ki pa je bilo posvečeno krščanstvu. V sanjah ga je preganjal očitek, da ni Kristusov (kar bi kot menih moral biti), temveč Ciceronov. Latinski avtorji so mu bili namreč tako prirasli k srcu, zaradi intenzivnega ukvarjanja z njimi postali že kar del njega, da se jim ni mogel več odpovedati. Kakor vsa njegova dela so tudi pisma prepredena s citati in aluzijami na te t.i. poganske avtorje. Pri preučevanju teh reminiscenc se pred nami pojavi celotna paleta latinske literature v Hieronimovi prioritetni lestvici.